foto: Pixabay

Iz svetega evangelija po Mateju (21, 1-11): Ko so se približali Jeruzalemu in prišli do Bétfage ob Oljski gori, je Jezus poslal dva učenca in jima rekel: »Pojdita v vas, ki je pred vama, in takoj bosta našla privezano oslico in oslička pri njej. Odvežita ju in ju pripeljita k meni. Če vama kdo kaj poreče, recita: ›Gospod ju potrebuje,‹ in takoj ju bo poslal.« To pa se je zgodilo, da se je izpolnilo, kar je bilo rečeno po preroku, ki pravi: “Povejte sionski hčeri: Glej, tvoj kralj prihaja k tebi, krotak, jezdi na oslici in na osličku, mladiču vprežne živali.” Učenca sta šla in storila, kakor jima je Jezus naročil.  Pripeljala sta oslico in njenega mladiča, položila nanju svoja plašča in Jezus je sédel gor. Zelo veliko ljudi iz množice je razgrnilo na pot svoje plašče, drugi pa so lomili veje z dreves in jih razgrinjali na pot. In množice, ki so šle pred njim in za njim, so vzklikale: »Hozána Davidovemu sinu! Blagoslovljen, ki prihaja v Gospodovem imenu! Hozana na višavah!« Ko je prišel v Jeruzalem, se je vse mesto razburkalo in govorilo: »Kdo je to?« Množice pa so govorile: »To je prerok, Jezus iz Nazareta v Galileji.«

Iz pasijona po Mateju (27. poglavje): Mimoidoči so ga sramotili, zmajevali z glavami in govorili: »Ti, ki podiraš tempelj in ga v treh dneh postaviš, reši samega sebe, če si Božji Sin, in stopi s križa!« Podobno so ga zasmehovali tudi véliki duhovniki s pismouki in starešinami ter govorili: »Druge je rešil, sebe pa ne more rešiti! Izraelov kralj je, naj stopi zdaj s križa in bomo verovali vanj. Zaupal je v Boga, naj ga zdaj reši, če ga ima rad, saj je rekel: ›Božji Sin sem.‹« Enako sta ga sramotila tudi razbojnika, ki sta bila z njim križana.

Ob šesti uri pa se je po vsej zemlji stemnilo do devete ure. Okrog devete ure je Jezus zavpil z močnim glasom: »Elí, Elí, lemá sabahtáni?« to je: ›Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil?‹

Ko so nekateri, ki so tam stali, to slišali, so govorili: »Ta kliče Elija.« Brž je stekel eden izmed njih, vzel gobo, jo napójil s kisom, nataknil na trstiko in mu dal piti. Drugi pa so govorili: »Pústi, poglejmo, če ga pride Elija rešit!« Jezus pa je spet zakričal z močnim glasom in izdihnil. (celoten pasijon po Mateju TUKAJ)

V letošnjem liturgičnem letu A je ob nedeljah in praznikih, kjer so evangelijski odlomki izmenljivi, poudarek na Matejevem evangeliju. Kdor si je morda na biblija.net ogledal strukturno razdelitev Matejevega evangelija (TUKAJ), bo lahko opazil, da je sestavljen iz sedmih delov, ki niso ravno strogo kronološko urejeni. Poudarek je na nauku. Prvi (Jezusova mladost) in zaključni (Jezusovo trpljenje, smrt in vstajenje) nekako obdajata pet sklopov Jezusovega učenja, ki se začne z govorom na gori. Temu bi lahko rekli “Jezusovo peteroknjižje”, iz česar se vidi, da je evangelist Matej (Levi) skušal s svojim evangelijem najprej nagovarjati judovske skupnosti.

Odlomek o Jezusovem slovesnem prihodu v Jeruzalem – o tem bomo poslušali v uvodnem obredu cvetne nedelje – je umeščen v uvod četrtega od petih “knjig” Jezusovega učenja v Matejevem evangeliju. Tej sledi še peta “knjiga”, to je govor o poslednjih rečeh. Redaktor besedila je tako na koncu te knjige postavil razločitev ob koncu sveta, pasijonski, končni del evangelija pa začne z besedami: “Ko je Jezus končal vse te besede…” (Mt 26, 1a). Središčni in najbolj obsežen del Matejevega evangelija, ki je mlajši in daljši od Markovega (slednji predstavlja osnovo za Matejevega in Lukovega), predstavlja Jezusovo učenje o Božjem kraljestvu. Tu velja tudi poudariti, da je prav v Matejevem evangeliju najbolj poudarjeno, da je Jezus obljubljeni Mesija iz Davidovega rodu, kar seveda najbolj izpostavlja neupravičenost judovske zavrnitve Jezusa kot tistega, ki so ga napovedovali preroki. Zato Matej velikokrat navaja starozavezne citate, kar vidimo tudi v odlomku o Jezusovem prihodu v Jeruzalem. S tem še bolj poudarja potrebo po notranjem spreobrnjenju, da bi mogli doumeti, kaj nam sporoča Bog preko svoje b(B)esede.

Prvi odlomek o Jezusovem prihodu v Jeruzalem, kjer ga je ljudstvo – očitno v pričakovanju senzacije, na kar se nanaša tudi ena od hudičevih skušnjav v puščavi, o čemer smo brali/poslušali na prvo postno nedeljo – sprejelo z velikim veseljem, govori o tem, kako se je izpolnila starozavezna mesijanska prerokba preroka Zaharija: “Silno se raduj, hči sionska, vzklikaj, hči jeruzalemska! Glej, tvoj kralj prihaja k tebi, pravičen je in zmagovit, krotak je in jezdi na osličkuna žrebetu oslice.” (Zah 9,9) Tu je poudarjena posebnost Jezusa kot kralja: ne prihaja kot nek zmagovit politični vojskovodja na konju, ampak na oslu. In še tu je poudarjeno, da ni šlo za osla, ampak za oslico, ki je imela ob sebi mladiča. Jezus se tako poistoveti z najbolj ubogimi in zavrženimi, v njegovem kraljestvu je prostor za vse: za moške, ženske, otroke. Ni razlik v dostojanstvu. Jezus, ki je “krotak in v srcu ponižen” (Mt 11,29), se tak razodene tudi kot kralj, čigar kraljestvo “ni od tega sveta” (Jn 18, 36). Nima ne krone, ne bojne opreme, ne zlatega oblačila, niti konja, a je vendar vladar vseh vladarjev, ki mu je dana “vsa oblast v nebesih in na zemlji” (Mt 28,18) Tu se spet reflektira zavrnitev še ene hudičeve skušnjave iz puščave: da bi se Sin človekov poklonil lažn(iv)emu “vladarju tega sveta”. In ta kralj gre sedaj v mučeništvo, množice, ki so lomile palmove veje (!), se morda tega niti ne zavedajo – niso ponotranjile sporočilo tega kralja. Bolj jih je zanimal zunanji blišč, ravnali so se po črednem nagonu. Že nekaj dni kasneje bodo kričali “križaj ga”, vendar pa, kot piše papež Benedikt XVI., bodo iste množice do srca pretresene, ko bodo slišale Petrovo oznanilo (prim. Apd 2, 37). Te množice so Jezusu tako vzklikale “hozana” in s tem citirale psalm 118, ki ima tudi naziv “veliki halel” in se bomo z njim srečali na veliko noč. Izraz “hozana” je tu pozdrav, a vendar ima ta beseda v sebi tudi prošnjo za rešitev: “Prosimo te, Gospod, daj vendar rešitev! Prosimo te, Gospod, daj vendar srečo!” (Ps 118,25) Zanimivo je, kako se prvi odlomek zaključi z vprašanjem Jezusove identitete. Tokrat ga ne prepoznajo več kot “Davidovega sina”, ampak kot “preroka”, ki je povrhu vsega še Galilejec, doma iz Nazareta – to je bilo seveda še eno veliko pohujšanje za pismouke in tempeljsko duhovščino, ki je bila prepričana, da je nemogoče, da bi bil prerok doma iz Galileje (prim. Jn 7,52).

Tudi v pasijonskem delu vidimo, da se odmev hudičevih skušnjav iz puščave še kar ponavlja: “Če si božji sin, stopi s križa.” Ko evangelist našteva besede, kako se Jezusu posmehujejo, češ takšen Božji sin, pa sebe ne more rešiti, tu odmeva Psalm 22, ki med drugim pravi: “Vsi, ki me vidijo, me zasmehujejo, kremžijo ustnice, zmajujejo z glavo: »Prepustil se je Gospodu, naj ga osvobodi, naj ga reši, saj ima z njim veselje.«” (Ps 22, 8-9). Zanimivo, evangelist navaja, da je Jezus tik pred smrtjo spet zaklical z močnim glasom (kaj je rekel, ne navaja) in izdihnil, zagrinjalo v templju pa se je pretrgalo. Simbolično se je tempelj torej podrl, saj je bilo Najsvetejše tam strogo ločeno od ostalih prostorov. Ločilna stena med Bogom in človekom je bila tako podrta, kot pravi tudi apostol Pavel: “Kajti on je naš mir, on, ki je iz obeh napravil eno, s tem da je podrl steno pregrade, to je sovraštvo.” (Ef 2,14) Z Jezusovo žrtvijo je bilo tako dopolnjeno, kar je bilo rečeno hudiču v podobi kače po prvem človekovem grehu: Sovraštvo bom naredil med teboj in ženo ter med tvojim zarodom in njenim zarodom. On bo prežal na tvojo glavo, ti pa boš prežala na njegovo peto.” (1Mz 3, 15, op. star prevod: “…ta ti bo glavo strl, ti pa ga boš ranila na peti.”)

Ob koncu naj spomnimo, da se odlomek o pasijonu konča tako, da tempeljska duhovščina dobesedno izsili od Pilata, da se grob zastraži, ker so se spomnili Jezusovih napovedi o vstajenju. Ta odpor, sovraštvo celo do mrtvih in namigovanja o tem, da bi učenci takole nekrofilsko ukradli truplo, je seveda nekakšno seme dandanašnjih zasmehovanj in poniževanj na račun kristjanov. Za nas, kristjane, so takšna zasmehovanja na nek način kompliment, ker samo odražajo nemoč hudiča in potrjujejo resničnost Jezusovega vstajenja.

C. R.