Iz svetega evangelija po Marku (Mr 10,2-16): Tisti čas so pristopili farizeji, in da bi Jezusa preizkušali, so ga vprašali: »Ali je dovoljeno možu odsloviti ženo?« Odgovóril jim je: »Kaj vam je naróčil Mojzes?« Rekli so: »Mojzes je dovôlil napisati ločitveni list in jo odsloviti.« Jezus pa jim je rekel: »Zaradi vaše trdosrčnosti vam je napisal to zapoved, na začetku stvarjenja pa ju je Bog ustvaril kot moža in ženo. Zaradi tega bo mož zapústil očeta in mater in se pridrúžil svoji ženi in bosta oba eno telo. Tako nista več dva, ampak eno telo. Kar je torej Bog združil, tega naj človek ne ločuje!« Ko so bili v hiši, so ga učenci spet spraševali o tem. In govóril jim je: »Kdor se loči od svoje žene in se oženi z drugo, prešuštvuje z njo; in če se ona loči od svojega moža in se omoži z drugim, prešuštvuje.«
Prinašali so mu otroke, da bi se jih dotaknil, učenci pa so prinašalce grajali. Ko je Jezus to videl, je postal nejevoljen in jim je rekel: »Pustite otroke, naj prihajajo k meni, in ne branite jim, kajti takšnih je Božje kraljestvo. Resnično, povem vam: Kdor ne sprejme Božjega kraljestva kakor otrok, nikakor ne pride vanj.« In objemal jih je, polagal nanje roke in jih blagoslavljal.
Evangelijski odlomek se zdi kot nalašč ob začetku tedna za življenje, ki ga obhajamo v začetku oktobra. Govori o dveh stvareh: o zakonski zvezi ter o otrocih. No, ne čisto tako kot bi si lahko predstavljali, a vendarle. A dejstvo je, da imamo tu dva med seboj povezana dogodka, v katerem so Jezusovi antagonisti najprej farizeji, torej pripadniki “pravoverne” judovske stranke, v drugem pa kar Jezusovi učenci.
Poglejmo najprej prvi del odlomka. Farizeji so Jezusa vedno znova preizkušali z zvitimi vprašanji, mu nastavljali zanke. Toda namesto, da bi dobili od Jezusa odgovor “da” ali “ne”, s čimer bi mu lahko škodili, jih Jezus preseneti s protivprašanjem. Češ, kaj me sprašujete, saj dobro veste, kaj je Mojzes naročil v postavi. No, Jezus je vedel, da je postava dopuščala tudi ločitev. In je takoj razložil, zakaj je postava dopustila ločitev. Zaradi trdosrčnosti ljudi! Tu imamo že opravka z “modernističnim” prilagajanjem postave, ki pa se ne ujema z voljo Boga. V samem začetku Svetega pisma je namreč opisano, da sta mož in žena odslej eno telo. Torej ločitev ni niti logična, saj trga nekaj, kar je Bog združil.
Tu se seveda postavlja vprašanje, ali Bog res lahko pripelje skupaj moškega in žensko, ki se čez čas ne razumeta več? Vendar to njuno nerazumevanje ni od Boga, ampak od šibkosti in grešnosti njune človeške narave. V tej zakonski zvezi namreč ne bi smela biti sama, ampak v ta odnos vključiti tistega, ki ju je združil, torej Boga. Zakonca, ki skupaj molita, imata veliko več možnosti, da ostaneta skupaj. Molitev in medsebojno odpuščanje, pa tudi potrpljenje in zaupanje v božjo previdnost, je nekaj, kar zakonsko zvezo “hrani”. Sicer bi že zdavnaj shirala. Žal mnogi na to pozabljajo, posledice pa so na dlani: število ločitev je vse večje, prav tako pa se mnogi pari odločajo za “manj komplicirano” izvenzakonsko zvezo, ki pa ne prinaša blagoslova. Mnogi si s tem operejo vest, češ saj če ne bo šlo, se mi niti ločiti ne bo treba. Toda tu je že v samo zvezo vgrajeno prešuštvo. Velika škoda je, ker celo mnogi verni kristjani nasedajo mitu, da je poroka samo papir in da ni potrebe, da bi sklenili zakrament svetega zakona. V ozadju pa je seveda tudi strah pred odgovornostjo in odločitvijo. Češ, zaenkrat naj bo tako, potem si itak lahko še premislim. Ko zvestobe ni več, potem v našem življenju ni nič trdnega, nič svetega. Ali ni to tista strahota, o kateri Jezus govori skozi vrstice? Prešuštvo ni samo nek preprost “skok čez plot”, prešuštvo se dogaja tudi, ko Boga varamo z drugimi “bogovi”. Ne, ni samo denar, ni samo nebrzdana spolnost, tudi ne samo igre na srečo, ampak tudi duhovne prakse, ki niso krščanskega izvora in se preko njih dejansko izročamo v roke satanu in njegovim angelom. Čeprav imajo bleščeče nazive, češ gre za ozdravljenje.
Potem imamo tu še Jezusov odnos do otrok. Jezus postavlja otroka kot zgled otroškega zaupanja v Boga. Kar nekajkrat najdemo v evangeliju takšne poudarke. Tega odraslim velikokrat manjka. Svojo odraslost postavljamo na piedestal kot nekakšno zaupanje vase in v lastne moči. Ter izgovor, da Boga pravzaprav ne potrebujemo, saj nam gre tako ali tako dobro. V tem konkretnem odlomku se postavlja vprašanje, zakaj so Jezusovi učenci otroke sprva odganjali? Morda so to storili bolj nagonsko, tako kot Peter, ki je branil Jezusu, da bi šel v trpljenje in smrt. Jezusa so sicer neprestano oblegale množice. Potrebe po ozdravljenju in osvoboditvi so bile velikanske. Toda spomnimo se, kaj je Jezus dejal jeruzalemskim ženam, ko je nesel križ na Golgoto: “Jokajte nad seboj in svojimi otroki. /…/ Če z zelenim lesom tako delajo, kaj bo šele s suhim?” Otroci torej potrebujejo blagoslov, potrebujejo Boga, potrebujejo tudi zgled staršev ter njihove napore, da jih pripeljejo k Jezusu. Za vstop v božje kraljestvo pa je potrebno otroško srce – srce zaupanja v dobroto, ponižno srce. Ta ponižnost pa je tudi tisto, kar zakonsko zvezo ohranja živo.
C. R.
