Iz svetega evangelija po Luku (Lk 1,26-38): Tisti čas je bil angel Gabriel od Boga poslan v galilejsko mesto, ki se imenuje Nazaret, k devici, zaročeni z možem, ki mu je bilo ime Jožef, iz Davidove hiše, in devici je bilo ime Marija. Ko je prišel k njej, je rekel: »Pozdravljena, milosti polna, Gospod je s teboj!« Pri teh besedah se je prestrašila in je razmišljala, kaj naj pomeni ta pozdrav.
Angel ji je rekel: »Ne boj se, Marija, kajti našla si milost pri Bogu. Glej, spočela boš in rodila sina, ki mu daj ime Jezus. Ta bo velik in Sin Najvišjega; Gospod Bog mu bo dal prestol njegovega očeta Davida, kraljeval bo Jakobovi hiši vekomaj in njegovemu kraljestvu ne bo konca.«
Marija pa je rekla angelu: »Kako se bo to zgodilo, ko moža ne poznam?« Angel ji je odgovoril: »Sveti Duh bo prišel nadte in moč Najvišjega te bo obsenčila, zato bo tudi Sveto, ki bo rojeno, Božji Sin. In glej, tvoja sorodnica Elizabeta je tudi spočela sina v svoji starosti; in to je šesti mesec njej, ki je nerodovitna; kajti pri Bogu ni nič nemogoče.«
Marija je rekla: »Glej, dekla sem Gospodova, zgodi se mi po tvoji besedi!« In angel je šel od nje.
Praznik Marijinega oznanjenja, ali natančneje, Gospodovega oznanjenja bi po vsebini morda nekoliko bolj spadal v adventni čas. Saj se navsezadnje predvsem v adventnem času spominjamo dogodka, ki ga sicer označuje današnji praznik, ali bolje rečeno, pričakovanja Jezusovega rojstva – vsaj v tistem drugem delu adventnega časa. Razlog, da se praznik Gospodovega oznanjenja, ki ima povsem marijanski značaj, v veliki večini nahaja v postnem času, pa je morda banalen – od 25. marca do 25. decembra je namreč natanko devet mesecev.
Zgornji evangelijski odlomek dobro poznamo. Predstavlja podlago za zelo znano krščansko molitev »Angel Gospodov«, ki naj bi jo molili zjutraj, opoldne in zvečer. Ali vsaj opoldne. Ta dogodek predstavlja temeljno korenino našega odrešenja. Večna Beseda se je, kot piše evangelist Janez in kot tudi izpovedujemo v omenjeni molitvi, učlovečila in se naselila med nami. Sam Bog pošlje Sina na svet v podobi ranljivega in umrljivega človeka. Najprej se je Bog razodel Abrahamu, nato Mojzesu, ki je dobil nalogo, da izpelje izraelsko ljudstvo iz egiptovskega suženjstva. To je bila prvotna, judovska velika noč. Bog se je razodeval starozaveznim prerokom, navdihoval je mnoge junaške može in žene. Vendar je bila vse do učlovečenja postavljena pregrada med Bogom in človekom: naš greh. Človek se nikoli ni mogel povsem držati svete zaveze z Bogom. Bog je bil zvest, človek nikoli. In po Božji pravičnosti nobena kršitev zaveze ni mogla ostati nekaznovana. Skozi stoletja zgodovine izraelskega ljudstva so se v odnosu do Jahveja (ime, pod katerim se je Bog razodel Mojzesu) vrstila številna spravna dejanja, razne žgalne daritve, ki pa so vendarle še vedno imele precej poganski značaj, saj so spominjale na daritve, da bi bila jeza raznih bogov pomirjena.
Jezus pa je prišel na svet, da bi plačal ceno človeške nepravičnosti enkrat za vselej – od začetka do konca človeštva. Predstavljate si, da se znajdete na sodišču zaradi nekega manjšega prestopka, zaradi katerega pa vam vseeno grozi astronomsko visoka kazen, ki je ne bi mogli nikoli odplačati in bi bili v vsakem primeru obsojeni na doživljenjsko suženjsko delo ob strahotni askezi. Sodba pade, vi ste obsojeni, a potem pride nekdo in plača kazen namesto vas. Čeprav imate pečat sodbe in obsodbe, ste prosti kazni za svoj prestopek. Tako približno lahko opišemo to, kar je Jezus storil za nas. Tudi če bi ti, ki to bereš, bil edini človek na svetu, bi Jezus to storil zate. Korenina tega dejanja pa je prav to, da je nadangel Gabrijel oznanil Mariji, da bo postala mati Odrešenika. Ni bila prisiljena to sprejeti, Božji poslanec je čakal njen odgovor. In je tudi prišel: »Glej, dekla sem Gospodova…« Čas obljube je bil tako dopolnjen, preteklo je sicer še dobrih trideset let, da se je na Kalvariji zgodilo to, da je bil na križ pribit ves greh sveta. Zanj je plačal nekdo, ki na sebi ni imel niti malo greha.
Tudi v Božji besedi današnjega praznika je poudarjeno izpolnjevanje Božje volje. To je bila tudi srčika škofovskega gesla pokojnega ljubljanskega nadškofa dr. Alojzija Šuštarja »Božjo voljo spolnjevati«. Govorimo namreč o psalmu, ki pravi: »Glej, prihajam, da izpolnim tvojo voljo, Gospod«. To je sicer značilen psalm, ki ga prepevamo tudi na slovesnostih ob duhovniškem, diakonskem in škofovskem posvečenju. Psalm pravi o Bogu, da od nas ne terja nekih žgalnih daritev ali žrtev – zanj je daleč najbolj vredna žrtev ta, da izpolnjujemo Njegovo voljo. In navsezadnje, Marija je to storila – globoko v sebi je čutila, kaj pomeni sprejeti poslanstvo Odrešenikove Matere in kakšna tveganja to prinaša. Že to, da ob spočetju še ni bila v polni zakonski zvezi z Jožefom in bi s tem lahko postala tarča tistih, ki bi jo obsodili kot nečistnico, je bilo zelo hudo tveganje. Njena privolitev pa je dejansko uvod v to, kar tri desetletja kasneje Jezus izreče v vrtu Getsemani: »Ne moja, ampak Tvoja volja naj se zgodi.« Jezus, Sin živega Boga, sam postane žrtveno jagnje in hkrati grešni kozel za vso zlo sveta, ker izpolni Očetovo voljo. In na križu okusi radikalno zapuščenost ter zavrženost, ki je sicer značilna za pekel. In to pomeni, da je za odrešenje dovolj, da sprejmemo Jezusa v svoje srce in ga postavimo na prvo mesto, saj se sami ne moremo odrešiti.
Zato pa lahko naše drobne žrtve in odpovedi vendarle lahko koristijo. Bolj kot si lahko mislimo. Post, molitev, pokora in dobra dela so naš delež za dobro občestva. Ko to dajemo v zadoščevanje za vse žalitve, ki jih je Bog deležen s strani nezvestega človeštva, je s tem občestvo, naša širša skupnost lahko obvarovana hujših posledic. Vsi smo namreč na istem čolnu. Še tako skrit greh tako ali drugače rani celotno občestvo. Tudi zato bomo danes z veseljem sodelovali pri posvetitvi Rusije, Ukrajine, Slovenije, sami sebe… Marijinemu Brezmadežnemu Srcu.
G. B.
