Iz svetega evangelija po Marku (Mr 14,12-16.22-26): Prvi dan opresnikov, ko so žrtvovali velikonočno jagnje, so rekli Jezusu njegovi učenci: »Kam hočeš, da gremo in ti pripravimo, da boš jedel velikonočno jagnje?« Tedaj je poslal dva izmed učencev in jima rekel: »Pojdita v mesto in naproti vama bo prišel moški, ki bo nosil vrč vode. Pojdita za njim in tam, kjer bo vstopil, recita hišnemu gospodarju: ›Učitelj pravi: Kje je moj prostor, kjer bi jedel velikonočno jagnje s svojimi učenci?‹ In pokazal vama bo v nadstropju veliko jedilnico, pripravljeno in urejeno; tam nam pripravita.«
Učenca sta odšla. Prišla sta v mesto in našla, kakor jima je povedal, in sta pripravila velikonočno jagnje. Medtem ko so jedli, je vzel kruh, ga blagoslovil, razlômil, jim ga dal in rekel: »Vzemite, to je moje telo.« Nato je vzel kelih, se zahvalil, jim ga dal in vsi so pili iz njega. In rekel jim je: »To je moja kri zaveze, ki se preliva za mnoge. Resnično, povem vam: Ne bom več pil od sadu vinske trte do tistega dne, ko bom pil novega v Božjem kraljestvu.« In ko so odpeli hvalnico, so odšli proti Oljski gori.
Ni naključje, da je praznik Svetega Rešnjega Telesa ravno na četrtek, kar se ujema z velikim četrtkom. In dejansko današnji praznik ponavzočuje veliki četrtek, ki je prvi del svetega velikonočnega tridnevja, liturgično in duhovno najbolj bogatega časa v cerkvenem letu. Na današnji praznik torej na bolj slovesen način praznujemo to, kar smo obeležili že na sveti maši Gospodove zadnje večerje. Le da takrat premišljujemo ob evangelijskem odlomku o tem, kako Jezus učencem umiva noge (to omenja le Janezov evangelij). Nenavadno, le kaj bi imelo to zveze s tem, kar je Jezus storil? To malo simbolno dejanje umivanja nog je izraz največje ponižnosti Odrešenika, ki se vrača k Očetu, ter konkreten izraz ljubezni. In, kot je rekel, s tem nam je dal zgled, da bi tudi mi tako delali, kar je v skladu z novo zapovedjo, da ljubezen, ki jo je pokazal nam, tudi delimo z drug drugim. Iz ljubezni tudi pričujemo zanj, da bi tudi tisti, ki te ljubezni (še) niso spoznali, nekako prišli do nje. Brez tega izraza ljubezni bi bilo nemogoče dojeti dejanje evharistije, niti Jezusove vnaprejšnje izročitve svojega telesa in krvi kot hrane in pijače. Zadnja večerja, ki jo je Jezus obhajal, je bila dejansko v skladu z judovsko zapovedjo uveljavljena slovesnost pred judovsko veliko nočjo, ki jo imenujejo “pasha” (v stari hebrejščini “pesah”), ko so v skladu s predpisi zaužili velikonočno jagnje, katerega kri je reševala Izrael v noči Gospodovega mimohoda v Egiptu, ko se je nato zgodil znameniti čudežni prehod čez Rdeče morje. Kar je predpodoba krsta. No, res je tudi, da se je Jezusova večerja z učenci zgodila “dan prej”, kot je predpisano. Preden so namreč sveto velikonočno večerjo obhajali drugi, je bilo Jagnje že darovano na križu.
Na praznik Svetega Rešnjega Telesa in Krvi pa se nekoliko bolj osredinjamo na to, kar nam je Jezus izročil na predvečer svojega trpljenja. Letošnji odlomek iz Markovega evangelija je zelo konkreten in se nanaša prav na ta dogodek zadnje večerje. Ob drugih priložnostih smo morda poslušali Jezusov nagovor o tem, da je sam živi kruh, ki je prišel iz nebes. Janezov evangelij veliko poroča, kako je Jezus proti koncu svojega javnega delovanja že kar nekoliko drzno Judom govorim o sebi kot o “hrani”. Seveda ga niso razumeli, a govoril je resnico. Tokrat Jezus pošlje dva od svojih učencev, da najprej pripravita prostor za poslednje druženje pred odhodom v trpljenje in smrt. Zdi se, kot da je že vse pripravljeno, učenca morata samo še na pot in izpolniti naročilo. Seveda v zaupanju, da je vse tako, kot je napovedal Jezus.
Ali si lahko zamislimo Boga, ki bi se spustil tako nizko, da bi se ustvarjenim bitjem sam dajal za hrano? Težko. A vendar, Jezus ni storil samo tega, da je nase vzel vse naše grehe in namesto nas plačal kazen. Hotel je ostati med nami vse dni do konca sveta, tudi v času našega zemeljskega, krhkega življenja. Spoštuje našo krhkost, jo upošteva. Upošteva našo človeškost. Zato je z nami na takšen način prav v točki, kjer je človek zgrešil – ko ni želel jesti z drevesa življenja v raju, ampak je izbral opcijo “biti kakor Bog”. Današnji praznik nas torej spomni na dejstvo, da smo krhki in ranljivi, a vendar je Bog ves čas z nami, hrani nas s samim seboj že v tem času minljivosti.
C. R.
