Iz svetega evangelija po Marku (Mr 1,29-39): Tisti čas je Jezus prišel iz shodnice in se z Jakobom in Janezom takoj napótil v Simonovo in Andrejevo hišo. Simonova tašča je ležala, ker je bila vročična, in brž so mu povedali o njej. Pristópil je, jo prijel za roko in jo vzdignil. Vročica jo je pustila in ona jim je stregla. Ko pa se je zvečerilo in je sonce zašlo, so prinašali k njemu vse bolnike in obsedene. Vse mesto se je zbralo pred vrati. In ozdrávil je veliko bolnikov z različnimi boleznimi in izgnal veliko hudih duhov, ki pa jim ni dovôlil govoriti, ker so ga poznali.
Navsezgodaj, ko je bilo še čisto temno, je vstal, se odpravil ven na samoten kraj in tam molil. Simon in njegovi tovariši so mu sledili. Ko so ga našli, so mu rekli: »Vsi te iščejo.« Rekel jim je: »Pojdimo drugam, v bližnja naselja, da bom tudi tam oznanjal, kajti za to sem prišel.« In prihajal je v njihove shodnice, oznanjal po vsej Galileji in izganjal hude duhove.
V vseh štirih evangelijih najdemo veliko število čudežev, ki jih je storil Jezus. Pa ne samo Jezus, ampak tudi njegovi učenci. Ko jih je poslal na misijon, so poročali, da so jim bili celo hudi duhovi pokorni, ko so jih izganjali. Sicer pa je največ omenjenih čudežev povezanih z ozdravljenjem bolnih ter duhovnim osvobajanjem. Jezusova ozdravljenja so izstopala predvsem pri tistih, pri katerih ni bilo človeško gledano nobenega upanja več: hromi, slepi, gluhi oz. gluhonemi – da obujanja mrtvih sploh ne omenjamo. Te pripovedi o čudežih se nam zdijo kar nekoliko neverjetne, predvsem zaradi miselnosti, da je bilo to pač takrat in da je od Boga nespodobno pričakovati ozdravljenje oziroma zanj prositi. In da mora človek sprejeti trpljenje, kakršno je.
Toda če bi Jezus mislil tako, zagotovo ne bi delal takšnih čudežev. Kajti trpljenje je tako ali tako realnost našega časa, ker dokler bosta na svetu greh in človekova svoboda, pa tudi prisotnost naše padle narave, toliko časa bo navzoče trpljenje – dokler ne bo ob koncu časov stvarstvo poveličano. Na križu pa se je zgodil dogodek t. i. božanske zamenjave – Jezus je nase vzel vse bolezni, vso trpljenje, vsa prekletstva tega sveta od začetka do konca, čeprav je bil sam popolnoma nedolžen. Za nas je plačal dolg, da bi bili mi, grešni ljudje, pomiloščeni. To pa pomeni, da smo v moči tega dogodka na križu na Golgoti dejansko lahko oproščeni prekletstev in tudi bolezni. Zakaj bi sicer Jezus sploh dal naročilo učencem (torej tudi nam), naj ozdravljajo (ozdravljamo) bolnike?
To, kar smo brali in slišali prejšnjo nedeljo, namreč o dogodku v shodnici, ko Jezus z avtoriteto izžene hudega duha, se sedaj nadaljuje množično. K Jezusu so prihajali mnogi ljudje iz Kafernauma in okolice. Najprej pa je Jezus ozdravil taščo Simona Petra. Nato je ozdravljal bolnike in osvobajal obsedene v Kafernaumu. Pritisk ljudi je bil velik, tako da se je zgodaj zjutraj umikal v samoto. Pa tudi tam ni imel miru, saj so ga ljudje iskali, povpraševali Jezusove učence, kam je šel Jezus.
Čeprav je Jezus vedel, da so bila pričakovanja ljudi pogosto površinska in nagnjena k udobju – in mnogi so iskali ozdravljenje pri “čudodelniku iz Nazareta”, ne da bi sploh premišljevali o spreobrnjenju -, je usmiljenje vendarle prevladalo. Jezus se ni naveličal ozdravljati. Še več, želel je oditi še v druga naselja in tudi tja ponesti veselo novico. To je bilo vendarle njegovo poslanstvo. Jezusovo javno delovanje je zajemalo tako učenje kot dejanja, s katerimi je potrjeval Božjo bližino. To je bila le priprava na vse, kar je nato sledilo: daritev na križu in po njej zmagoslavno vstajenje. Po tem dogodku je poslanstvo oznanjevanja in ozdravljanja razširjeno na vse Jezusove učence po vsem svetu.
V čem je smisel čudežnih ozdravljenj na tem svetu, ko pa vemo, da bo naše sedanje telo propadlo in je čas našega zemeljskega življenja skopo odmerjen? Predvsem v tem, da so ta ozdravljenja “predokus” nebes. Spomnimo: Jezus je od mrtvih obudil tudi Lazarja (tega dogodka se bomo spomnili predvsem v postnem času), čeprav je bilo jasno, da bo Lazar umrl še enkrat. Toda prva smrt je bila posledica hude bolezni, Jezus pa je želel pred ljudmi izpričati oblast Boga nad smrtjo, hkrati pa je s tem samo še potrdil odločitev velikega zbora, da ga aretira in obsodi na smrt. Čudežna ozdravljenja so znamenja, da nismo sami in je Bog z nami (Emanuel!), ta znamenja nam kažejo pot v nebeško kraljestvo. Bog nas ne prepušča pogubi, tudi odrešenje nam je dano kot dar in ne kot nekaj, kar si moramo prislužiti (logika postave). Ozdravljenja niso magija, dogajajo se zaradi močne vere. Ljudje, ki so prihajali k Jezusu, so verovali, da jih lahko ozdravi in osvobodi. Zato smemo po Božji besedi zaradi Jezusove daritve na križu prositi za ozdravljenje, kajti po Njegovih ranah smo ozdravljeni. Ne, da “bomo” ozdravljeni, ampak “smo” ozdravljeni. Za nas je to sedanjost.
C. R.
