foto: Pixabay

Iz svetega evangelija po Luku (24,46-53): Tisti čas je Jezus rekel svojim učencem: »Tako je pisano: Mesija bo trpel in tretji dan vstal od mrtvih, in v njegovem imenu se bo oznanilo vsem narodom spreobrnjenje v odpuščanje grehov, s čimer bodo začeli v Jeruzalemu. Vi ste priče teh reči. In glejte, jaz pošiljam na vas obljubo svojega Očeta; vi pa ostanite v mestu, dokler ne boste odeti v moč z višave.« Peljal jih je ven proti Betániji. Povzdignil je roke in jih blagoslovil. Medtem ko jih je blagoslavljal, se je odmaknil od njih in se dvignil v nebo. Oni pa so se mu poklonili in se v velikem veselju vrnili v Jeruzalem. Bili so ves čas v templju in so slavili Boga.

Praznik Gospodovega vnebovhoda nekako zaokrožuje obdobje 40 dni, kolikor se je Jezus po vstajenju prikazoval učencem. Od takrat naprej se pričakovanje Jezusovih učencev usmeri v prihod Svetega Duha. Evangelist Luka, sicer tudi avtor Apostolskih del, močno poudari to, kar je Jezus povedal tudi učencema na poti v Emavs: potrebno je bilo, da je šel Mesija skozi trpljenje v svojo slavo – navsezadnje so preroki tako napovedovali. Z binkoštmi, razlitjem Svetega Duha, pa se oznanjuje spreobrnjenje vsem narodom v odpuščanje grehov kot nekakšna nadgradnja Janezovega krsta.

A seveda se mora najprej zgoditi vnebovhod. Poglavitne stvari je svojim učencem Jezus povedal že ob zadnji večerji. Povedal jim je, da odhaja k Očetu in da bo poslal Svetega Duha. Jezusov odhod v nebo je morda boleče slovo za marsikoga, saj pomeni konec Jezusove fizične navzočnosti. Vendar je Jezus dejal, da ostaja z nami vse dni do konca sveta. Pri vsaki maši in vsakem češčenju je fizično navzoč. In lahko ga kjerkoli kličemo, po Svetem Duhu je vedno navzoč v nas. Prav Sveti Duh je ta “moč z višave”, o kateri govori Jezus. In vse se bo začelo v Jeruzalemu, torej tam, kjer je Jezus trpel, umrl in od mrtvih vstal. In učenci morajo tu počakati do razlitja Svetega Duha, šele nato se bo začelo širiti oznanilo vsem narodom.

Pomenljivo je, ko evangelist Luka zapiše, da so odšli v smeri proti Betaniji. To je kraj, kjer je Jezusa gostoljubno sprejemal Lazar s svojima sestrama, Jezus pa ga je obudil od mrtvih. Betanija je torej priča velikega čudeža, ko je Božji Sin zmagovalec nad smrtjo. In prav tu nekje se Jezus dvigne v nebo ter jih blagoslavlja. In zanimivo, učenci se vračajo v Jeruzalem polni veselja, slavili so Boga v templju. Jezusov blagoslov ima takšno moč, da močno presega vsako žalost zaradi ločitve od Sina človekovega. Do tedaj so imeli privilegij biti z njim tisti, ki so ga lahko fizično spremljali. Sedaj bo navzoč po vsem svetu. In tudi mi vsi smo priče Njegove velike ljubezni in čudežnih del, s katerimi si Božje kraljestvo utira pot na tem, od Boga oddaljenem svetu. Zato je praznik vnebovhoda za nas praznik velikega veselja, saj nam Jezus odpira vrata v nebeško kraljestvo.

C. R.