Iz svetega evangelija po Luku (Lk 24,13-35): Glej, prav tisti dan, prvi po soboti, sta dva izmed Jezusovih učencev potovala v vas, ki se imenuje Émavs in je šestdeset stadijev oddaljena od Jerúzalema. Pogovarjala sta se o vsem tem, kar se je zgodilo. In medtem ko sta se pogovarjala in razpravljala, se jima je približal sam Jezus in hodil z njima. Njune oči pa so bile zastrte, da ga nista spoznala. Rekel jima je: »O kakšnih rečeh se pogovarjata med potjo?« Žalostna sta obstala in eden izmed njiju, ki mu je bilo ime Kleópa, mu je odgovóril: »Si ti edini tujec v Jeruzalemu, ki ne ve, kaj se je tam zgodilo te dni?« »Kaj neki?« je rekel. Dejala sta: »To, kar se je zgodilo z Jezusom Nazaréčanom, ki je bil prerok, mogočen v dejanju in besedi pred Bogom in vsem ljudstvom; kako so ga naši véliki duhovniki in poglavarji dali obsoditi na smrt in križati. Mi pa smo upali, da je on tisti, ki bo rešil Izrael. Vrh vsega pa je danes že tretji dan, odkar se je to zgodilo. Vsi iz sebe smo tudi zaradi nekaterih žena iz naših vrst. Ko so bile zgodaj zjutraj pri grobu in niso našle njegovega telesa, so se vrnile in pripovedovale, da so celó videle, kako so se jim prikazali angeli, ki so povedali, da on živi. Nekateri od naših so šli h grobu in so našli vse takó, kakor so pripovedovale žene, njega pa niso videli.«
In on jima je rekel: »O nespametna in prepočasna v srcu, da bi verovala vse, kar so povedali preroki! Mar ni bilo potrebno, da je Mesija to pretrpél in šel v svojo slavo?« Tedaj je začel z Mojzesom in vsemi preroki ter jima razlagal, kar je napisano o njem v vseh Pismih. Medtem so se približali vasi, kamor so bili namenjeni. On pa se je delal, kakor da gre dalje. Silila sta ga in govorila: »Ostani z nama, kajti proti večeru gre in dan se je že nagnil.« In vstopil je, da bi ostal pri njiju. Ko je sédel z njima za mizo, je vzel kruh, ga blagoslôvil, razlomil in jima ga dal. Tedaj so se jima odprle oči in sta ga spoznala. On pa je izginil izpred njiju. In rekla sta drug drugemu: »Ali ni najino srce gorelo v nama, ko nama je po poti govóril in razlagal Pisma?« Še tisto uro sta vstala in se vrnila v Jeruzalem ter našla zbrane enajstére in tiste, ki so bili z njimi. Govorili so: »Gospod je res vstal in se prikazal Simonu.« Tudi onadva sta pripovedovala, kaj se je zgodilo na poti in kako sta ga prepoznala po lomljenju kruha.
Odlomek o poti dveh učencev v Emavs nam je tako zelo znan, tako zelo domač. Slišimo ga na velikonočni ponedeljek, pa gre vendar mimo nas, ne da bi doumeli njegov resnični pomen. Gre za dogodek, o katerem poroča le Lukov evangelij. In marsikdo se sprašuje, kaj pomeni ta pot v Emavs, manjše naselje, nekoliko oddaljeno od Jeruzalema. Dva od Jezusovih učencev (verjetno oče in sin, ki seveda nista bila člana dvanajsterih apostolov), ki sta bila očitno precej časa skupaj v Jeruzalemu, kjer je Jezus doživel skrajno tragičen konec, sta tudi sama doživela, da se jima je z Jezusovo smrtjo podrl svet. Pričakovala sta vse kaj drugega kot to, da so Jezusa, v katerem sta očitno videla političnega Mesija, ujeli, obsodili na smrt, mučili in nazadnje na križu umorili. Zmeda ob novicah, da Jezusovega telesa ni več v grobu, so ju le še dodatno zmedle in povečale njuno žalost. In kaj storiti drugega kot da se po tej neuspešni misiji vrneta v domačo hišo? Samo predstavljamo si lahko, kako bridko razočaranje sta nosila v duši, ko sta peš zapuščala Jeruzalem. Verjetno tudi nista hotela, da bi ju kdo motil med potjo, a zgodilo se je ravno to. Dohitel ju je »tujec«, ki to ni bil. In začel pogovor, v katerem sta učenca – evangelist poimenuje samo enega od njiju – izlila iz svojega srca vso svojo žalost. In nista ga prepoznala. Šele po tistem ju je blago pograjal, kako sta morala biti tako brez vere. In takšen odgovor ju je skrajno presenetil.
Nadaljevanje nam je precej znano, tudi zaradi sedanje oblike svete maše. Jezus najprej začne z besednim bogoslužjem. Navaja Mojzesa in preroke ter jima vse razlaga. Na tem mestu verjetno ni potrebno, da bi posebej citirali mesta v psalmih, kjer kralj David v Svetem Duhu spregovori o tem, kako si razdeljujejo njegova oblačila in žrebajo za njegovo suknjo. In o tem, kako bodo gledali vanj, ki so ga prebodli, da seveda ne govorimo o spevu o Božjem služabniku pri preroku Izaiju. In nenadoma je dolga pot postala tako zelo zanimiva, nenavadna, da še sami niso vedeli, kdaj so se približali Emavsu, verjetno pozno popoldne. Moralo je biti nekaj zelo nenavadno domačega v tem tujcu, da sta ga hotela obdržati pri sebi vsaj še nekaj časa. Kajti razložil jima je povsem drugačno plat zgodbe o Jezusu. Nekaj, na kar nista bila pozorna in si nista mogla niti predstavljati. In njuno srce je gorelo, ko jima je na poti v Emavs razlagal pisma. Zato seveda sledi prošnja »Ostani z nama«. Sledi »evharistično bogoslužje« – namesto da bi onadva tujca postregla, je sedaj on tisti, ki jima streže. Res nenavadno. Razlomi kruh in jima ga da. Ponovitev zadnje večerje! Odprejo se jima oči in šele sedaj spoznata, da je z njima slavno vstali Jezus, ki še isti hip izgine. Saj se jima je sam dal za hrano, ni jima dal navadnega kruha. Šele po lomljenju kruha sta ga prepoznala. A tudi če je izginil, sta vedela, da je sedaj za vedno z njima. Premagal je smrt, torej je vse res, kar so govorile žene. Sedaj ju ne zadržuje ničesar več – pri priči sta se spet podala na pot, vrnila sta se v Jeruzalem sporočit, kaj se jima je zgodilo. In očitno je tudi Peter isti dan doživel srečanje z njim, saj je tudi on hotel oditi iz mesta, kot so nato preostali učenci poročali popotnikoma.
Če je Marija Magdalena tisto vstajensko jutro najprej mislila, da ima pred seboj vrtnarja, je Jezusa prepoznala po tistem, ko jo je poklical po imenu. Učenca pa sta ga prepoznala po lomljenju kruha. V Matejevem evangeliju prav ob koncu evangelija zasledimo obljubo, da bo Jezus ostal z nami do konca sveta, do konca časa, s čimer potrdi ime, ki mu ga je vnaprej dal Izaija: Emanuel, Bog z nami. In čeprav ga ne vidimo s telesnimi očmi, je ves čas z nami, nas spremlja, tudi na naših poteh razočaranja, ko se skušamo oddaljiti od Jeruzalema (Cerkve) in nam nekje »izven« pokaže svojo navzočnost. In morda bodo naša srca gorela, ko bomo slišali njegovo Besedo in številna pričevanja tistih, ki so se vrnili k Bogu, potem ko so zatavali daleč proč.
C. R.