Iz svetega evangelija po Luku (Lk 21,25-28.34-36): Tisti čas je Jezus rekel svojim učencem: »Znamenja bodo na soncu, luni in zvezdah. Na zemlji bo stiska med narodi v zmedi zaradi bučanja morja in valov. Ljudje bodo ginili od strahu in pričakovanja tega, kar bo prišlo nad ves svet, kajti nebeške sile se bodo majale. In tedaj bodo videli Sina človekovega priti na oblaku z močjo in veliko slavo. Ko se bo to začelo dogajati, se vzravnajte in dvignite glave, kajti vaše odrešenje se približuje.« »Varujte se, da vam sŕca ne bodo obtežena z razuzdanostjo, pijanostjo in življenjskimi skrbmi in da vas tisti dan ne ujame iznenada kakor zanka. Prišèl bo namreč nad obličje vse zemlje. Zato čujte in vsak čas molíte, da bi zmogli ubežati vsemu temu, kar se bo zgodilo, in stopiti pred Sina človekovega.«
Drage bralke in bralci, začeli smo z novim liturgičnim letom. Na adventnem vencu smo prižgali prvo svečo. Čeprav so morda naše misli že pri božično-novoletnih praznikih, bi bila velika škoda, če bi se že zdaj prepustili posvetni praznični bučnosti, ko nam svet za (izpraznjeni) božič namesto Božjega Sina ponuja umetne nadomestke, od božičkov, pravljic pa vse do idile. Ljudje imamo radi to, kar je prisrčno, kar je pristno in lepo. In nič ni narobe, če si svoj bivalni prostor okrasimo v duhu praznika. Toda pomembno je, da tistega časa priprave na praznik ne zapravimo, ampak ga poskušamo izkoristiti drugače, brez tistih silnih nakupovanj in zabav.
Zdi se, da evangelijski odlomek prve adventne nedelje kljub novemu liturgičnemu letu ne odstopa bistveno od tistih, ki smo jih slišali v zadnjem mesecu dni. Jezus govori o poslednjih rečeh. Brez dlake na jeziku. Vendar je njegova govorica morda komu tudi nejasna. Zdi se namreč, kot da smo že sedaj tik pred koncem. In na tej spletni strani smo že spregovorili o tem, da je dandanes veliko prerokov, ki sami, tako pravijo, vedo za čas konca. Vendar ga v resnici nihče ne ve. Nihče! Samo nebeški Oče! Bučanje morja in valov – spomnimo se cunamijev – smo doživeli že pred skoraj dvema desetletjema prav za božič, ko je gromozanski val odplaknil na sto tisoče človeških življenj v Aziji. In marsikdo bi takrat pomislil, da je to začetek konca. Saj tudi je – začetek konca se je začel s prvim človekovim grehom. In pravzaprav smo ves čas v tistih »poslednjih časih«. Jezus nam govori, da moramo biti ves čas pripravljeni. In ne samo to, celo veseliti se moramo, da bomo prišli do točke »omega«, ko bo svet prečiščen, prenovljen in nič več ranljiv, ko ne bo ne potresov, ne lakote, ne poplav, ne orkanov, ne bolezni. In tudi človek bo nesmrten in neranljiv. Ker bo tudi greh odplaknjen za vedno.
Toda zaenkrat smo na tem svetu, ki niso nebesa! Smo šele v pripravi, v nekem izpitnem obdobju za to, kar prihaja, za večno življenje! Kako lepo je milanski škof sv. Ambrož, eden največjih cerkvenih očetov na zahodu, orisal človekovo smrt: »Smrt pač ni bila položena v naravo, ampak je prešla v naravo. Od začetka namreč Bog ni postavil smrti, ampak jo je dal kot zdravilno sredstvo. Življenje ljudi je bilo namreč zaradi nezvestobe obsojeno na dolgotrajno težo dela in po neznosnem trpljenju je postalo bedno. Treba je bilo napraviti konec hudemu tako, da bi smrt obnovila tisto, kar je življenje zgubilo. Ako neumrljivosti ne podpira milost, je bolj v breme kakor v korist.« Ali ni to čudovito misel sv. Frančišek Asiški povzel v stavku »S smrtjo se rodimo za večno življenje«? Imamo upanje na to, da je telesna smrt le stopnička. In zato se moramo celo veseliti ponovnega Kristusovega prihoda v slavi. Toda ni vseeno, kakšni bomo pred Njim. Je On res v središču našega življenja ali pa smo do Njegovega usmiljenja brezbrižni? To je pomembno vprašanje. Ne zapravimo te priložnosti. Ni pomembno, ali bomo že pred koncem časov umrli ali bomo ta dogodek dočakali – v obeh primerih bomo stopili pred Sina človekovega. In, upajmo, v zavesti, da smo sami grešni in nepopolni, da nas samo Njegovo usmiljenje lahko reši.
Odrešenik prihaja k nam, svoje mu odprimo srce!
C. R.
