foto: Pixabay

Iz svetega evangelija po Marku (Mr 12,28-34) Tisti čas je eden izmed pismoukov pristopil k Jezusu in ga vprašal: »Katera je prva od vseh zapovedi?« Jezus je odgovóril: »Prva je: Poslušaj, Izrael, Gospod, naš Bog, je edini Gospod. Ljubi Gospoda, svojega Boga, iz vsega srca, iz vse duše, z vsem mišljenjem in z vso močjo. Druga pa je tale: Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe. Večja od teh dveh ni nobena druga zapoved.« Pismouk mu je rekel: »Dobro, učitelj. Resnico si povedal: On je edini in ni drugega razen njega, in ljubiti njega iz vsega srca, z vsem umevanjem in z vso močjo ter ljubiti bližnjega kakor samega sebe je več kakor vse žgalne daritve in žrtve.« Ko je Jezus videl, da je pametno odgovóril, mu je rekel: »Nisi daleč od Božjega kraljestva.« In nihče si ga ni drznil še kaj vprašati.

Zagotovo ste se že kdaj spraševali, kaj je pravzaprav tisto, kar določa bistvo krščanstva. Ali bolje: katera je središčna zapoved, tako rekoč srčika krščanskega življenja. Ljubezen? Da. A vendar, mar niso tega zmožni tudi neverni? Seveda so. Toda kdo bi mogel od nas brez greha sprejeti trpljenje, iti na križ in tako plačati kazen pekla za vso človeštvo? Nihče, dragi moji, nihče. Razen tistega, ki je prišel iz nebes, vendar je nase vzel podobo hlapca. Govorimo o Jezusu, našem Odrešeniku.

In istega Jezusa so v času njegovega javnega delovanja ves čas nadlegovali: najprej navadni ljudje, ki so si želeli ozdravljenj in čudežev, pa tudi nasprotniki: farizeji, pismouki, saduceji, herodovci. Oblegali so ga z vprašanji, s katerimi bi ga mogli zvabiti v past. Tu in tam pa se je pojavil tudi kakšen tak, ki je spraševal povsem brez predsodkov in brez slabih namenov. Bogati mladenič je odšel žalosten, ker je od Jezusa slišal to, kar ni želel slišati: naj se vsemu odpove. Pismouk, ki ga je spraševal o največji zapovedi, pa je morda želel v sebi razrešiti zadrego, ki je mučila marsikaterega vernega Izraelca: katera zapoved je res največja in ima primat? Če se je skozi stoletja judovske tradicije od preprostih desetih zapovedi nabralo več sto zapovedi, med katerimi nobene ne bi mogli razglasiti za bolj pomembne od ostalih, je bilo treba sedaj to dilemo razrešiti. Jezus je odgovor vedel in ga je tudi povedal. Citiral je to, kar navaja že Stara zaveza. Ni prišel razvezovat Mojzesove postave, samo povedal je, kaj je bistveno. Torej: dve zapovedi povzemata bistvo vsega, kar je Bog razodel Mojzesu, zato je Mojzes imel dve tabli z desetimi zapovedmi.

Videti je, da je bil pismouk zadovoljen z odgovorom in da je morda tudi bolj svobodno zadihal, saj je bil pred tem močno obremenjen z obrednimi predpisi, ki so bili v očeh tedanje religije enako pomembni kot zapoved ljubezni. In se je zdelo, da so proceduralni predpisi velikokrat v konfliktu z zapovedjo ljubezni, kar je Jezus v praksi dokazal že večkrat – tudi tako, da je ozdravljal na sobotni dan. In navsezadnje, mar nismo prav v naši domovini nedavno imeli primera, ko je ustavno sodišče pri presoji vladnih odlokov glede varovanja zdravja, strogo sledilo črki zakona in s tem razveselilo nasprotnike vlade? Da, celo nekdanji ustavni sodnik dr. Ernest Petrič je opazil ta konflikt med črko in duhom. In dejansko gre za isto stvar prav pri tem, kar je povedal Jezus in je mladi pismouk nato kar sam izpeljal logični sklep, da ljubezen presega vse žgalne daritve in žrtve. Saj so že stari preroki povzeli Božjo voljo, kar je Jezus tudi citiral: usmiljenja hočem in ne daritve! Mladi pismouk je morda prav v tistem hipu izstopil iz kletke religijskih predpisov, ki so dušili ljubezen. In Jezus mu je to tudi priznal, češ nisi daleč od Božjega kraljestva. Kaj se je zgodilo s pismoukom kasneje, evangelist ne poroča, a zelo verjetno je postal Jezusov učenec.

Biti učenec? Da, to pomeni nekaj več kot vsako nedeljo in praznik hoditi v cerkev in dati kakšen drobiž v puščico. Je nekaj precej več. Na to odgovarja na svojem blogu Natalija Podjavoršek: »Kot prvo se moramo od njega učiti. Ampak to ni vse. Moramo tudi zares verovati njegovim besedam. Če verujemo, potem bomo delali, kar nam reče.« Bistveno je torej, da posnemamo Njegov zgled in tudi želimo vedeti, kaj je Jezus učil. In se ne zapiramo v svet ritualov in neke lastne podobe Boga, pri katerem se moramo sami odkupiti. To seveda ne pomeni, da naša dela niso pomembna (če smo že ravno ob dnevu reformacije…). Naša dela morajo odsevati našo vero. Lahko smo Jezusovi učenci, če smo pripravljeni tvegati in iti na pot. Lahko pa si domišljamo, da smo Jezusovi učenci, če se nekoliko okitimo s krščansko ikonografijo in delamo še naprej po starem. Bom izbral pravo pot?

C. R.