Iz svetega evangelija po Janezu (Jn 2,13-25): Bližala se je judovska velika noč in Jezus je šel v Jeruzalem. V templju je našel prodajalce volov, ovc in golobov ter menjalce denarja, ki so sedeli tam. In iz vrvi je spletel bič ter vse izgnal iz templja z ovcami in voli vred. Menjalcem je raztresel denar in prevrnil mize, prodajalcem golobov pa rekel: »Spravite proč vse to in iz hiše mojega Očeta ne delajte tržnice!« Njegovi učenci so se spomnili, da je pisano: ›Gorečnost za tvojo hišo me použiva.‹ Judje so mu rekli: »Kakšno znamenje nam pokažeš, da smeš takó delati?« Jezus jim je odgovóril in rekel: »Podrite ta tempelj in v treh dneh ga bom postavil.« Judje so tedaj rekli: »Šestinštirideset let so zidali ta tempelj, ti pa ga boš postavil v treh dneh?« On pa je govóril o templju svojega telesa.
Ko je vstal od mrtvih, so se njegovi učenci spomnili, da je govóril o tem, in verovali so Pismu in besedi, ki jo je rekel Jezus. Ko je bil med praznikom pashe v Jeruzalemu, so mnogi začeli verovati v njegovo ime, ker so videli znamenja, ki jih je delal. Jezus pa se jim ni zaupal, ker je vse poznal in ker ni bilo treba, da bi mu kdo pričeval o človeku; sam je namreč vedel, kaj je v človeku.
Za jeruzalemski tempelj velja, da je svetinja judovstva. Prvi je bil zgrajen v času Salomona, Davidovega sina, ki je podedoval Davidovo krono. Vendar so ga kasneje razrušili Babilonci, ki so si podjarmili Jude. Kasneje je bil spet pozidan in zgrajen še mogočnejši. Leta 70 po Kristusu so ga Rimljani (spet) porušili. Na mestu sedanje tempeljske ploščadi stoji mošeja Al-Aksa, od starega templja je ostal le še Zid žalovanja. In lahko si predstavljamo, kako velik konflikt skozi zgodovino predstavljajo ti sveti kraji, še zlasti spričo aktualnih krvavih dogodkov v Gazi in okolici.
Jezus v tem odlomku v tempelj prihaja kot njegov g(G)ospodar. Ne prvič. Že kot novorojenček je bil v čisti anonimnosti tam darovan kot “podrejen postavi”. Nato je bil tam najden, ker je želel biti “v tem, kar je mojega Očeta”. Sedaj prihaja v tempelj v odločilnem trenutku, v času svojega javnega delovanja. Zdi se, kot da želi prevrednoti vse, kar je judovski narod v svojem verskem izročilu zgradili. Ker je že v Kafernaumu učil z avtoriteto in ne kot pismouki, tudi sedaj pokaže svojo avtoriteto. Izgon trgovcev iz “hiše molitve” se zdi nenavaden: trgovci so bili vendar nastanjeni izven notranjih prostorov templja. Marija in Jožef sta pri njih kupila dve grlici (ali dva goloba) kot dar za odkupitev prvorojenca. Vendar se je zdelo, da so se ti predpisi iz postave izrodili v eno samo izkoriščanje in trgovanje s svetim. Zdi se, kot da je Jezusa, ki je pokazal veliko rahločutnost do cestninarjev in grešnikov, sedaj popadla nekakšna sveta jeza. Češ, tempelj ne sme biti “razbojniška jama”. In tudi Jezusovi učenci, ki so priča tega dogodka, so se takoj spomnili na vrstico iz psalma, ki potrjuje Jezusovo gorečnost. Tista gorečnost, ki človeka povsem razjé. Za Jezusa je poslanstvo, ki ga je prejel od Očeta, nekaj najsvetejšega. Sebe je pripravljen žrtvovati, da bi služil Očetu. In ta gorečnost ga bo nazadnje pripeljala na križ.
Toda Jezusov nastop proti trgovcem ima globlji pomen. Če ga ne bi razumeli, bi se nemudoma pohujšali nad vsemi trgovinami z nabožnimi predmeti, ki jih je še posebej v romarskih krajih veliko. Ko Jezus izžene trgovce, ga seveda povprašajo, od kod izvira ta njegova avtoriteta, kdo je Jezusu podelil “licenco”, da sme “očistiti” tempelj? Vendar ni odgovoril naravnost, sledi zagoneten odgovor: “Podrite ta tempelj…” Niso ga razumeli, saj je spregovoril v prispodobi. Pravi, resnični tempelj je namreč Jezusovo Telo, in pomen tega templja se nato razširi na celotno Cerkev. Tudi učenci ga tedaj niso razumeli, verjetno so se ga bali vprašati, kaj je mislil s tem. Vendar, dodaja evangelist Janez, so se po Jezusovem vstajenju spomnili na ta dogodek in ga v luči Božje besede razumeli. Vse je namreč usmerjeno k vstajenju – a še prej se mora zgoditi izročitev in smrt na križu. Lahko bi rekli, da Jezus dejansko sedaj s “podiranjem templja” izziva svoje sovražnike. Prav ta dogodek so nato pred velikim zborom uporabili kot obtožbo, češ da je pozival k nasilju: rušenju templja. Ki so ga nato porušili Rimljani. Katerih predstavnik je končno Jezusa obsodil na smrt, a šele potem, ko so mu ga izročili predstavniki judovske oblasti in Pilatu zagrozili, da ga bodo zatožili cesarju.
Zanimivo je tudi, ker evangelist navaja, da je bil Jezus v času judovske velike noči (tj. pashe – mimohoda) v Jeruzalemu in so mnogi videli čudeže, ki jih je delal, ter je začel verovati. Vendar se jim ni dal povsem razodeti. Videl je namreč v srca ljudi, do obisti je poznal človeško zvijačnost. Zato ni želel dajati nekih božanskih znamenj, da bi se že takrat razodel kot obljubljeni Odrešenik, Maziljenec in celo Božji Sin. Ta ura še ni prišla.
Kaj nam ta dogodek pove predvsem v kontekstu postnega časa? Predvsem to, da spoznamo, da pri Bogu ni trgovine v smislu daj-dam, kjer bi bili v ospredju naši sebični interesi. Ali, kot je pred leti dejal papež Frančišek: “Ta Jezusov nauk je vedno aktualen in sicer ne samo za cerkvene skupnosti, temveč tudi za posameznike, za civilne skupnosti ter za vso družbo. Splošna je namreč skušnjava, da bi izkoristili dobra, včasih dolžna dejanja za gojenje privatnih interesov, če ne celo nezakonitih. To je velika nevarnost, še posebej takrat, ko se instrumentalizira Boga samega in njemu dolžno bogočastje ali pa tudi služenje človeku, ki je njegova podoba. Zaradi tega je Jezus tokrat uporabil krepak način, da bi nas predramil iz smrtne nevarnosti.”
G. B.
