Iz svetega evangelija po Luku (Lk 24,35-48): Tisti čas sta učenca pripovedovala, kaj se je zgodilo na poti in kako sta prepoznala Jezusa po lomljenju kruha. Ko so se oni pogovarjali o tem, je sam stopil mednje in jim rekel: »Mir vam bodi!« Vznemirili so se in obšel jih je strah. Mislili so, da vidijo duha. Dejal jim je: »Kaj ste preplašeni in zakaj se vam v srcu oglašajo dvomi? Poglejte moje roke in moje noge, da sem res jaz. Potipljite me in poglejte, kajti duh nima mesa in kosti, kakor vidite, da jih imam jaz.« Ko je to rekel, jim je pokazal roke in noge. Ker pa od veselja še niso verjeli in so se čudili, jim je rekel: »Imate tukaj kakšno jed?« Ponudili so mu kos pečene ribe. Vzel jo je in jo vpričo njih pojedel. Nato jim je rekel: »To so besede, ki sem vam jih povedal, ko sem bil še pri vas: Mora se izpolniti vse, kar je pisano o meni v Mojzesovi postavi, prerokih in psalmih.« Tedaj jim je odprl um, da so doumeli Pisma. Rekel jim je: »Tako je pisano: Mesija bo trpel in tretji dan vstal od mrtvih, in v njegovem imenu se bo oznanilo vsem narodom spreobrnjenje v odpuščanje grehov, s čimer bodo začeli v Jeruzalemu. Vi ste priče teh reči.«
Tretja velikonočna nedelja v liturgičnem letu B nam prinaša poročilo o Jezusovem prikazovanju iz evangelija po Luku po tistem, ko sta se dva učenca že vrnila iz Emavsa in pripovedovala o njunem srečanju z Jezusom (v liturgičnem letu A na to nedeljo poslušamo prav odlomek o dveh učencih, ki gresta v Emavs). Jezusa sta prepoznala po lomljenju kruha in so se jima odprle oči. Doživela sta osebno izkustvo z vstalim Gospodom. Tisti dan, ko so našli grob prazen, se je Jezus čez dan prikazal Petru, ki se je že napotil iz Jeruzalema in se nato takoj vrnil nazaj k ostalim apostolom. Prikazal se je učencema, ki sta šla v Emavs, prikazal se je Mariji Magdaleni in ostalim ženam.
Na večer istega dne pa se je prikazal apostolom v dvorani zadnje večerje. Zanimivo je, kako je poudarjeno, da so učenci mislili, da vidijo duha oziroma prikazen. Na njihove pomisleke je Jezus kar sam odgovoril: duh nima mesa in kosti. Jezus je prišel mednje čudežno, kot je v drugem poročilu dejal apostol Janez, pri zaklenjenih vratih. Pa vendar povsem s telesom – a s poveličanim telesom. In poveličanimi ranami. Že pri poročilu o apostolu Tomažu prejšnjo nedeljo smo slišali o tem, da je Jezus sam dovolil Tomažu, naj sam otipa njegove rane in položi roko v njegovo prebodeno stran. Celo izzival je Tomaža. V enem od velikonočnih slavospevov lahko slišimo: “Na križu žrtvovan več ne umrje, temveč s poveličanimi ranami živi na veke.” Jezus torej prihaja s telesom, ki ima še vedno rane, a telo je poveličano. Z ranami dokaže, da je isti Jezus, ki je bil pribit na križ, ki je hudo trpel in umrl. Prav tako Jezus dokaže, da ni prikazen, tudi s tem, da sede za mizo in uživa jed, ki je bila pripravljena.
Glavno sporočilo omenjenega poročila o Jezusovem vstajenju pa je predvsem v tem, da Jezus dokončno spomni učence, da jim je v času javnega delovanja trikrat napovedal trpljenje in smrt, seveda je napovedal tudi vstajenje. Niso ga razumeli, Peter mu je celo branil. Še ko je prišel veliki petek, niso mogli tega razumeti, dogajanje jih je spravilo v obup. Sedaj pa so začeli doumevati vse, kar je bilo prerokovano o Jezusu. Pri tem se moramo spet vrniti k temu, kar je govoril učencema na poti v Emavs: “Mar ni bilo potrebno, da je Kristus to pretrpel in šel v svojo slavo?” (Lk 24,26) In je učencema razlagal, kaj so o njem govorili starozavezni preroki in sta kasneje, ko se jima je Jezus že razodel, priznala, da je v njima “srce gorelo” (Lk 24, 32), ko jima je govoril in razlagal pisma. Jezus je torej šel v svojo slavo preko trpljenja. To ni bila zemeljska slava, kot so si predstavljali tisti, ki so Jezusa hoteli postaviti za kralja ali voditelja upornikov proti okupatorskim Rimljanom. Za zmago nad zlom je sam Božji Sin vzel krivdo nas vseh.
Za nas vse pa je to tudi sporočilo, da se preizkušnje, s katerimi se soočamo, lahko za nas končajo z blagoslovom, če jih izročimo Jezusu. Od nas to terja držo, ki presega tisto običajno človeško reakcijo – da smo potrti, da nergamo, godrnjamo… Če Boga slavimo tudi v preizkušnjah in se mu zahvaljujemo ter ga prosimo, da se proslavi v tej situaciji, smo dejansko vstopili na pot iz svojega velikega petka v veliko noč. Obstajajo številna pričevanja o tem, kako so mnogi, ki so začeli v brezupni situaciji slaviti Gospoda, doživeli čudežno rešitev – ker so s slavljenjem odprli pot milosti. Bog ni brezbrižen do človeka, vendar vstopa v njegovo stisko takrat, ko človek potrka na Božja vrata. Nasprotno pa jih z nerganjem in godrnjanjem zapira, navsezadnje so to okusili tudi Izraelci na poti iz Egipta skozi puščavo.
Gašper Blažič
