Iz svetega evangelija po Mateju (18,21-35): Tisti čas je Peter pristopil k Jezusu in mu rekel: »Gospod, kólikokrat naj odpustim svojemu bratu, če greši zoper mene? Do sedemkrat?« Jezus mu je dejal: »Ne pravim ti do sedemkrat, ampak do sedemdesetkrat sedemkrat.
Zato je nebeško kraljestvo podobno kralju, ki je hotel napraviti račun s svojimi služabniki. Ko je začel računati, so mu privedli nekoga, ki mu je bil dolžan deset tisoč talentov. Ker ni imel s čim povrniti, je njegov gospodar ukazal prodati njega, njegovo ženo, otroke in vse, kar je imel, ter poravnati dolg. Služabnik je tedaj padel predenj in ga prôsil: ›Potŕpi z menoj in vse ti povrnem.‹ Gospodar se je tega služabnika usmilil, opróstil ga je in mu dolg odpústil.
Ko pa je služabnik šel ven, je srečal enega svojih soslužabnikov, ki mu je bil dolžan sto denarijev. Zgrabil ga je, ga davil in rekel: ›Vrni, kar si dolžan!‹ Ta je padel predenj in ga prosil: ›Potrpi z menoj in ti povrnem.‹ Óni pa ni hotel, ampak je šel in ga vrgel v ječo, dokler mu ne bi povŕnil dolga. Ko so njegovi tovariši videli, kaj se je zgodilo, so se zelo razžalostili in šli svojemu gospodarju podrobno povedat, kaj se je zgodilo.
Tedaj ga je gospodar poklical k sebi in mu rekel: ›Hudobni služabnik! Ves dolg sem ti odpústil, ker si me prosil. Ali nisi bil tudi ti dolžan usmiliti se svojega soslužabnika, kakor sem se jaz usmilil tebe?‹ In njegov gospodar se je razjézil in ga izročil mučiteljem, dokler mu ne bi povŕnil vsega dolga.
Tako bo tudi moj nebeški Oče stóril z vami, če vsak iz srca ne odpustí svojemu bratu.«
Jezus nam skozi prilike na najboljši možni način prikaže resničnost božjega kraljestva. Ve, da tukaj niso nebesa in da so vrednote tega sveta velikokrat drugačne kot vrednote nebes. In to še zlasti velja za odpuščanje, ki na tem svetu velja bolj za slabost.
Pravzaprav je odpuščanje srčika evangelija. Kajti človek si božjega kraljestva ne more zaslužiti. Deležen ga je po milosti. Ne moremo ga doseči z lastnim zasluženjem. Ker smo pravzaprav vsi dolžniki, večji ali manjši. In pravično plačilo za vsak greh je smrt in pekel. Če bi hoteli prevzeti dolg nase, bi to pomenilo, da nase prevzemamo odgovornost, ki jo ne zmoremo nositi. Kaj lahko človek sploh da v zameno za svoje življenje, ki si ga ni dal sam? Ali lahko kdo reče, da mu v življenju ni bilo nič podarjeno?
Apostol Peter je vedel, da je Jezus že govoril o odpuščanju in o ljubezni do sovražnikov. Njegov “do sedemkrat” morda malce kaže na preračunljivo plat. Sedem je število polnosti, a očitno se Peter še vedno zadržuje v sferi človeškega. Do sedemkrat. Peter namreč postavi meje. A pri Bogu ni meja, ko gre za odpuščanje. Od tod Jezusov “sedemdeset krat sedemkrat”. Če bi bil Bog tako pragmatičen pri odločanju, komu odpustiti in komu ne, kot človek, potem človeštva danes ne bi bilo več. Saj verjetno ste kdaj zasledili, češ odpustim tistemu, ki si to zasluži. Če si ne, mu pač ne odpustim.
V priliki o služabniku, ki ni maral odpustiti, imamo tako opravka z nekom, ki je svojemu gospodarju dolžan bajno vsoto. Deset tisoč talentov bi lahko danes mirno preračunali v vsoto celotnega slovenskega letnega proračuna. Težko si predstavljamo, da bi bil posameznik res toliko dolžan, a v času, ko imamo za seboj nasedle naložbe, ki so finančno skoraj potopile mariborsko škofijo, si lahko lažje predstavljamo, kaj pomeni, ko naenkrat postaneš dolžnik, ki nima s čim povrniti. In tako se je zgodilo tudi z našim služabnikom, ki je prosil za odlog plačila dolga. Pazite: odlog. Gospodar pa je bil bolj velikodušen: gromozansko veliko vsoto mu je dejansko črtal in bil je dolga prost. A njegova težava je, da notranje ni sprejel odpisa dolga. Gradil je na lastnem ponosu, na zavesti, da lahko ta dolg vseeno povrne. Navsezadnje je imel tudi on svoje dolžnike in bi mu morda lahko uspelo. In je naredil račun brez krčmarja: terjal je veliko manjši dolg od svojega kolega – in prav nobene velikodušnosti ni pokazal, niti malo potrpljenja.
Kako se zgodba konča, vemo. Morda je poduk zgodbe tudi takšen, da je Bog prvi, ki velikodušno ponudi odpuščanje, še preden ga mi sploh prosimo. Bog je tisti, ki ljubi prvi. Vendar smo sami tisti, ki lahko postavimo oviro. Če se zavedamo svoje lastne nesposobnosti, da bi plačali kazen za naše grehe, in sprejmemo dejstvo, da je za nas plačal to kazen nekdo drug – tisti, ki je šel na križ – , potem imamo še kako velik razlog, da uresničujemo to, kar molimo v molitvi očenaš “kakor tudi mi odpuščamo…”. In navsezadnje: neodpuščanje ni problem samo zato, ker vodi v začaran krog maščevanja, ampak ker človeka razjeda od znotraj. Sprejmimo odpuščanje in odpuščajmo. V ponižnosti.
C. R.
