Iz svetega evangelija po Mateju (13,1-23): Tisti dan je šel Jezus iz hiše in sédel kraj jezera. Pri njem so se zbrale velíke množice, tako da je stopil v čoln in sédel, vsa množica pa je stala na obrežju. Takrat jim je veliko povedal v prilikah. Dejal je: »Sejalec je šel sejat. Ko je sejal, je nekaj semena padlo ob pot. Priletele so ptice in ga pozobale. Drugo seme je padlo na kamnita tla, kjer ni imelo veliko prsti. Hitro je pognalo, ker ni imelo globoke zemlje. Ko pa je sonce vzšlo, ga je ožgalo, in ker ni imelo korenine, se je posušilo. Spet drugo je padlo med trnje in trnje je zrastlo ter ga zadušilo. Druga semena pa so padla na dobro zemljo in so dajala sad: eno stotérnega, drugo šestdesetérnega in spet drugo tridesetérnega. Kdor ima ušesa, naj posluša!«
Tedaj so pristopili učenci in mu rekli: »Zakaj jim govoriš v prilikah?« Odgovóril je in jim dejal: »Vam je dano spoznati skrivnosti nebeškega kraljestva, njim pa to ni dano. Kdor namreč ima, se mu bo dalo in bo imel obilo; kdor pa nima, se mu bo vzelo še tisto, kar ima. Zato jim govorim v prilikah, ker gledajo, pa ne vidijo, poslušajo, pa ne slišijo in ne razumejo. V njih se spolnjuje Izaijeva prerokba, ki pravi: ›Poslušali boste, poslušali – a ne boste doumeli, gledali boste, gledali – a ne boste videli.‹ Otopelo je namreč srce temu ljudstvu; z ušesi so težko slišali in zatisnili so si oči, da ne bi z očmi videli, da ne bi z ušesi slišali, da ne bi v srcu doumeli in se spreobrnili in da bi jih jaz ne ozdravil. Blagor pa vašim očem, ker vidijo, in vašim ušesom, ker slišijo! Kajti resnično, povem vam: Veliko prerokov in pravičnih si je želelo videti, kar vi gledate, pa niso videli, in slišati, kar vi poslušate, pa niso slišali.
Poslušajte torej pomen prilike o sejalcu. K vsakemu, ki posluša besedo kraljestva in je ne razume, pride zlodej in mu ugrabi, kar je vsejano v njegovo srce. Ta človek je tisti, ki je vsejan ob poti. Na kamnita tla pa je vsejan tisti, ki posluša besedo in jo takoj z veseljem sprejme, a nima v sebi korenine, ampak je nestanoviten. Ko nastane zaradi besede stiska ali preganjanje, se takoj pohujša. Med trnje vsejan pa je tisti, ki posluša besedo, toda posvetna skrb in zapeljivost bogastva zadušita besedo in postane nerodovitna. V dobro zemljo vsejan pa je tisti, ki posluša besedo in jo tudi doume. Ta zares obrodi in daje sad: eden stotérnega, drugi šestdesetérnega in spet drugi tridesetérnega.«
Če povprečnemu Slovencu omenite besedo “sejalec”, se bo verjetno spomnil na eno največjih slikarskih umetnin iz zakladnice slovenske likovne umetnosti, namreč na Groharjevega “Sejalca” (glej fotografijo zgoraj). In ta motiv se zagotovo močno nanaša prav na to priliko, ki jo Jezus opisuje. Seme pada na več koncev, a tla so različna – samo ponekod seme pade na plodno zemljo, drugod pa se iz različnih razlogov ne “prime”. Kar je odlična prispodoba za vsakdanje življenje, kamor prodira Božja beseda. Ki pa je večinoma nismo pripravljeni sprejeti, da bi obrodila sad. Jezus svojim učencem to priliko tudi razloži, kakor beremo. In še to mnogi ne razumejo. In blagor tistim, ki Besedo res s srcem sprejmejo. Kajti sedaj, ko je Jezus tu, je čas milosti, to, po čemer so mnogi preroki hrepeneli, a niso doživeli.
A stavek “Kdor namreč ima, se mu bo dalo in bo imel obilo; kdor pa nima, se mu bo vzelo še tisto, kar ima” se pojavlja tudi v drugih prilikah. O talentih denimo. Kaj naj bi človek vnaprej imel, kar bi se mu lahko vzelo? Če namreč zavrnemo Božji poziv, izgubimo še to, kar imamo od prej. Smokva, ki ne obrodi sadov, se prej ali slej posuši ali pa jo posekajo. Odvzeto je torej še to, kar nekdo ima. Ali pa samo misli, da nekaj ima. Mar ni to dovolj močan poduk? Ali nas to ne opominja, kako pomembno je, da smo odprti za Božjo besedo?
Težava sodobnega časa je, da ne najdemo več neke tehtne povezave med Božjo besedo oz. duhovno sfero ter vsakdanjim življenjem. Kot da Boga ne zanima, kako živimo. Vendar je resnica ravno obratna. Številna pričevanja o spreobrnjenjih so pokazatelj tega, kako Bog vsakega od nas kliče, ga priteguje s človeškimi vezmi, z vrvicami ljubezni. In zato spregovori tudi v nam tako domačem jeziku, kot je prilika o sejalcu. Jezus je tisti sejalec, ki naokoli meče semena Božje besede, odrešenja. In nekaj zrnja pade tudi k nam. In kaj sedaj? Bomo pustili vse skupaj ali to, kar smo prejeli, obdelovali, da bo lepo obrodilo? Dobro, morda bo kdo rekel, češ vzeto mi je še to, kar imamo – toča in neurje sta mi uničila pridelek. Sem svoj pridelek blagoslavljal, sem počastil Boga, se mu zahvaljeval, sem dal desetino? V teh časih je to še kako relavantno vprašanje.
C. R.
