Iz svetega evangelija po Marku (10,35-45 ali 10,42-45) Tisti čas sta Zebedejeva sinova Jakob in Janez stopila k Jezusu in mu rekla: »Učitelj, želiva, da nama storiš, kar te bova prosila.« Rekel jima je: »Kaj hočeta, da vama storim?« Rekla sta mu: »Daj nama, da bova sedela v tvoji slavi, eden na tvoji desnici in eden na tvoji levici.« Jezus jima je dejal: »Ne vesta, kaj prosita. Ali moreta piti kelih, ki ga jaz pijem, ali biti krščena s krstom, s katerim sem jaz krščen?« Rekla sta mu: »Moreva.« In Jezus jima je dejal: »Kelih, ki ga jaz pijem, bosta pila, in s krstom, s katerim sem jaz krščen, bosta krščena; dati, kdo bo sedél na moji desnici ali levici, pa ni moja stvar, ampak bo dano tistim, ki jim je to pripravljeno.«
Ko je drugih deset to slišalo, so se začeli jeziti na Jakoba in Janeza. Jezus jih je poklical k sebi in jim rekel: »Veste, da tisti, ki veljajo za vladarje, gospodujejo nad narodi in da jim njihovi velikaši vladajo. Med vami pa naj ne bo tako, ampak kdor hoče postati velik med vami, naj bo vaš strežnik, in kdor hoče biti prvi med vami, naj bo vsem služabnik. Saj tudi Sin človekov ni prišel, da bi mu stregli, ampak da bi on stregel in dal svoje življenje v odkupnino za mnoge.«
Ste se morda že kdaj vprašali, kaj je človekova naravna težnja? Biti priznan od drugih, biti nekje »višje«, imeti nekaj več – da, vse to nam je nekako znano in, človeško gledano, nekako prirojeno. Zato nas ne presenečajo sodobni boji za oblast in grebatorstvo različnih posameznikov in skupin. Tako je danes in tako je bilo v vseh časih. Tudi v Jezusovem. Tudi Jezusovi najožji spremljevalci so se vedno znova spopadali s svojim velikokrat že kar pretiranim sanjarjenjem o tem, kako bodo pri Bogu »gor vzeti«, kakor se temu dandanes reče. Njihovi prepiri o tem, kdo med njimi je največji, so bili velikokrat na dnevnem redu. In Jezus jim je moral vedno znova dopovedovati, da je največji tisti, ki je vsem služabnik. Kajti Božja pota niso naša pota, piše prerok Izaija.
Skušnjava »biti največji« je že zelo blizu tiste, ki jo opisuje začetek Svetega pisma, ko kača v raju Adamu in Evi obljubi, da bosta »kakor Bog«. In zdi se, da je ta skušnjava preslepila tudi brata, ki sta bila člana dvanajsterice, namreč Jakoba in Janeza, sinova Zebedeja in Salome, ki je tudi spremljala Jezusa na njegovih poteh vse do križa (in sta jo sinova po drugih evangelijskih poročilih uporabila, da je »lobirala« pri Jezusu prav v tej želji). »Sinova groma« sta izrazila svojo tiho željo, ki je izhajala prav iz že omenjenih človeških sanjarjenj o moči in oblasti, nista pa razumela, kje je dejanska poanta nebeškega kraljestva. In resnično nista vedela, kaj sta v resnici prosila. Na vprašanje, ali lahko pijeta kelih, ki ga pije Jezus, sta povsem brezbrižno in brez premisleka odgovorila, da lahko. In dejansko jima je Jezus obljubil prav to, za kar sta v svoji naivnosti dala pristanek. Vendar pa sta kelih trpljenja oba brata pila drugače. Jakob je res umrl mučeniške smrti, Janez, najmlajši od apostolov, pa je svoj kelih trpljenja pil kot edini apostol pod križem, ko je od Jezusa dobil naročilo, da naj k sebi vzame Jezusovo mater, ki je tako postala mati Cerkve. Tudi kasneje je veliko pretrpel, a ni umrl mučeniške smrti – kot edini od apostolov. Ker je svoje mučeništvo daroval že pod križem. In verjetno sta šele po veliki noči oba Zebedejeva sinova doumela, kaj je imel Jezus v mislih, ko je govoril o kelihu in krstu.
Zagotovo tudi ni naključje, da se je preostala deseterica apostolov jezila na Jakoba in Janeza, ko je slišala, kakšno željo sta izrazila Jezusu. Verjetno tudi zato, ker so intimno v sebi gojili zelo podobne težnje. Kajti v človeški perspektivi je oblastnik tisti, ki vlada, drugi pa mu strežejo. Jezus je videl v srca svojih apostolov in še kako dobro razumel, kaj se jim plete po glavi, zato je moral vsem skupaj dati poduk, ne samo Jakobu in Janezu. Torej: kdor je prvi, naj bo vsem drugim strežnik. Ob zadnji večerji je Jezus to uresničil tako, da je učencem umil noge, kar je bilo tipično opravilo nižjih služabnikov tedanjega časa. On pa je noge umil drugim kot Učitelj in Gospod, da bi dal zgled – služiti drugim. Svoje služenje je dopolnil do najvišje možne mere: da je svoje življenje dal v odkupnino za mnoge, kot se je sam izrazil. Ne za »vse«, kajti vsi niso hoteli tega sprejeti, da bi bili odkupljeni z Jezusovo žrtvijo. Torej: pot do slave je v služenju. V krščanskem pogledu je izvajanje oblasti služenje. Veliko tega je ostalo v sodobnem političnem izrazju: člani vlade so ministri, torej tisti, ki služijo. Ali pa naj bi služili, čeprav se zdi, da velikokrat tega ne počnejo (povedano na splošno).
Zakaj se je sploh ta odlomek znašel v evangelijih? Morda zato, da bi bolje razumeli, kako je pomembno, da se pustimo Bogu oblikovati. Da preoblikuje naše srce in našo miselnost. Da svojo človeškost, ranjeno z izvirnim grehom, preoblikujemo v držo služenja in držo ponižnosti. Vendar moramo za to narediti tudi odločitev. Da, Gospod, želim služiti, ti pa se v vseh mojih ambicijah in mojem hohštaplerstvu proslavi, obrni moje slabosti v dobro. Ti to zmoreš, Gospod. Amen.
C. R.