Iz svetega evangelija po Luku (Lk 1,26-38): Tisti čas je bil angel Gabriel od Boga poslan v galilejsko mesto, ki se imenuje Nazaret, k devici, zaročeni z možem, ki mu je bilo ime Jožef, iz Davidove hiše, in devici je bilo ime Marija. Ko je prišel k njej, je rekel: »Pozdravljena, milosti polna, Gospod je s teboj!« Pri teh besedah se je prestrašila in je razmišljala, kaj naj pomeni ta pozdrav.
Angel ji je rekel: »Ne boj se, Marija, kajti našla si milost pri Bogu. Glej, spočela boš in rodila sina, ki mu daj ime Jezus. Ta bo velik in Sin Najvišjega; Gospod Bog mu bo dal prestol njegovega očeta Davida, kraljeval bo Jakobovi hiši vekomaj in njegovemu kraljestvu ne bo konca.«
Marija pa je rekla angelu: »Kako se bo to zgodilo, ko moža ne poznam?« Angel ji je odgovoril: »Sveti Duh bo prišel nadte in moč Najvišjega te bo obsenčila, zato bo tudi Sveto, ki bo rojeno, Božji Sin. In glej, tvoja sorodnica Elizabeta je tudi spočela sina v svoji starosti; in to je šesti mesec njej, ki je nerodovitna; kajti pri Bogu ni nič nemogoče.«
Marija je rekla: »Glej, dekla sem Gospodova, zgodi se mi po tvoji besedi!« In angel je šel od nje.
Odlomek, ki smo ga pravkar prebrali, bomo v adventnem času zagotovo še slišali. Če ne prej, v času božične devetdnevnice. In navsezadnje ga beremo in slišimo tudi na praznik Gospodovega oznanjenja 25. marca, ki je nekakšen odmev adventa v postnem času. Morda nas bo začudilo, češ zakaj takšen odlomek na praznik, ko se spominjamo na spočetje Marije in ne Jezusa. Godovni praznik Marijinih staršev Joahima in Ane je sicer 26. julij. Izročilo pravi, da se jima je Marija rodila v poznih letih. Bila je izprošena od Boga, vendar se nista zavedala, kakšno poslanstvo ji je namenil Bog. Izročilo tudi pravi, da so Marijo kasneje vzgajali v templju. Bržkone pa se niti sama ni dobro zavedala milosti, da je bila kot edini človek obvarovana izvirnega greha. Bila je samo človek, vendar neizmerno vdana v Božjo voljo, tudi za ceno hudega trpljenja. V nasprotju z miselnostjo tistega časa je razmišljala o deviškem stanu, ki pa ga je morala nato živeti v zakonski zvezi. Bog ji je na pot poslal Jožefa, za katerega Sveto pismo pravi, da je bil pravičen mož. Njena odločitev za devištvo je bila njuna skrivnost. Bila sta pripravljena sprejeti sramoto okolice, kajti biti brez potomcev je po judovskem mišljenju pomenilo biti preklet od Boga.
Prav zaroka Jožefa in Marije (in seveda njuna kasnejša poroka) pa je bil del velikega Božjega načrta. Napovedano je bilo, da bo Mesija, ki so ga pričakovali Izraelci, iz Davidove rodbine. Tej rodbini je pripadal tudi Jožef, ki je bil doma iz Betlehema v Judeji, a se je naselil v Nazaretu, kjer je imel tudi sorodnike. Jezus je bil zakoniti Jožefov, s tem pa tudi Davidov potomec. Vendar je presegal mesijansko vlogo Izraelcev – bil je učlovečena Beseda, Odrešenik za ves svet. Bog Oče je pripravil prostor za učlovečeno Besedo v telesu mladega nazareškega dekleta, ki je bilo obvarovano izvirnega greha. Od tod izraz »brezmadežno spočetje«, ki je bilo razglašeno na ravni verske resnice, vendar se je Marija v Lurdu sama razodela s temi besedami (»Brezmadežno spočetje sem«), malo pred tem pa se je prikazala sv. Katarini Laboure kot Brezmadežna, ki jo je pod tem nazivom še posebej častil sv. Maksimilijan Kolbe. Marijina brezmadežnost oz. obvarovanost pred izvirnim grehom ni stvar njenega zasluženja, ampak čista milost. Bog si je izbral to, kar je bilo v očeh sveta noro. Marija je postala, če povzamemo besede knjige Razodetja, »prebivališče Boga med ljudmi«. Tudi to, da ji je rojstvo sina napovedal angel, je bila čista milost in zanjo povsem nepričakovan dogodek. Tu je šlo že za čudežno spočetje njenega Sina, spočetje v moči Svetega Duha.
Vendar je v korenino našega odrešenja vštet tudi Marijin povsem svoboden odgovor. Lahko bi kdo rekel, da kot Brezmadežna ne bi mogla ravnati drugače kot tako, da je pritrdila Božjemu načrtu. Milost predpostavlja naravo. Bog ničesar ne vsiljuje. V človeško zgodovino vstopa zelo konkretno, kot človeški otrok, rojen v zares zelo ne-romantičnih okoliščinah, ki so čisto nasprotje dandanašnjih velikokrat pocukranim predstavam Božiča. Lahko bi rekli, da praznik Marijinega brezmadežnega spočetja spominja na prvo etapo neposredne priprave na prihod Odrešenika. Človekov prvi greh je sprožil Božji odgovor, ki je odgovor velike ljubezni in usmiljenja do vsega človeštva. Bog se ni odločil, da bo svet zaradi greha pogubil. Pač pa ga je hotel rešiti. Zato se je ponižal in privzel podobo človeka, hlapca. Ko bomo torej na božični večer občudovali jaslice, ne pozabimo, da je to dete prišlo na svet, da so ga kasneje kot odraslega človeka obsodili in umorili. A po treh dneh je vstal. Smrt je bila premagana. Življenje je zmagalo, tako kot zmaguje tudi na današnji praznik.
C. R.
