Iz svetega evangelija po Mateju (20,1-16): Tisti čas je Jezus povedal svojim učencem tole priliko: »Nebeško kraljestvo je podobno hišnemu gospodarju, ki je šel zgodaj zjutraj najet delavce za svoj vinograd. Z delavci se je pogódil za en denarij na dan in jih je poslal v svoj vinograd. Okrog tretje ure je šel ven in videl druge na trgu postajati brez dela. Tudi tem je rekel: ›Pojdite tudi vi v vinograd, in kar je prav, vam bom dal.‹ In so šli. Okrog šeste in okrog devete ure je spet šel ven in storil prav tako. In ko je šel ven okrog enajste ure, je našel druge, ki so tam postajali, in jim je rekel: ›Zakaj postajate tukaj ves dan brez dela?‹ ›Ker nas nihče ni najel,‹ so mu dejali. Tedaj jim je rekel: ›Pojdite tudi vi v vinograd!‹
Pod noč pa je gospodar vinograda rekel svojemu oskrbniku: ›Pokliči delavce in jim plačaj. Začni pri zadnjih in končaj pri prvih.‹ Pristopili so torej tisti, ki so prišli okrog enajste ure, in dobili vsak po en denarij. Ko so prišli prvi, so mislili, da bodo dobili več, vendar so tudi oni dobili vsak po en denarij. In ko so to prejeli, so godrnjali nad hišnim gospodarjem, češ: ›Ti zadnji so delali eno uro in si jih izenačil z nami, ki smo prenašali težo dneva in vročino.‹ Odgovóril je enemu izmed njih: ›Prijatelj, ne delam ti krivice. Ali se nisi pogodil z menoj za en denarij? Vzemi, kar je tvojega, in pojdi! Hočem pa tudi temu zadnjemu dati kakor tebi. Ali ne smem storiti s svojim, kar hočem? Ali je tvoje oko hudobno, ker sem jaz dober?‹ Tako bodo poslednji prvi in prvi poslednji.«
Morda je samo naključje, da smo v času trgatev – no, kakšno drugo leto je bilo v tem času že vso grozdje “pod streho” – in da je danes Slomškova nedelja. Toda če bi kakšen ekonomist ali podjetnik bral ta odlomek, bi se verjetno zgrozil, češ kakšna “glajhšaltunga” je to, da nek vinogradnik išče brezposelne in jim daje delo, nato pa plačuje vsem enako. Res nenavadno.
Božja “ekonomija” pa je nekoliko drugačna kot v našem zemeljskem življenju, kjer načelo pravičnosti veleva, da tistim, ki delajo več, pripada višje plačilo. Gospodar vinograda tu deluje zelo suvereno. Sam se odloča, kako bo plačeval delavce in to tudi na koncu pove. En denarij je tu dnevno plačilo za delavce brez poklica. Torej pričakovano pravično plačilo. In zanimivo, le na začetku je navedeno, da se gospodar pogodi z delavci za plačilo en denarij na delavca. Naslednji kontingent delavcev prejme le obljubo “kar je prav, vam bom dal”, tisti, ki pridejo na vrsto med zadnjimi, pa sploh ne prejmejo nobene obljube. In najprej začne plačilo pri teh, kar vzbudi lažno upanje pri tistih, ki delajo že od jutranjih ur. Vendar jim pripade le toliko, za kolikor so se pogodili. In tu nastane vzrok za nesporazum. Tisti prvi ne razumejo gospodarjeve velikodušnosti do tistih, ki so prišli nazadnje. Lahko bi rekli, da gre za tipično človeško reakcijo. Pač občutljivost na krivice, ki jih je okoli nas vedno veliko.
A morda šele zadnji stavek pove nekoliko več. Da bodo zadnji prvi in prvi zadnji. Jezus je ta stavek izrekel večkrat. In zanimivo, največkrat takrat, ko je prvake izvoljenega ljudstva opozarjal, da jih pogani in vsi tisti, ki so v njihovih očeh zavrženi (cestninarji denimo), prehitevajo “po desni”, ker so sprejeli njegovo oznanilo, medtem ko ga pismouki nočejo sprejeti. Jezus je zato večkrat uporabil vinograd kot prispodobo, motiv vinograda pa je bil znan že iz psalmov in so ga torej Izraelci dobro poznali. Lahko bi rekli, da so tisti, ki so v vinograd prišli prvi, prav Judje, ki jih je Bog najprej poklical – nato pa so sledili še pogani. In ta denarij je nekakšen simbol, da so tudi oni deležni iste dobrine: življenja pri Bogu.
V kontekstu sedanjosti bi se dalo priliko o vinogradu in delavcih lahko razumelo tudi drugače. Velikokrat smo nekako ljubosumni in nevoščljivi, ko slišimo, da se je nek brezverec spreobrnil na smrtni postelji in – šel v nebesa. Kar ne bi bilo nič nenavadnega, saj je Jezus desnemu razbojniku na Kalvariji obljubil raj. In morda bomo presenečeni, koga vse bomo srečali v nebeškem kraljestvu. Za zdaj pa je gospodarjeva velikodušnost do tistih, ki pridejo delat v vinograd čisto nazadnje, za nas velika skrivnost. Božje usmiljenje namreč neskončno presega naše umevanje Božje dobrote. Prav to nas obvezuje, da vsakomur želimo, da pride v nebeško kraljestvo. Tudi najbolj hrupnemu sovražniku Boga med ljudmi. Dokler je na tem svetu, ima priložnost, da je rešen, tako kot razbojnik desno od Jezusa.
C. R.
