Iz svetega evangelija po Mateju: Z rojstvom Jezusa Kristusa pa je bilo takóle: Njegova mati Marija je bila zaročena z Jožefom; in preden sta prišla skupaj, se je izkazalo, da je noseča od Svetega Duha. Njen mož Jožef je bil pravičen in je ni hotel osramotiti, zato je sklenil, da jo bo skrivaj odslôvil. Ko je to premišljeval, glej, se mu je v sanjah prikazal Gospodov angel in rekel: »Jožef, Davidov sin, ne boj se vzeti k sebi Marije, svoje žene; kar je spočela, je namreč od Svetega Duha. Rodila bo sina in daj mu ime Jezus, kajti on bo svoje ljudstvo odrešil grehov.« Vse to pa se je zgodilo, da se je izpolnilo, kar je Gospod rekel po preroku: ›Glej, devica bo spočela in rodila sina in imenovali ga bodo Emanuel, kar pomeni Bog z nami.‹ Ko se je Jožef zbúdil, je stóril, kakor mu je naróčil Gospodov angel. Vzel je svojo ženo k sebi in ni je spoznàl, dokler ni rodila sina; in imenoval ga je Jezus.
Iz svetega evangelija po Luku: Tiste dni je izšlo povelje cesarja Avgusta, naj se popiše ves svet. To je bilo prvo popisovanje, in sicer v času, ko je bil Kvirinij cesarski namestnik v Siriji. In vsi so se hodili popisovat, vsak v svoj rodni kraj. Tudi Jožef je šel iz Galileje, iz mesta Názareta, v Judêjo, v Davidovo mesto, ki se imenuje Bêtlehem, ker je bil iz Davidove hiše in rodbine, da bi se popisal z Marijo, svojo zaročenko, ki je bila noseča. Ko sta bila tam, so se ji dopolnili dnevi, ko naj bi rodila. In rodila je sina, prvorojenca, ga povila in položila v jasli, ker v prenočišču zanju ni bilo prostora. V istem kraju so pastirji prenočevali na prostem in čez noč stražili pri svoji čredi. Gospodov angel je stopil k njim in Gospodova slava jih je obsijala. Zelo so se prestrašili. Angel pa jim je rekel: »Ne bojte se! Glejte, oznanjam vam velíko veselje, ki bo za vse ljudstvo. Danes se vam je v Davidovem mestu rodil Odrešenik, ki je Kristus, Gospod. To vam bo v znamenje: našli boste dete, v plenice povito in položeno v jasli.« In nenadoma je bila pri angelu množica nebeške vojske, ki je hvalila Boga in govorila: »Slava Bogu na višavah in na zemlji mir ljudem, ki so mu po volji.«
Dinamika letošnjega decembra je bila res neusmiljena. Ne samo, da nas skuša potrošniška logika vsako leto znova oropati tistega pristnega adventa, zaradi česar je beseda »božič« postala oropana temeljne vsebine. Še več, zdi se, kot da je božič po dobrih 30 letih pojavljanja v javnosti spet postal neobstoječ. Če pogledate letake, vam bodo voščili samo še »praznike«, pa naj bodo to sproščeni, čarobni, veseli. Kakšni prazniki? Jih je več? Kakorkoli že, logika ateističnega humanizma se ni ustavila pri tem, da se božičnemu praznovanju odvzame vsebino in vse skupaj postane le še neka »pravljičnost«, ki jo lahko nadomeščamo z nekakšnimi čarobnimi okraski. Ne, zdaj že cenzurira tisto, zaradi česar je Bog vstopil med ljudi. To, da neki ekstremist preganja jaslice iz avle javne RTV, je tu le vrh ledene gore, pa tudi njemu samemu ne moremo zameriti, ker hoče biti prvi pri uvajanju novih trendov. To, kar se dogaja, je samo posledica dejstva, da smo tudi kristjani skoraj nezavedno iz svojega življenja odstranili Boga in vse skupaj postaja le še neka lepa navada. Kar z drugimi besedami pomeni, da v naših prenočiščih za Boga ni prostora, kakor pravi Božja beseda. In če Boga izženemo iz svojih domov in svojega srca, nimamo miru. Saj je že sv. Avguštin zapisal znano misel: »Nemirno je naše srce, dokler se ne spočije v tebi, moj Bog.« In če ni miru v srcu, ni miru na svetu.
Božja beseda pa je tu zelo konkretna. Govori o odrešenjski zgodovini. Bog je stvarnik vsega, tudi časa. In se sam podredi temu, kar je ustvaril. Vstopi med ljudi skozi »človeško meso«, podredi se času, podredi se ranljivosti. Rodi se kot človeški otrok v umazanem hlevu, v skrajnem uboštvu. Toda Božje prerokbe so bile jasne: Mesija bo potomec kralja Davida in bo rojen v Betlehemu v Judeji. Popis prebivalstva, ki si ga je zamislil cesar Avgust, je bilo orodje Božje previdnosti. Marija in Jožef morata iz Nazareta na pot. Tako kot je Marija enkrat že prehodila – že kot noseča – pot v »mesto na Judovem« (Ain Karem), kjer je obiskala Elizabeto, pot tokrat vodi še dlje. Betlehem je bilo Jožefov domači kraj, kajti sam je bil Davidov potomec, med dvanajsterimi Izraelovimi rodovi pa je pripadal Judovemu rodu. Pravno gledano je bil Jožef Jezusov oče, z njim so se tudi izpolnile prerokbe o Mesiji kot Davidovemu potomcu. Toda ljudstvo si je zamišljalo Mesijo kot navadnega človeka (in ne učlovečenega Boga), kot vojskovodjo, ki bo reševal Izraela pred rimskim okupatorjem. Toda resnično poslanstvo Jezusa je bilo neskončno večje.
Tudi dandanes nam odmevajo besede »Ne bojte se«. Tudi če imate težave z boleznijo, financami, vas je strah prihodnosti, imate težave v družini… Ne bojte se. Bog prihaja med nas. Vstopiti želi v moje življenje. Vendar ne vstopa na silo. Trka na vrata mojega srca. Odprimo mu ta vrata.
C. R.
