Iz svetega evangelija po Mateju (9,9-13): Tisti čas je šel Jezus mimo in zagledal moža, Mateja po imenu, ki je sedél pri mitnici, in mu je rekel: »Hôdi za menoj!« In ta je vstal in šel za njim. Medtem ko je bil v hiši pri mizi, je prišlo precéj cestninarjev in grešnikov. Jedli so z Jezusom in njegovimi učenci. Farizeji so to opazili in govorili njegovim učencem: »Zakaj vaš učitelj jé s cestninarji in grešniki?« On pa je to slišal in rekel: »Ne potrebujejo zdravnika zdravi, ampak bolni. Pojdite in se poučite, kaj pomenijo besede: Usmiljenja hočem in ne žrtve. Nisem namreč prišel klicat pravičnih, ampak grešnike.«
Čeprav god apostola in evangelista sv. Mateja praznujemo posebej, ni naključje, da je odlomek, kjer sam (v tretji osebi) opisuje, kako ga je Jezus poklical, uvrščen med nedeljsko božjo besedo. Matej (izvirno judovsko: Levi) je bil namreč cestninar, torej pobiralec davkov v službi okupatorskih Rimljanov, torej je za pravoverne Jude veljal za nekakšnega izobčenca, še bolj pa za judovske upornike – in kot vemo, sta bila dva od njih poklicana med dvanajstere apostole. Za cestninarje, kot jih imenuje naš prevod Svetega pisma, pa je bilo znano, da so bili razmeroma bogati ljudje, velikokrat so tudi goljufali in terjali več, kot je bilo določeno (spomnimo se Zaheja), visoki davki pa so velikokrat sprožali nejevoljo med ljudmi, še zlasti, ko si je Poncij Pilat za izgradnjo akvadukta postregel kar z denarjem iz tempeljske zakladnice.
Jezusu je zelo jasno, kaj pomeni biti cestninar. Zavedal se je splošne cestninarske grabežljivosti in pohujšanja, ki so ga vzbujali med sorojaki. Zanje je bil glavni bog denar, veljali so za nekaj podobnega kot pogani. A ne povsem: Jezusov klic mlademu cestninarju Leviju, ki si je očitno obetal dobro kariero davčnega uradnika, je vse postavil na glavo. Ob cestninarskem poklicu, ki je sicer prinašal materialno dobro podkovano življenje, se je Levi – Matej čutil praznega. Odziv na Jezusov klic je bil odziv na življenja v precej bolj ubožnih razmerah. Toda Učiteljev klic je bil močnejši. O Jezusu se je namreč že pred tem razširil glas, mnogi so ugibali, ali je morda on Mesija, a za mladega cestninarja se je vse spremenilo šele takrat, ko je Jezusa srečal osebno. In to velja tudi za nas: ko se z Jezusom srečamo osebno, se za nas življenje spremeni, saj takoj prepoznamo njegov klic.
Tu pa Matej seveda ni osamljen. Jezusu se začnejo pridruževati še nekateri poklicni tovariši in še mnogi drugi izobčenci, ki so bili zaradi javnih grehov izločeni iz družbe. In zagotovo je to Jezusovo druženje vzbujalo precej pohujšanja med farizeji, ki niso mogli razumeti Jezusove logike. Kako bi mogla povprečna pamet judovske pravovernosti doumeti, da človek, četudi je z grehom izpadel iz skupnosti, še lahko “obujen”? Zanje so bili cestninarji in javni grešniki brezupni primeri, tako kot imamo tudi sami velikokrat okoli sebe takšne primerke. A Jezus sam pove, da kdor o sebi misli, da je povsem zdrav, potem verjetno ne bo šel klicat zdravnika. Težava pa je, ker smo z grehom vsi bolniki, od prvega do zadnjega človeka na tem svetu. Vprašanje je le, ali si to priznamo ali ne. Le kdo bi mogel misliti o sebi, da je povsem pravičen? Da, tudi danes slišimo podobne kritike na račun papeža Frančiška, ki se druži z ljudmi, ki bi jih najraje “nekam nabrcali”. A k zveličanju in svetosti smo poklicani prav vsi. Tudi drugače verujoči. Tudi tisti, ki so v zaporih. Tudi tisti, ki se deklarirajo za ateiste in so morda celo borbeni nasprotniki krščanstva. Tudi zanje darujemo svoje molitve in žrtve, da bi sprejeli ponujeno božjo roko odrešitve.
C. R.
