Iz svetega evangelija po Mateju (Mt 23,1-12): Tedaj je Jezus spregovóril množicam in svojim učencem: »Mojzesov stol so zasedli pismouki in farizeji. Delajte vse in se držite vsega, kar vam rečejo, po njihovih delih pa se ne ravnajte; govorijo namreč, pa ne delajo. Vežejo težka in neznosna bremena in jih nalagajo ljudem na rame, sami pa jih še s prstom nočejo premakníti. Vsa svoja dela opravljajo zato, da bi jih ljudje videli. Napravljajo si širše molitvene jermene in podaljšujejo robove na obleki. Radi imajo častno mesto na gostijah, prve sedeže v shodnicah, pozdrave na trgih in da jim ljudje pravijo ›učitelj‹. Vi pa si ne pravite ›učitelj‹, kajti eden je vaš Učitelj, vi vsi pa ste bratje. Tudi na zemlji nikomur ne pravite ›oče‹, kajti eden je vaš Oče, ta, ki je v nebesih. Tudi si ne pravite ›vodnik‹, kajti eden je vaš Vodnik, Kristus. Največji med vami naj bo vaš strežnik. Kdor se bo poviševal, bo ponižan, in kdor se bo poniževal, bo povišan.«
Ob tem dogodku bo morda marsikoga vsaj malo prikrito zabolelo, ko se bo spomnil na kakšen neprijeten dogodek, ko je katerega od duhovnikov ali celo škofov videl v takšnem ali podobnem položaju, kot ga opisuje Jezus. In zagotovo nas žalostni dogodki v Cerkvi velikokrat odvračajo od zvestobe Bogu in zapovedim. Prav to pa je največja past in prevara, ki jo nastavlja hudič: s tem, ko se oddaljimo, dejansko doseže, kar je hotel. Tako nam nehote hudič postane glavni “vodnik” in “učitelj”, četudi se tega jasno ne zavedamo.
Jezus pa nam daje jasno sporočilo: ravnajmo se po učenju naših pastirjev. Ne glede na to, kakšen zgled nam dajejo. To ne pomeni, da bi nam škofje in duhovniki vedno dajali slab zgled – nikakor ne. Obstajajo mnogi svetniški dušni pastirji, ki so zgled svetosti. Obstajajo pa tudi veliki grešniki med njimi, takšni, ki pohujšujejo ljudi. In prav za te velja Jezusovo vabilo: po njih delih se ne ravnajte. Torej, ne zapadimo prevelikemu idealizmu, ki je daleč od naše trde realnosti. Ta pa je, da tukaj niso nebesa – vedno bomo imeli opravka z nekom, ki bi moral po naših predstavah dajati dober zgled, vendar bo daleč od tega. Torej, slab zgled nas ne bi smel oddaljiti od prvotne zvestobe, saj bi s tem pokazali, da smo njim, do katerim smo kritični, pravzaprav enaki – nestanovitni v veri in ravnanju.
Po drugi strani pa velja tudi to, da se sami zavedamo lastne šibkosti in grešnosti, ki pa ga Božje usmiljenje neskončno presega. Božje ljubezni si ne moremo kupovati z dobrim obnašanjem – je namreč čisti dar in Bog nas ljubi tudi takrat, ko smo v grehu. Naša stvar pa je, ali to ljubezen sprejemamo ali se pred njo zapiramo.
Kaj pa naročilo, ki ga Jezus daje, koga lahko kličemo učitelj, oče, vodnik? Če bi bili dosledni v tem naročilu, bi morali celo lastnemu očetu odreči pravico, da ga kličemo oče. A tisto resnično očetovstvo pripada samo Bogu. Sv. Pavel omenja “očete” po veri, ki prenašajo izročilo evangelija: “Čeprav bi namreč imeli deset tisoč vzgojiteljev v Kristusu, vendar nimate mnogo očetov. V Kristusu Jezusu sem vas namreč po evangeliju rodil jaz.” (1Kor 4, 15). Jezus nas v zvezi s tem svari predvsem zato, da bi se sami odpovedovali nazivom, ki bi bili lahko razlog za napuh – vemo namreč, da nekdo, ki se proglasi za učitelja in preroka, lahko postane neke vrste “guru”, torej duhovni vodja v nezdravem pomenu besede. Glavno vodilo je torej ponižnost – in kot pravi Marija v svojem slavospevu, je mogočne “vrgel s prestolov in povišal je nizke.” (Lk 1, 52)
Prosimo torej Boga, da v nas krepi držo zdrave ponižnosti.
C. R.
