Iz svetega evangelija po Marku (Mr 7,31-37): Tisti čas je odšel Jezus iz pokrajine Tira in prišel skozi Sidon h Galilejskemu morju sredi pokrajine Deseteromestja. Pa mu pripeljejo gluhega in nemega in ga prosijo, da bi položil roko nanj. Vzel ga je od množice vstran, mu vtaknil prste v njegova ušesa in se mu s slino dotaknil jezika; in pogledal je v nebo, zavzdihnil in mu rekel: »Efeta!« to je: »Odpri se!« In kar odprla so se mu ušesa in razvezala se je vez njegovega jezika in je govoril prav. Naročil jim je, naj tega ne pravijo nikomur; pa bolj ko jim je naročal, bolj so razglašali. In na vso moč so strmeli, govoreč: »Vse je prav storil: gluhim daje, da slišijo, nemim, da govorijo.«
Če se še spomnite, smo se prejšnjo nedeljo ukvarjali predvsem s problemom verskega formalizma, ali, če hočete, ritualizma, ki je sam po sebi v resnici zelo poganski, pa čeprav si skuša danes nadeti še tako krščansko preobleko. In prav Jezus je bil tisti, ki še veliko bolj kot starozavezni preroki odpihnil prah s tedanjega judovskega izročila in pokazal to, kar je resnično Božje in je treba to izročilo ločiti od človeškega izročila, ki je morda v določenem časovnem obdobju koristno, če ne nasprotuje Božjemu, vendar ga nato hitro povozi čas in postane sam sebi namen. In če si je Jezus česa želel, je bilo predvsem to, da bo varuhi postave odprli svoje srce za Božje delovanje ter presegli lastno ozkosrčnost. In tudi ozdravljenje v večinsko poganskem Deseteromestju (Dekapolis), prav tam, kjer je bil osvobojen tudi obsedenec in so šli hudi duhovi iz njega v čredo svinj (po judovski šegi so bile to nečiste živali, njihovega mesa niso smeli uživati), pričuje prav o tem, kako Božje kraljestvo presega meje izvoljenega ljudstva in se ne ravna zgolj po stotini predpisov. Jezus se je napotil daleč proti severu, na območje današnjega Libanona in se nato odpravil proti Deseteromestju vzhodno od Jordana, pokrajini, ki je nastala iz helenističnih naselbin in je pod sirskim guvernerjem uživala relativno samostojnost. In tudi dandanes sedaj muslimanska Sirija zavzema tudi vso vzhodno obrežje Galilejskega morja oz. Genezareškega jezera, kjer je Jezus preživel veliko svojega časa.
To, da so k Jezusu pripeljali gluhonemega človeka, ki ga je Jezus nato ozdravil gluhonemosti, je morda le eden od številnih čudežev, ki jih je Jezus storil ne samo med Judi, ampak tudi med pogani. Toda ne gre samo za to. Gluhonemi človek ni sam prišel do njega – pripeljala ga je skupnost, ki je očitno imela vero, da se bo nekaj zgodilo, če bo Jezus položil roko nanj. Vendar se čudež zgodi stran od množic in radovednih pogledov – Božje delovanje je torej skrivnost, tako kot je Bog Adamu dal trdno spanje, ko je ustvarjal Evo. Vseeno pa evangelist Marko, očitno na podlagi Petrove pripovedi, opiše, kaj je Jezus storil z gluhonemim. Zanimivo, ni položil roke nanj, tako kot je bil navajen ozdravljati, pač pa je storil tri zelo konkretne poteze. Najprej se je s prsti dotaknil njegovih ušes, nato pa s slino še jezika gluhonemega. Tretja gesta pa je bila tista osrednja, ko je Jezus najprej pogledal v nebo, saj se je pred čudeži vedno obračal na svojega Očeta (spomnimo, tudi pred obujenjem Lazarja od mrtvih je najprej molil in se zahvalil Očetu za uslišanje), nato pa je izgovoril besedo v materinem jeziku »Efeta!«, kar pomeni »Odpri se!«. To stori z lastno avtoriteto, saj je enega bistva z Očetom, kot molimo v veroizpovedi. Posledice so znane: gluhonemu so se odprla ušesa in razvezal jezik, vse je slišal in lahko tudi povsem pravilno govoril.
Ni naključje, da je prav ta Jezusova gesta postala del krstnega obreda že v prvi Cerkvi, kajti Božji ukaz »Efeta« je dejansko klic samega Boga, naj se odprejo čutila za sprejem Božje besede ter usta za njeno pričevanje in oznanjanje. In tu nam evangelijski odlomek izprašuje vest: ali Božjo besedo sprejemamo, ali jo sploh razumemo, ali jo HOČEMO razumeti in ali jo zares ŽELIMO izpolnjevati? To so dandanes ključna vprašanja, kajti sodobni razviti svet, ki je povsem prestreljen s šumom različnih informacij (ter dezinformacij), oglasnih sporočil in razvedril, je človeka nekako oglušil za to, kar je bistveno, ta posvetni hrup pa pogosto preglasi Besedo življenja. Na drugi strani pa imamo opravka, ko Božja beseda postane zgolj nek ritual. In to je tudi izziv za današnjo Cerkev, zlasti za bralce Božje besede: je res vredna le toliko, da jo zaradi neke formalistične potrebe na hitro zdrdramo za ambonom, toliko da je prebrano, ne da bi sploh zares slišali, kaj nam Bog preko te besede sporoča? In že čez nekaj sekund bomo pozabili, kaj smo pravkar slišali, ker je vse skupaj tako ali tako le gola formalnost, obvezen del mašnega obreda. In ni najhujše, če so zaprta ušesa, hujše je, če je zaprto srce. »Ušesa imajo, pa ne slišijo,« pravi psalm, nam v opomin.
G. B.
