foto: Pixabay

Problematika spolnih zlorab v katoliški Cerkvi je že nekaj let aktualna. Pri nas tudi po zaslugi zavoda Dovolj.je, ki se je razvil iz istoimenske civilne iniciative. Zdi pa se, da smo slovenski kristjani precej razdeljeni tudi pri teh vprašanjih. Kako najti skupni jezik glede omenjene problematike? 

Kot prvo je treba seveda vedeti, da so spolne zlorabe stare toliko kot človeštvo samo. Nihče ni nanje odporen. Dejstvo je tudi, da je človekova spolnost velikokrat vstopna točka za delovanje zla, to pa se vidi ravno pri vseh zlorabah spolnosti. V to kategorijo je treba uvrstiti vso pornografijo in tudi sodobni šov-biznis, ki na račun človekove spolnosti ustvarja velike dobičke.

Seveda pa vse to pomeni, da so bili v zgodovini Cerkve poleg mnogih svetih papežev, škofov, duhovnikov, itd., navzoči tudi zelo grešni. Mnogi celo takšni, ki so veljali za karizmatične osebnosti, za njihovo temno senco je komaj kdo vedel. Po t. i. veliki seksualni revoluciji pred pol stoletja so se stvari še dodatno poslabšale. Po drugi strani pa je morda takrat počasi začel popuščati primež tabuizacije spolnih zlorab. V Sloveniji je bilo to zelo oteženo zaradi dejstva, da je komunistična tajna policija tovrstne grehe duhovnikov izkoriščala v svoje namene. Grešne duhovnike je prisiljevala, da so sodelovali z njo, samo da ne bi bili odkriti. Tako se je zgodilo, da so se ti duhovniki znašli na seznamih sodelavcev Udbe, slednja pa jim je dejansko krila hrbet celo pred lastnim predstojnikom (škofom ordinarijem ali pa redovnim predstojnikom). Hkrati pa se je zlasti po osamosvojitvi Slovenije krepil javni pritisk na Cerkev, ker tisti, ki so doslej potiskali katoličane v drugorazredni položaj, nenadoma niso imeli več drugih sredstev kot oblast nad sredstvi javnega obveščanja. Zato so tudi obtožbe o spolnih prestopkih duhovnikov praviloma obtičale v polju političnega boja.

Poleg spolnih obstajajo tudi duhovne in čustvene zlorabe

Najprej pa velja seveda spomniti, da tu ne govorimo zgolj o pedofiliji, ki je morda najbolj izrojena oblika spolnih prestopkov. Spolno je lahko zlorabljen tudi odrasel človek, sploh v primeru, ko je napadalec vplivna oseba, ki lahko podkupuje ali grozi. Govorimo tudi o čustvenih in celo o duhovnih zlorabah. Vsekakor gre tu za vnebovpijoče grehe, ki terjajo zadostitev pravičnosti z ostro pokoro. Ker Cerkev nima svoje policije in zaporov, se storilce praviloma prijavi civilnim oblastem. V svojem pravnem redu pa Cerkev lahko grešnega klerika zgolj odslovi iz kleriškega stanu, čeprav bi lahko tu uporabila tudi razglasitev izobčenja iz Cerkve. Kot je znano, je bil nedavno iz kleriškega stanu izgnan duhovnik mariborske nadškofije, sicer drugi klerik po vrsti doslej. Seveda se ob tem pojavljajo tudi pomisleki, ali se grešnike tu obravnava neenako – obstajajo tudi namreč osumljenci tovrstnih kaznivih dejanj, ki imajo za seboj dobro zaslombo in se jim zato praktično nič ne zgodi. Vendar njihovi grehi lahko od znotraj razkrajajo institucije, ki jih vodijo.

Lahko rečemo, da se je večje ozaveščanje o spolnih zlorabah začelo po veliki aferi v nadškofiji Boston (ZDA), ki je bila potrebna temeljitega očiščenja ter prenove. To je bilo leta 2002. Tudi po tej aferi se naši škofje niso najbolje znašli. Izkazalo se je, da je bilo zgolj premeščanje grešnega duhovnika v drugo župnijo napaka, ki je drago stala vso Cerkev. Velikokrat so se predstojniki tudi ustrašili, ko je do njih prišla obtožba, češ kaj naj storim? Reakcije so bile neustrezne in šele skozi leta se je izgrajeval sistem sankcij ter navodil, kako ukrepati, če pride do suma spolne zlorabe, ki jo je (ali naj bi jo) zagrešil duhovnik. Razveseljivo je, da sedaj v Sloveniji prihaja na površje nova generacija škofov, ki s seboj prinaša večjo ozaveščenost in manj povezav z lobiji, ki bi utegnili zlorabe spet pomesti pod preprogo. Pri spolnih zlorabah je žal tako, da delujejo kot okultizem: skušajo se čim bolj prikriti in čim bolj škodovati. In dejansko predstavljajo ne samo greh proti sočloveku, ampak tudi proti prvi Božji zapovedi.

Proces kesanja, sprave in odpuščanja

Kako preprečevati zlorabe oz. delovati preventivno? Tu velja upoštevati tudi daljnosežne ukrepe. Pri že odprtih primerih zlorab ni dovolj, da se storilce zapre kot zajce v kletko. Kazen je sicer nujno potrebna. Vendar sama po sebi ne zadostuje, če storilec ne bo prišel do spoznanja o srhljivi sprevrženosti lastnega dejanja in bo imel celo v zaporu občutek, da se mu je zgodila krivica – češ, saj nisem nič takega naredil. Proces kesanja, sprave in odpuščanja je torej potreben: storilec mora priti do točke, ko se pokesa dejanja in prosi žrtev odpuščanja. In da v končni fazi tudi sam odpusti – sebi. Za žrtev je takšno dejanje zelo pomembno zato, ker šele proces odpuščanja prinese notranje ozdravljenje. Tudi storilec mora izstopiti iz začaranega kroga zlorabe, sicer bo tudi po prihodu iz zapora svoje početje nadaljeval.

Prilika o izgubljenih sinovih

Po drugi strani pa se je potrebno poglobiti tudi v napačne mentalne vzorce v naši Cerkvi, ki jo primerjamo z Jezusovo najbolj znano priliko (Lk 15, 11-32). Preberimo jo:

»Neki človek je imel dva sina. Mlajši med njima je rekel očetu: ›Oče, daj mi delež premoženja, ki mi pripada!‹ In razdelil jima je imetje. Čez nekaj dni je mlajši sin spravil vse stvari skupaj in odpotoval v daljno deželo. Tam je z razuzdanim življenjem pognal svoje premoženje. Ko je vse zapravil, je v tisti deželi nastala huda lakota in začel je trpeti pomanjkanje.  Šel je in se pridružil nekemu meščanu tiste dežele, ki ga je poslal na svoje posestvo past svinje.  Želel se je nasititi z rožiči, ki so jih jedle svinje, pa mu jih nihče ni dal.  Šel je vase in dejal: ›Koliko najemnikov mojega očeta ima kruha v obilju, jaz pa tukaj umiram od lakote.  Vstal bom in šel k očetu in mu rekel: Oče, grešil sem zoper nebo in pred teboj.  Nisem več vreden, da bi se imenoval tvoj sin. Vzemi me za enega od svojih najemnikov.‹ In vstal je ter šel k očetu. Ko je bil še daleč, ga je oče zagledal in se ga usmilil; pritekel je, ga objel in poljubil. Sin mu je rekel: ›Oče, grešil sem zoper nebo in pred teboj. Nisem več vreden, da bi se imenoval tvoj sin.‹ Oče pa je naročil svojim služabnikom: ›Brž prinesite najboljše oblačilo in ga oblecite! Dajte mu prstan na roko in sandale na noge! Pripeljite pitano tele in ga zakoljite ter jejmo in se veselimo! Ta moj sin je bil namreč mrtev in je oživel; bil je izgubljen in je najden.‹ In začeli so se veseliti.

Njegov starejši sin pa je bil na polju. Ko se je domov grede približal hiši, je zaslišal godbo in ples.  Poklical je enega izmed služabnikov in ga vprašal: ›Kaj je to?‹  Ta mu je rekel: ›Tvoj brat je prišel in oče je zaklal pitano tele, ker je dobil zdravega nazaj.‹  Razjezil se je in ni hotel vstopiti. Njegov oče je prišel ven in ga pregovarjal.  On pa je očetu odgovoril: ›Glej, toliko let ti služim in nikoli nisem prestopil tvojega ukaza, pa mi nisi še nikoli dal kozliča, da bi se poveselil s svojimi prijatelji.  Ko pa je prišel ta tvoj sin, ki je z vlačugami uničil tvoje premoženje, si mu zaklal pitano tele.‹  On pa je rekel: ›Otrok, ti si vedno pri meni in vse, kar je moje, je tvoje. Poveseliti in vzradostiti pa se je bilo treba, ker je bil ta, tvoj brat, mrtev in je oživel, ker je bil izgubljen in je najden.‹«

Timothy Keller, prezbiterjanski pastor v New Yorku, je v svoji knjižici “Prilika o razsipnem očetu” opozoril na nujnost vrnitve k jedru krščanske vere tako, da razumemo, kaj je Jezus želel v priliki povedati. Prilika o izgubljenem sinu je dejansko prilika o izgubljenih sinovih. Izgubljena sta namreč oba: mlajši je šel od doma in živel razuzdano življenje, starejši pa je živel v utvari nekakšnega čistega moralnega življenja. Njegova vera ni temeljila na pristnem sinovskem odnosu do Očeta, ampak na strahu in suženjstvu. Ljudje, ki živijo v takšnem mentalno-duhovnem vzorcu, so zelo hitro podvrženi, da se bodo v primeru, ko jim bo motivacija za pošteno življenje upadla, poslužili česa nepoštenega. Čeprav bodo sami veljali za okolico kot zelo krepostni. Lahko bi rekli, da obstajajo celo takšni, ki v sebi gojijo dvojnost: tako moralistično držo starejšega brata kot svobodnjaški slog mlajšega. Pri čemer življenjski slog mlajšega brata gojijo na skrivaj. “Policija v akcijah spletnih spolnih predatorjev, ki iščejo najstniške žrtve, v svoje mreže redno lovi pobožneže, med njimi številne duhovnike. Po drugi strani pa se najde tudi veliko ljudi, v svojih stališčih in življenjskem slogu zelo svobodnih in nereligioznih, ki verske konservativce presojajo s samopravičništvom in podcenjevalnostjo najhujšega farizeja,” pravi Keller (vir: T. Keller: Prilika o razsipnem očetu, Vrelec, Murska Sobota 2015, str. 39).

Je naša pobožnost res pristna ali je posledica suženjske mentalitete?

Kot pravi Keller, je težava v odnosu med očetom in starejšim sinom prav ta: starejši od sinov mu očita, da v odnosu med njim in očetom ni prav nič prazničnega. Krivda pa ni na strani očeta – slednji je dobrotljiv do obeh sinov. Starejšemu celo reče: “Vse, kar je moje, je tvoje.” Starejši sin ima očitno napačno, popačeno podobo očeta, skuša si pridobivati njegovo naklonjenost zgolj s svojimi dejanji postave. “Dokler si poskušaš odrešenje prislužiti s tem, da poskušaš imeti Boga v oblasti zaradi svoje dobrote, ne moreš biti nikoli povsem prepričan, ali si dovolj dober zanj. Preprosto nisi prepričan, ali te Bog sploh ljubi in se te veseli,” piše Keller, ki s tem namigne že na korenino človekovega prvega greha v raju: popačena podoba Boga, kot jo Adamu in Evi vsili hudi duh.

Morda velja ob tem spomniti na znano Molierovo dramsko delo Tartuffe. Glavni junak te pravzaprav žalostne komedije je pravzaprav karikatura človeka, ki je zapleten v mrežo svetohlinstva, slednje pa je predvsem problem odnosov med nastopajočimi osebami, saj mnogi dolgo ne morejo sprevideti njegovega dvojnega življenja, ki ga najbolje označuje stavek “Kdor skrivaj greši, sploh ne greši”. Tartuffe je torej prototip dvoličneža, ki je na zunaj morda pobožen in kreposten človek – in zato verjetno tudi karizmatična osebnost, ki marsikoga prepriča, da je res takšen, kot se dela na zunaj.

Vsak si mora torej sam izprašati vest, koliko je v njem samem napačne mentalitete in popačene podobe Boga in v kolikšni meri sledimo logiki postave in duha suženjstva. “Saj niste prejeli duha suženjstva, da bi spet zapadli v strah, ampak ste prejeli duha posinovljenja, v katerem kličemo: »Aba, Oče!«.” (Rim 8, 15) V kolikor se upremo tovrstni mentaliteti navidezne pobožnosti in ponotranjimo krščansko držo s tem, ko si priznamo, da smo grešni in potrebni ozdravljenja ter osvoboditve, s tem tudi zožujemo manevrski prostor za razvoj spolnega predatorstva, ki s seboj prinaša hude bolečine, zamegljuje odnos do zveličanja in gradi strukturni greh (omerta – mafijski molk). Manj ko bo torej duha strahu in suženjstva v odnosu do Boga, manj bo možnosti, da bi se človek prepustil nizkotnim strastem, ki prežijo nanj ves čas.

In še pripis: ta preventivna praksa seveda ne odvezuje, da prenehamo tudi z neposrednim preprečevanjem spolnih zlorab. Zato tudi napore tistih medijev, ki brez stranskih namenov pišejo o tej problematiki in tudi katerega od cerkvenih dostojanstvenikov opomnijo, kaj je njegova dolžnost, pozdravljamo in se jim pridružujemo.

M. Š.