Iz svetega evangelija po Mateju (Mt 5,1-12): Ko je Jezus videl množice, je šel na goro, in ko je sedel, so stopili k njemu njegovi učenci. Začel jih je učiti: »Blagor ubogim v duhu, kajti njih je nebeško kraljestvo. Blagor krotkim, kajti ti bodo deželo posedli. Blagor žalostnim, kajti ti bodo potolaženi. Blagor lačnim in žejnim pravice, kajti ti bodo nasičeni. Blagor usmiljenim, kajti ti bodo usmiljenje dosegli. Blagor čistim v srcu, kajti ti bodo Boga gledali. Blagor miroljubnim, kajti ti bodo Božji otroci. Blagor tistim, ki so zaradi pravice preganjani, kajti njih je nebeško kraljestvo. Blagor vam, kadar vas bodo zaradi mene zasramovali in preganjali in vse hudo zoper vas lažnivo govorili. Veselite in radujte se, kajti veliko je vaše plačilo v nebesih.«
Če si prvi november po čem zapomnimo razen tega, da se jesen prevesi v drugo polovico, potem je to obisk grobov. Nekdanji “dan mrtvih” iz starorežimskih časov so nekoliko omilili na “dan spomina na umrle”, a dejansko je v krščanskem pogledu praznik Vseh svetih dejansko praznik življenja in nadaljevanje velike noči.
Namreč, kdo so ti “vsi sveti”? Lahko bi rekli, da po nebeško godujejo vsi, ki so že v nebesih, tudi naši pokojni sorodniki, znanci, prijatelji. To so vsi, ki so bili v moči Jezusove daritve na križu pridruženi Njegovemu vstajenju. In k temu občestvu svetih smo poklicani vsi. Že tu na zemlji, kjer seveda niso nebesa, pa smo poklicani k svetosti, kar pomeni nič drugega kot to, da ne vztrajamo v nekakšnih iluzijah samoodrešitve, pač pa sprejmemo dejstvo, da je za nas plačal zadolžnico nekdo drug. Na nas pa je, da svojo poklicanost uresničujemo skozi poklic, družino in vsakdanje življenje. Navsezadnje je tudi Jezus živel vse do začetka javnega delovanja skrito življenje v Nazaretu. Poznali so ga kot “tesarjevega sina” in to je bil tudi razlog, da ga domač kraj nikakor ni mogel sprejeti kot obljubljenega odrešenika.
Kaj nam sporoča odlomek o blagrih? Zvenijo zelo tolažilno, za mnoge tudi nerealno, a dejansko gre tu za Jezusov življenjski program. Na tem svetu imamo stisko, vendar moramo Vanj zaupati, saj je svet premagal. In vse stiske, ki jih na tem svetu doživljamo, imajo svoj smisel. Lahko bi rekli, da gre tu tudi za dopolnitev starozavezne postave. To seveda ne pomeni, da bi morali sedaj sami sebe trpinčiti – daleč od tega. Toda že na tem svetu moramo napeti vse sile, da bi drug drugemu lajšali trpljenje. To je namreč pot v nebesa. In človek postane svoboden dejansko šele takrat, ko spozna, da v pomoči drugemu ničesar ne izgubi, ampak veliko pridobi. Jezus nas tako vabi h krotkosti, čistosti srca, usmiljenju, miroljubnosti, pravici, vztrajanju v hoji za Njim tudi za ceno preganjanja in tudi – uboštvo duha. To pa je morda vrednota, ki jo najtežje razumemo. Uboštvo pomeni predvsem nevezanost in notranjo svobodo. Tako kot uboštvo ni sinonim za revščino, tudi biti ubog v duhu ne pomeni duhovne revščine ali plehkosti. Prav nasprotno. Nekdo, ki je ubog v duhu, bo s tem priznal, da je odvisen od Boga in da mu je vse, kar ima, podarjeno. To je pogosto v navzkrižju z mnenjem, ki ga ponuja tosvetna mentaliteta: “V življenju mi ni bilo nič podarjeno.”
Že ko sprejmemo ta Jezusov program za življenje, smo dejansko že na poti svetosti in na poti združitve z občestvom svetih, z nebeško Cerkvijo. Zemeljska smrt je tu samo vmesni preskok. Kajti sv. Frančišek pravi, da se s smrtjo rodimo za večno življenje – vendar se moramo sami odločiti, v kakšno kakovost večnega življenja se želimo roditi.
In navsezadnje: pot v nebesa se začnejo, ko se zavedamo lastne krhkosti in da smo potrebni spreobrnjenja.
Naj nas ob tem prazniku spremlja tudi pesem:
C. R.
