Iz svetega evangelija po Marku (Mr 9,30-37): Tisti čas so Jezus in njegovi učenci prepotovali Galilejo, vendar ni žêlel, da bi kdo to izvedel. Učil je namreč svoje učence in jim govóril: »Sin človekov bo izročèn v človeške roke in ga bodo umorili, ko pa bo umorjen, bo po treh dneh vstal.« Oni niso razumeli te besede, a so se ga bali vprašati.
Prišli so v Kafarnáum. Ko je bil v hiši, jih je vprašal: »O čem ste se menili med potjo?« Oni pa so molčali, kajti med potjo so razpravljali med seboj, kateri izmed njih je največji. Tedaj je sédel, poklical dvanajstére in jim rekel: »Če kdo hoče biti prvi, naj bo izmed vseh zadnji in vsem služabnik.« In vzel je otroka, ga postavil mednje, ga objel in jim rekel: »Kdor sprejme enega takih otrok v mojem imenu, mene sprejme; kdor pa mene sprejme, ne sprejme mene, temveč tistega, ki me je poslal.«
Zdi se, da se tokratna nedeljska Božja beseda spet naslanja na to, kar smo slišali že pred tednom dni: napoved trpljenja in smrti, zaradi česar je Peter hotel celo preprečiti Jezusu, da bi šel skozi to. A tako kot on so tudi ostali učenci nekako preslišali to, da je omenil tudi vstajenje. Morda tudi zato, ker se jim je zdela omemba vstajenja nekako nerazumljiva. Čeprav smo še prejšnjič slišali o tem, kako ljudje glede Jezusa menijo, da je vstal eden od prerokov, se je Jezusovim zvestim spremljevalcem vendarle zdelo nelogično, da bi lahko človek po nasilni smrti vstal od mrtvih. Bilo jim je nekako nedoumljivo. In tokrat evangelist Marko celo omenja, da niso razumeli te besede, vendar so se ga bali vprašati o tem.
To je bila sicer druga Jezusova napoved dogodkov, ki bodo kronali njegovo javno delovanje. Tokrat ni več odklonilnih reakcij učencev. Le negotovost in nezmožnost, da bi dojeli Božje načrte, ki so povsem drugačni od njihovih velikokrat preveč človeških in površinskih predstav. Jezus je to še kako dobro vedel. Vedel je, da se človeško srce ne spremeni čez noč – potrebno je bilo temeljito spreobrnjenje, sprememba miselnosti. Tudi zato je svoje učence po dolgi poti čez Galilejo vprašal, o čem so se menili med potjo. Jasno je bilo, da jih je bilo sram, saj so razpravljali o tem, kdo je največji, kar pomeni biti najbolj ugleden in cenjen, kar je že nekoliko blizu temu, kar je kača obljubljala Adamu in Evi: biti kakor Bog. Jezus tako postavi nove standarde: biti prvi pomeni hkrati biti zadnji. Kajti zadnji bodo prvi in prvi bodo zadnji. Jezus tu jasno poudari, da so vodstveni položaji zaradi služenja in ne zato, da bi drugi služili njemu. Poglejmo primer: člani vlade se imenujejo ministri. Ponavadi niti ne pomislimo, da minister pomeni biti služabnik, strežnik (no, saj tudi mašnim strežnikom rečemo »ministranti«). In če nekdo, ki je na položaju, ne vidi več smisla svoje funkcije v tem, da služi, potem vodstveni položaj postane sam sebi namen in zelo hitro tudi predmet zlorabe.
Toda Jezus je želel svojim učencem povedati še več, ko jim je praktično demonstriral, kaj pomeni služenje in ljubezen. Lahko domnevamo, da si je v neki skupini otrok vzel kakšnega »umazanega paglavca«, kar se je moralo predvsem apostolu Petru zdeti skrajno čudaško, saj ga je še nedavno ozmerjal za satana, medtem ko izraža ljubezen do pripadnikov starostne skupine, ki je že tako ali tako veljala za nedoraslo (in po možnosti še iz najnižjega sloja, ki ga je verska elita tedanjega judovstva imenovala »am-ha-arec«, torej ljudje zemlje). Ta Jezusova radikalnost sedaj ruši vse predsodke in zidove med ljudmi – sprejemanje najbolj šibkih pomeni, da sprejemaš samega Boga. Jezus se na eni strani istoveti z Očetom, na drugi strani pa s tistimi, ki predstavljajo »izvržek« ljudstva.
A tu se skriva še eno sporočilo: Jezus nas spodbuja, naj v sebi prebujamo držo otroka v odnosu do nebeškega Očeta. Judje do tedaj nikakor niso imeli navade, da bi Boga imenovali za Očeta – predstave o Bogu so bile enostavno preveč v oblakih in oddaljene od svetosti, da bi si sploh kdo drznil klicati Boga z nazivom, ki ga je uporabljal Jezus: Abba, kar pomeni »očka«. Če sprejmemo identiteto Božjega otroka, Bogu s tem dopustimo, da nas oblikuje. Posledica tega pa je sprememba srca in tudi sprememba odnosov v naši skupnosti, v našem občestvu. Zato ni vedno vse na tem, da se mora človek sam spremeniti, preden pride k Jezusu – dovolj je že, da pustimo, da nas Jezus sam oblikuje. Le prositi ga moramo za to.
G. B.
