Iz svetega evangelija po Marku (Mr 16,1-7): Po soboti, ko se je svital prvi dan tedna, sta prišli Marija Magdalena in druga Marija pogledat grob. In glej, nastal je močan potres, kajti Gospodov angel je prišel iz nebes. Pristopil je in odválil kamen ter sédel nanj. Videti je bil kakor blisk in njegovo oblačilo je bilo belo kakor sneg. Od strahu pred njim so stražarji vztrepetali in bili kakor mrtvi. Angel pa je nagovóril ženi: »Ne bojta se! Vem, da iščeta Jezusa, križanega. Ni ga tukaj. Vstal je, kakor je rekel! Stopíta sèm in poglejta kraj, kamor so ga položili. Hitro pojdita in povejta njegovim učencem: ›Vstal je od mrtvih! Pred vami pojde v Galilejo, tam ga boste videli.‹ Glejta, povedal sem vama.« Hitro sta zapustili grob in s strahom ter velikim veseljem stekli sporočit njegovim učencem. In glej, naproti jima je prišel Jezus in rekel: »Pozdravljeni!« Ónidve sta pristopili, mu objeli noge in se mu poklonili. Tedaj jima je Jezus rekel: »Ne bojta se! Pojdita in sporočita mojim bratom, naj gredo v Galilejo; tam me bodo videli.«
Velika sobota je po tradiciji za kristjane “dan pripravljanja” in hkrati tudi dan počitka v skladu z izročilom judovske sobote. Na ta dan je Jezus počival v grobu, kristjani zato ta dan posvetimo obisku božjega groba, blagoslovu velikonočnega ognja in velikonočnih jedil, a ključni dogodek je velikonočna vigilija, ko se ob spominu na judovsko veliko noč – izhodu Izraelcev iz egiptovskega suženjstva – spomnimo na dogodek, ki predstavlja srž vsega, kar označuje krščanska velika noč. To pa je Jezusovo vstajenje od mrtvih.
Na veliki petek se namreč spominjamo Jezusovega trpljenja in smrti na križu, pa tudi njegovega pokopa. Jezus je položen v “deviški” grob, kamor ni bil nihče položen. In to na vrtu, ki tvori celoto s krajem Jezusovega križanja. Ali to ne spominja na rajski vrt? Kakorkoli že, žene, ki so hodile za Jezusom in so tudi opazovale, kje je bil Jezus pokopan, so se odpravile dan po veliki noči navsezgodaj zjutraj in se spraševale, kdo jim bo odvalil kamen od groba. Menile so, da je bil v naglici Jezus pokopan zelo površno in da Jožef iz Arimateje in Nikodem nista storila vsega, kar je bilo potrebno za dostojen pokop. Nameravale so Jezusovo telo oskrbeti z dišavami. Ivana, žena Herodovega uradnika Husa, je celo dejala, da ima denar, s katerim bo podkupila stražarje, ki so stražili grob. A grob najdejo prazen. Malo pred tem se zgodi čudež: kamen od groba je odvaljen, nanj sede Gospodov angel, ki nato oznani ženam, kaj se je zgodilo.
In nato sledi še en čudež: žene naletijo na samega Jezusa, poveličanega in vstalega, ki pove točno to, kar pove pred njim angel: “Pred vami pojdem v Galilejo.” Torej v kraj začetka, tam, kjer se je vse začelo. V Galilejo se začne Jezusovo javno delovanje. Zgodi pa se tudi to, da spet angeli oznanijo, kakšno milost je človeštvu pripravil Bog – kot ob Jezusovem rojstvu! Jezus se tako razodene kot vstali, a ima še vedno telo. Ni prikazen. Ima poveličane rane! Priči tega ste Marija Magdalena (Marija iz Magdale), ki jo je Jezus rešil hudih duhov, ter “ona druga Marija”, najverjetneje je to mati Jezusovega sorodnika Jakoba mlajšega, enega od apostolov. In seveda je bilo pričakovano, da niti Marija Magdalena ni mogla povsem sprejeti te novice. Kaj šele učenci.
Ali smo doživeli kdaj Jezusa kot vstalega? Ali ni to vrhunska novica? V dandanašnjem svetu mediji tekmujejo med seboj, kateri bo prvi oznanil neko novico. Breaking news! Jezus je vstal, ni ga več v grobu! Če bi se to zgodilo danes, ali ne bi bilo to nekaj zelo nenavadnega? In nekaj, za kar bi drugim pričevali o tem? Torej, povejmo drugim, zakaj imamo upanje v to, da po zemeljski smrti nismo zapisani niču. Imamo večno življenje!
C. R.
