Iz svetega evangelija po Mateju (Mt 28,16-20): Tisti čas se je enajst učencev odpravilo v Galilejo na goro, kamor jim je bil Jezus naróčil. Ko so ga zagledali, so se mu do tal priklonili, nekateri pa so dvomili. Jezus je pristopil in jim spregovóril: »Dana mi je vsa oblast v nebesih in na zemlji. Pojdite torej in poučujte vse narode. Krščujte jih v imenu Očeta in Sina in Svetega Duha in učite jih izpolnjevati vse, kar koli sem vam zapovedal! In glejte: jaz sem z vami vse dni do konca sveta.«
Čeprav smo po binkoštih znova zakorakali v čas “med letom”, nas nedelja Svete Trojice še vedno spomni na odmev velikonočnega časa. Tu se seveda ne spominjamo kakšnega posebnega dogodka, ampak bolj to, kar nam je Bog razodel sam o sebi. Judje niso poznali Boga kot “troedinega”, zato je bilo govorjenje o Očetu in Sinu zanje bogokletje. Pričakovali pa so Mesija, a le kot človeka, nekoga, ki ga bo/je Bog mazilil in bo rešil svoje ljudstvo. Toda zgodilo se je, da je Bog presegel vsa pričakovanja, ne glede na to, da so preroki napovedovali prav to, kar je Jezus nato razodel o sebi. Beseda se je učlovečila in se naselila med človeštvom, kakor je izrazil apostol evangelist Janez. Jezus se je po vstajenju vrnil k Očetu, poslal pa je Svetega Duha. Iz njegovega učenja smo lahko razbrali, kakšen odnos ima z Očetom in kdo je Sveti Duh.
Dogodek, ki ga prikazuje zgornji odlomek, pa se nanaša na čas med vstajenjem in vnebovhodom, vendar je postavljen prav na konec Matejevega evangelija. Jezus je namreč Emanuel, Bog z nami, zato ostaja z nami vse dni do konca sveta. Jezus je želel pred odhodom k Očetu dati še zadnje poslanstvo svojim učencem. Zanimivo je, kako izreče, da mu je dana vsa oblast v nebesih in na zemlji, čeprav ga je v puščavi hudič skušal prav na tem področju – torej je hudič tudi v tem primeru lagal, saj v resnici nima nobene oblasti. Evangelist Matej navaja, da so nekateri od prisotnih tudi dvomili. To je podoba učencev, nikoli nismo povsem prepričani, ali je res, kar vidijo ali slišijo. Čeprav so bili podučeni od Jezusa, da on odide pred njimi v Galilejo, še vedno niso prepričani. Je vse to le prikazen, halucinacija?
Vendar se Jezus na to ne ozira. Spregovori stvarno in konkretno. In kdor ima ušesa, naj posluša.
Čeprav odlomek navaja stavek “poučujte vse narode”, bi bilo bolj primerno reči “naredite vse narode za moje učence”. Biti Jezusov učenec pomeni nekaj več kot biti zgolj navaden “vernik”. Učenčevstvo pomeni odnos. In ta odnos ni suženjski, ampak prijateljski. S poučevanjem, oznanjevanjem in pričevanjem se prebuja vera poslušalca. In tu pridemo do naslednjega koraka: krst. Krščevati tu ne pomeni zgolj neko oblivanje z vodo. Krst pomeni vstop v novo življenje. Če je bil Janezov krst zgolj v funkciji očiščevanja, krst v imenu Svete Trojice pomeni vstop v samo jedro občestva Boga: Očeta, Sina in Svetega Duha. Te vezi ljubezni smo tako tudi sami deležni. Vendar se ne more ustaviti – širiti jo moramo naprej. Ta ljubezen nas preoblikuje, zagori v nas. In želimo si, da so jo deležni tudi drugi.
Povabljeni smo, da tudi sami premišljujemo o svojem krstu in o Sveti Trojici. Ali poznamo Očeta? Ali poznamo Sina? Kako je z našim odnosom do Svetega Duha? Morda si lahko misli tudi zabeležimo in oblikujemo svojo molitev.
C. R.
