Iz svetega evangelija po Janezu (Jn 19,31-37): Ker je bil tisti dan dan pripravljanja na praznik in zato, da telesa čez soboto ne bi ostala na križu – kajti tisto soboto je bil velik praznik – so Judje prosili Pilata, naj bi jim strli noge in jih sneli. Prišli so torej vojaki in strli noge prvemu in drugemu, ki sta bila križana z Jezusom. Ko so prišli do Jezusa in videli, da je že mrtev, mu niso strli nog, ampak mu je eden izmed vojakov s sulico prebodel stran in takoj je pritekla kri in voda. Tisti, ki je videl, je pričeval in njegovo pričevanje je resnično. On ve, da govori resnico, da bi tudi vi verovali. To se je namreč zgodilo, da se je izpolnilo Pismo: ›Nobena izmed njegovih kosti se ne bo zlomila.‹ In spet drugo Pismo pravi: ›Gledali bodo vanj, ki so ga prebodli.‹
Z različnih strani lahko osvetljujemo veliko skrivnost neizmerne Božje ljubezni do nas. Jezus jo je v svojih prilikah nič kolikokrat razodel, a najbolj pa v tem, ko se je izročil ljudem v roke in zaradi ljubezni šel na križ. Po njegovi smrti je rimski vojak – imenoval naj bi se Kasij Longin – prebodel njegovo stran. Ker se je hotel prepričati, ali je res že mrtev. Sulica je prodrla prav do Jezusovega srca. Prebodeno srce priča o tem, da “ljubezen ni ljubljena”, kot je svoj čas zapisal sv. Frančišek Asiški.
Ta dogodek, ki ga omenja samo apostol ter evangelist Janez, je najbolj globok prikaz Božje ljubezni. In to v povsem nasprotnih okoliščinah, ko na gori Golgoti deluje sovraštvo. Večer prej je Jezusovo srce krvavelo v Getsemaniju (kar pomeni “stiskalnica”!). Sedaj je srce dokončno prebodena, življenjska tekočina – kri – ki jo je Jezus večer pred trpljenjem podaril učencem pod podobo vina, sedaj poji zemljo, lobanjo, v katero je zasajen križ. Kri prihaja iz strani, od tam, kjer je Bog vzel rebro in Adamu ustvaril družico. Greh človekove nezvestobe ter egoizma je sedaj opran. Človeška ljubezen tega ne zmore, ker je nepopolna. Zakaj bi Bog sploh ustvaril svet, če ne iz ljubezni? Zakaj bi v odrešenje poslal svojega Sina, ki je nato plačal ves dolg človeštva za svoje grehe? Zakaj, če ne iz ljubezni?
Vsak od nas poseduje vse mogoče sulice, s katerimi ranjujemo drug drugega. In tudi Božjo svetost. “Mi smo ranili to Božje srce, mi smo ga križali, s trnjem prebadali …” se glasi skladba Franca Kimovca. Sami ne moremo popraviti te škode. Ne moremo plačati odkupnine za to. Dovolj je, če smo ponižni in sprejmemo to Ljubezen, da nas oblikuje. In nas opraviči. Iz te Ljubezni namreč prihaja tudi usmiljenje, kar je samo še dodaten dokaz, kako zelo si želi Bog pritegniti k sebi svoje razkropljene otroke. In da ni razloga, da bi pred to Ljubeznijo bežali. Naj bo torej naš odziv takšen: “Jezus, verujem v Te, Jezus ljubim Te, Jezus ljubim te nad vse … Jezus, vate zaupam.”
C. R.
