Iz svetega evangelija po Mateju (18,15-20): Tisti čas je rekel Jezus svojim učencem: »Ako greši tvoj brat zoper tebe, pojdi in ga posvári med štirimi očmi. Če te posluša, si pridobil svojega brata. Če pa ne posluša, vzemi s seboj še enega ali dva, da se vsa zadeva ugotovi po izjavi dveh ali treh prič. Če jih ne posluša, povej Cerkvi. Če pa niti Cerkve noče poslušati, naj ti bo kakor pogan ali cestninar.
Resnično, povem vam: Kar koli boste zavezali na zemlji, bo zavezano v nebesih in, kar koli boste razvezali na zemlji, bo razvezano v nebesih. Povem vam tudi: Ako se na zemlji dva izmed vas zedinita v kateri koli prošnji, jima bo vse storil moj Oče, ki je v nebesih. Kajti, kjer sta dva ali so trije zbrani v mojem imenu, tam sem jaz sredi med njimi.«
Med temeljnimi razsežnostmi življenja v skupnosti je zagotovo tudi bratsko opominjanje, ki naj se dogaja v ljubezni in resnici. Zanimivo je, kako je Jezus tu konkreten in ravna obzirno do grešnika. Če je v govoru na gori govoril, da tistemu, ki te udarja po desnem licu, nastaviš še levo lice, se zdi, da je tu v nekem protislovju. Vendar je to samo navidezno. Ni namreč vseeno, če nekdo greši in s tem nadaljuje, ker je opomnjen. Že v stari zavezi je bila naloga prerokov, da so opozarjali na greh in odvračali ljudi od njega.
Pričakovano je, da se mora najprej to opominjanje zgoditi diskretno, “na štiri oči”. In večinoma ta formula deluje, včasih pa tudi ne. Če tisti nekdo še naprej trdovratno vztraja pri grehu, je potrebna pomoč ostalih bratov. Po judovskem pravu je vsaj enotno pričanje dveh prič pomenilo ugotovitev krivde nekoga. Tretja stopnja je, da se o grehu pove Cerkvi – no, tu je Jezus verjetno mislil širšo skupnost. V izvirniku beseda “ekklesia” pomeni zbor ljudi na javnem kraju in ne pomeni nujno Cerkve v sedanjem pomenu, a v primeru, ko rešujemo probleme v sedanjem času, se sme v skrajnih primerih stvari razčiščevati tudi pred krajevno Cerkvijo. Šele čisto na koncu sledi, v primeru skrajnega vztrajanja pri grehu, da naj bo ta grešnik kakor pogan in cestninar – torej samoizobčen iz svojega ljudstva. Za pogane je veljalo, da nimajo enakovrednega statusa v Izraelu, celo če so bili bogaboječi (prozeliti), medtem ko so cestninarji opravljali za Jude sramoten poklic, ker so služili okupatorju in pri tem obogateli.
V nadaljevanju pa Jezus ponovi to, kar je rekel že Petru, ko mu je napovedal, da mu bo dal ključe nebeškega kraljestva. To velja sedaj za vse apostole – sedaj imajo avtoriteto, da v Jezusovem imenu razvezujejo in zavezujejo hkrati v nebeški in zemeljski stvarnosti. Ob vstajenju jim je to povedal na drugačen način: komur grehe odpustijo, so jim odpuščeni itd. In dejansko se v tem odlomku kaže moč občestva, Cerkve. Ne gre več samo za to, kakšno oblast imajo apostoli, pač pa tudi, kako lahko prošnja občestva gane Očetovo srce. Če gre za prošnjo enega človeka, je morda le-ta še posledica egoističnih teženj. Toda ko prošnjo podpre občestvo s svojo posredniško molitvijo, je stvar drugačna: ker še tako malo občestvo, ki se zbira v Jezusovem imenu, ponavzočuje Jezusa, je to vredno toliko, kot da bi Jezus sam prosil Očeta za uresničitev te prošnje. Zato ima molitev veliko moč. In tu ne pozabimo, da ima še večjo moč zahvala in pa slavljenje.
Prav ta odlomek je za nas tudi izziv, da premislimo o tem, kakšno je naše mnenje o molitvenih skupinah. Morda obstaja taka skupina v vaši župniji, morda jih je celo več. Med seboj so lahko različne: nekatere bolj slavilne, druge evharistične, pa rožnovenske… Če v vašem okolju še ni takšne skupine, jo lahko že trojica ljudi – seveda ob podpori domačega župnika – ustanovi. Veliko takšnih skupin deluje v okviru karizmatične prenove ter drugih tokov in gibanj. Sv. pater Pij, katerega god bomo obhajali v tem mesecu, je bil zelo znan spodbujevalec nastanka molitvenih skupin, v S. Giovanni Rotondu so se celo srečevale na svetovni ravni. Vabljeni smo torej, da tudi v svoje okolje ponesemo božji blagoslov.
C. R.
