Iz svetega evangelija po Marku (5,21-43 ali 5,21-24.35-43) Ko se je tisti čas Jezus prepèljal s čolnom spet na drugo stran, se je zbrala pri njem velika množica. Bil je pri jezeru. Tedaj je prišel eden od predstojnikov shodnice, Jaír po imenu. Ko ga je zagledal, je padel k njegovim nogam in ga zelo prosil, rekoč: »Moja hčerka je v zadnjih zdihljajih. Pridi in položi roke nanjo, da ozdraví in ostane pri življenju!« In odšel je z njim. Za njim se je odpravila velika množica in pritiskala nanj. V njej je bila tudi žena, ki je že dvanajst let krvavela. Veliko je pretrpela od mnogih zdravnikov in porabila vse svoje premoženje, pa ji ni nič pomagalo, ampak je bilo z njo celo slabše. Slišala je za Jezusa. Med množico se mu je približala od zadaj in se dotaknila njegove obleke. Rekla je namreč: »Tudi če se dotaknem le njegove obleke, bom rešena.« In v hipu se ji je ustavila kri in v telesu je začutila, da je ozdravljena nadloge. Jezus je v sebi zaznal, da je šla moč iz njega. Obrnil se je v množici in rekel: »Kdo se je dotaknil moje obleke?« Njegovi učenci so mu govorili: »Saj vidiš, kako množica pritiska nate, pa praviš: ›Kdo se me je dotaknil?‹« Oziral se je okrog, da bi videl tisto, ki je to storila. Ker je žena vedela, kaj se je z njo zgodilo, je vsa preplašena trepetaje pristopila, se vrgla predenj in mu povedala vso resnico. On pa ji je rekel: »Hči, tvoja vera te je rešila. Pojdi v miru in bodi ozdravljena svoje nadloge!«
Ko je še govóril, so prišli od predstojnikove hiše in rekli Jaíru: »Tvoja hči je umrla. Kaj še nadleguješ učitelja?« Jezus je slišal od strani, kaj so rekli, in je dejal predstojniku shodnice: »Ne boj se, samó veruj!« In nikomur ni dovôlil, da bi šel z njim, razen Petru, Jakobu in Janezu, Jakobovemu bratu. Ko so prišli pred predstojnikovo hišo, je videl vrvež in ljudi, ki so jokali in zelo žalovali. Vstopil je in jim rekel: »Kaj se razburjate in jokate? Deklica ni umrla, ampak spi.« In posmehovali so se mu. On pa je vse odslôvil in vzel s seboj očeta in mater deklice ter tiste, ki so bili z njim, in stopil tja, kjer je bila deklica. Prijel jo je za roko in ji rekel: »Talíta kum,« kar pomeni: Deklica, rečem ti, vstani! Deklica je takoj vstala in hodila; imela je namreč dvanajst let. Od začudenja so bili vsi iz sebe. On pa jim je strogo naróčil, naj tega nihče ne izve, in je vêlel, naj ji dajo jesti.
Dokaj dolg evangelijski odlomek nas tokrat uvede v kar dva čudeža, za katera se zdi, da se je vsaj eden zgodil povsem spontano. Vse se dogaja v Kafernaumu, znamenitem kraju ob Genezareškem jezeru, kjer je Jezus precej časa javno deloval. In tudi – to je treba priznati – s svojiimi čudeži izzival nasprotnike iz vrst vladajočih struktur. Tudi predstojnik shodnice Jair naj bi pripadal farizejski struji in zelo verjetno so njegovi kolegi računali, da ga bodo lahko uporabili za svoje načrte, da bi Jezusa ugnobili. Vendar so se nad Jaira zgrnile druge skrbi – njegova dvanajstletna hči je hudo zbolela in ji noben zdravnik ni mogel več pomagati. Vse je kazalo na to, da bo smrt vzela mlado življenje. Najverjetneje se je Jair obrnil za pomoč k Jezusu potem, ko je kazalo, da so vse druge rešitve odpovedale, saj je sam povedal, da je njegova hči v zadnjih izdihljajih, torej na smrtni postelji. Verjetno je bil Jair prej med dvomljivci in je Jezusu morda celo nasprotoval – a tokrat je postavljen pred zid: če želi, da hči preživi, mora na pomoč poklicati “čudodelnika” iz Nazareta. Če ima res takšno čudodelno moč, kot jo je izkazoval. Jezus se na njegovo prošnjo brez zadržkov odzove in odide k deklici. V tem času so Jairu že sporočili novico, da je deklica umrla, in verjetno je pomislil, da je sedaj vse zaman in da se je na Jezusa obrnil prepozno. A besede “Ne boj se, samo veruj” izkazujejo neomajno zaupanje. Sedaj namreč ne gre več samo za ozdravljenje – gre za boj med življenjem in smrtjo. Veliko težje je zaupati v čudež potem, ko nekdo že umre. Vendar je Jezus obujal tudi mrtve – spomnimo se mladeniča iz Naina ter na Lazarja iz Betanije. Ima torej oblast tudi nad smrtjo.
Pomenljivo je, kako Jezus pristopi do deklice, ki je že prestopila prag večnosti. S seboj vzame le trojico apostolov – Petra, Jakoba in Janeza. To je ista trojica, ki je šla z njim na goro, ko se je spremenil, ista trojica ga je nato spremljala ob smrtnem trpljenju v vrtu Getsemani. Omenjena trojica apostolov, torej Peter kot prvak med apostoli ter “sinova groma”, kot sta se imenovala brata Jakob in Janez, je torej prisotna, ko gre za borbo med življenjem in smrtjo. Vse ostale, zlasti razne “poklicne žalovalce”, ki so hlinili svojo žalost zato, da bi dobili kakšen novčič, je Jezus odslovil, potem ko jih je opomnil, da deklica spi. Tudi pri Lazarju je Jezus govoril o “spanju”, ker pa ga apostoli niso razumeli, jim je takrat povedal, da je Lazar umrl. Naša zemeljska smrt je torej “spanje” vse do vstajenja poslednji dan. Ne gre torej za tisto resnično, duhovno smrt, na katero so obsojeni vsi tisti, ki odklonijo Božjo milost. Posmeh, ki ga je bil Jezus deležen zaradi svoje opombe, da deklica zgolj spi, je bil dovolj jasen znak za nevero tistih, ki so se posmehovali, zato jih je Jezus odslovil. Šele vpričo dekličinih staršev in trojice apostolov je Jezus s svojo avtoriteto, ki jo je imel od Očeta, deklico prebudil iz smrtnega spanja, kar je bil zagotovo eden največjih čudežev. V Stari zavezi lahko beremo, kako je Elija v Božji moči obudil vdovinega sina (prim. 1 kr 17,17–24). To so bili zelo redki primeri čudežev. Zato je obstajala bojazen, da bi dekličino obuditev od mrtvih (njenih dvanajst let je takrat pomenilo, da je na pragu odraslosti) mnogi smatrali kot prikazen. Tudi to je razlog, da je Jezus takoj velel, naj ji dajo jesti – kajti zgolj duh ne more uživati telesne hrane. Tudi ob svojem prikazovanju po vstajenju je Jezus opomnil začudene učence, da je prisoten tudi telesno, nato pa je povprašal, če imajo kakšno jed. Jezus te jedi sam ni potreboval, potrebna je bila zaradi učencev, ki niso mogli doumeti, da je res vstal. “Ponudili so mu kos pečene ribe,” poroča evangelist Luka (Lk 24,42). Ob obujenju Jairove hčere od mrtvih je tudi naročil, naj tega nihče ne izve – to je bil čas, ko je Jezus še skrival svojo mesijansko poslanstvo, saj so ga hoteli napraviti za zemeljskega kralja in političnega mesija, ki bi rešil Izraela poganskega okupatorja (Rimljani).
Na poti do deklice pa se spontano zgodi še en čudež. Množica je namreč spremljala Jezusa in se drenjala okoli njega, kar pomeni, da so se ga verjetno tudi dotikali. Le ena od žena pa se ga je dotaknila z zelo močno vero. Tudi ona se je na Jezusa oprla po številnih brezupnih poskusih, da bi ozdravela. Ta žena je prispodoba sodobnega človeka, ki išče ozdravljenje. Seveda na napačnih mestih, saj ne dobi tega, kar išče, povrh vsega pa izgublja premoženje. Pomislimo na številne zdravilce ter “duhovne terapevte”, ki s svojo “new age” mešanico pridobivajo nove in nove stranke in jim svoje storitve mastno zaračunavajo, čeprav ne dajejo nobene garancije za izboljšanje zdravja. In tudi ta žena najde rešitev šele pri Jezusu. Ko se z vero dotakne njegove obleke, je začutila, da je rešena. Ta čudež je toliko bolj nenavaden, ker niti ni prosila Jezusa, naj jo ozdravi – samo dotaknila se ga je. Jezus pa je začutil, da se je nekaj zgodilo. Ljudje okoli njega so se ga dotikali, toda ženin dotik je bil drugačen. Sedaj je morala sama izpovedati resnico. Jezus je ni grajal, pač pa dejal to, kar je dejal mnogim: “Tvoja vera te je rešila.” Vera je torej odločilna. Če ta žena ne bi imela vere, se Jezusa ne bi dotaknila na način, da bi ozdravela. Pa tudi Jair se ne bi oprl na Jezusovo pomoč in bi se verjetno moral sprijazniti s smrtjo svoje edinke.
Kaj nam torej ta odlomek sporoča? Da je vera močnejša celo od smrti. Žena, ki je krvavela, se ni ozdravila sama – to je jasno. To je bilo Jezusovo ozdravljenje. Vendar je bila odločilna njena vera. Prav vere nam zelo primanjkuje in moramo zanjo tudi prositi, da bi bili bolj odprti za mnoge Božje darove in milosti, za katere sploh ne upamo ali pa nočemo prositi.
G. B.
