Iz svetega evangelija po Janezu (Jn 13,1-15): Pred velikonočnim praznikom je Jezus, ker je vedel, da je prišla njegova ura, ko pojde s tega sveta k Očetu, in ker je vzljubil svoje, ki so bili na svetu, skazal svojim ljubezen do konca. Med večerjo – ko je bil hudič Judu, Simonovemu sinu, Iškarijotu, v srce že vdihnil, naj ga izda – je, ker je vedel, da mu je Oče vse dal v roke, da je prišel od Boga in da odhaja k Bogu, vstal od večerje, odložil vrhnje oblačilo, vzel prt in se opasal. Potem je v umivalnik vlil vode in začel učencem umivati noge in jih brisati s prtom, s katerim je bil opasan. Pride k Simonu Petru; ta mu pa reče: »Gospod, ti mi hočeš noge umiti?« Jezus mu odgovori: »Tega, kar jaz delam, ti zdaj ne razumeš, a spoznal boš pozneje!« Peter mu reče: »Ne boš mi nog umival, nikoli ne!« Jezus mu odgovori: »Ako te ne umijem, ne boš imel deleža z menoj.« Simon Peter mu reče: »Gospod, ne le moje noge, ampak tudi roke in glavo!« Jezus mu pravi: »Kdor se je skopal, mu ni treba drugega, kot da si umije noge, pa je ves čist. Tudi vi ste čisti, toda ne vsi.« Vedel je namreč, kdo ga bo izdal, zato je rekel: »Niste vsi čisti.« Ko jim je torej umil noge, vzel vrhnje oblačilo in spet sédel, jim je rekel: »Veste, kaj sem vam storil: Vi me kličete: ‚Učenik‘ in ‚Gospod‘, in prav pravite; saj to sem. Ako sem torej jaz, Gospod in Učenik, vam umil noge, ste tudi vi dolžni drug drugemu noge umivati. Zgled sem vam namreč dal, da bi tudi vi delali, kakor sem vam jaz storil.«
Morda se zdi komu precej nenavadno, da osrednji evangelijski odlomek na veliki četrtek, ko se spominjamo Jezusove zadnje večerje in tudi njegove oporoke in velikoduhovniške molitve, čemur sledi odhod na Oljsko goro, govori ne o spremenjenju kruha in vina v Jezusovo telo in kri, pač pa o dogodku, ki ga omenja zgolj apostol in evangelist Janez. Namreč umivanje nog učencem. V tistem času je bila navada, da je tovrsten opravek pripadel le najnižjim služabnikom, pravzaprav sužnjem. Če bi Jezus hotel posnemati logiko tedanje hierarhije, ki je na najvišje mesto postavljala velike duhovnike, pismouke, člane velikega zbora in pripadnike različnih judovskih struj, na najnižje mesto pa navadne ljudi (am-ha-arec), tujce, pogane, cestninarje, Samarijane in podobno, potem bi verjetno učenci njemu umivali noge. Kar ne bi bilo čisto nič posebnega za tisti čas. A logika je tokrat obrnjena: Jezus, učitelj, je tisti, ki učencem umiva noge, in to celo sredi večerje, v času, ko je bil prisoten še Juda Iškarjot. Da, celo ta nezvesti učenec, ki je v srcu sklenil, da pomaga izročiti Jezusa krvnikom tako, da ga bo na samem izdal in dal znamenje, naj ga primejo, je bil deležen tega nadvse nenavadnega obreda. Morda z namenom, da Jezusa dokončno prisili, naj se odloči: ali bo nastopil kot vodja osvoboditeljev, kar so si želeli sikariji in zeloti, ali pa naj propade.
Kakorkoli že, umivanje nog je hitro postalo spotika in pohujšanje tistemu, ki ga je Jezus postavil za prvega med apostoli, to je Simon Peter, prvi papež, služabnik med služabniki. Zdelo se mu je neverjetno in celo nesprejemljivo, da bi Jezus njemu, nestanovitnemu učencu – ki ga je le malo kasneje celo trikrat zatajil – umil noge. In tu se znova izkaže moč ponižnosti – Peter mora v nerazumljivi ponižnosti dopustiti, da mu noge umiva nekdo, ki je sicer »nad njim«, sicer ne bo mogel biti Jezusov učenec. Vseeno pa še ni povsem razumel, kaj pomeni ta obred. Stvar ni bila v telesni higieni, ki je bila v tistih časih še na precej nižji ravni kot danes, ko se lahko pohvalimo s civilizacijskimi dosežki, kot so kopalnica, tekoča voda in kanalizacija (seveda na Zahodu, v Afriki boste to težko našli izven velemest). A v tem primeru je umivanje nog nakazovalo nekaj, kar je močno spominjalo na krst (baptizein – potopiti). To, kar je delal Jezusov sorodnik sv. Janez Krstnik kaka tri leta pred zadnjo večerjo, je bila namreč potopitev kot znamenje notranjega prerojenja – potopljen si bil v vodo, stari človek v tebi je umrl, ven si prišel kot novi človek. To dejanje je bilo nato povzdignjeno v zakrament pripadnosti Cerkvi.
Lahko bi torej rekli, da ima umivanje nog učencem dvojni pomen. Na eni strani nam razodeva, kako se Bog skloni k grešnemu človeštvu tako zelo, da mu celo čisto po človeško služi – kar je v nasprotju z našim razumevanjem Boga, ki mu moramo mi služiti. In najvišja oblika služenja človeštvu je v tem, da je Božji Sin nase vzel vso krivdo človeštva in se dal kaznovati. In tik pred tem dogodkom je Jezus želel pokazati, kako pomembno je, da ne zapadamo logiki tega sveta, kjer so vladarji tisti, ki jim morajo drugi služiti. Izraz »minister«, torej član vlade, je torej v pravem pomenu besede služabnik. Če to ni ali noče biti, je zgrešil namen svoje funkcije. Jezus je svoje učence sicer že večkrat svaril, ko so se med seboj prepirali, kdo med njimi je največji. »Med vami pa naj ne bo tako,« jim je dejal. Največji je namreč tisti, ki je najmanjši in drugim streže. In Jezus nam tu daje zgled. Tako kot naroča, naj zadnjo večerjo obhajamo v njegov spomin, nam naroča, naj ga posnemamo tudi v služenju. Saj je navsezadnje prav on naš Učitelj in Gospod.
Drugi pomen pa je odpuščanje grehov, kar je tudi neke vrste ponižno služenje. Če nismo ponižni, ne moremo biti deležni odpuščanja, prav tako ne moremo odpustiti svojim bližnjim. A če tega ne storimo, ne moremo biti Jezusovi učenci. Vabljeni smo torej k temu, da služimo drug drugemu in tudi odpuščamo drug drugemu. In to je tista drža, ki preobraža svet okoli nas.
C. R.
