Iz svetega evangelija po Janezu (Jn 6,51-58): Tisti čas je Jezus rekel množicam: »Jaz sem živi kruh, ki sem prišel iz nebes. Če kdo jé od tega kruha, bo žível vekomaj. Kruh pa, ki ga bom dal jaz, je moje meso za življenje sveta.« Judje so se tedaj med seboj prepirali in govorili: »Kako nam more ta dati svoje meso jesti?« Jezus jim je tedaj rekel: »Resnično, resnično, povem vam: Če ne jeste mesa Sina človekovega in ne pijete njegove krvi, nimate življenja v sebi. Kdor jé moje meso in pije mojo kri, ima večno življenje in jaz ga bom obúdil poslednji dan. Kajti moje meso je resnična jed in moja kri resnična pijača. Kdor jé moje meso in pije mojo kri, ostaja v meni in jaz v njem. Kakor je mene poslal žívi Oče in jaz živim po Očetu, tako bo tudi tisti, ki mene uživa, žível po meni. To je kruh, ki je prišel iz nebes, ne tak, kakršnega so jedli vaši očetje in so pomrli: kdor jé ta kruh, bo žível vekomaj.«
Téma iz prejšnjih nedelj se nadaljuje. Če se spomnite, Jezus še naprej poslušalcem govori o tem, da je on sam kruh, ki je prišel iz nebes. Sam sebe razglaša za hrano. Če se vživimo v vlogo tedanjih poslušalcev, je takšno govorjenje najmanj bizarno, če ne celo škandalozno. Marsikdo bi pomislil na kanibalizem. Vendar Jezus govori resnico: sam sebe daruje za hrano. Ne pove sicer tukaj, da bo njegovo telo darovano na križu kot edinstvenem oltarju.
Vendar tu naredi še korak naprej, ker omenja dve prehrambeni stvarnosti: kruh (ἄρτος – artos) in meso (σάρξ – sarx). Kruh pomeni izvirno hrano, beseda “meso” v tem pomenu nakazuje živo bitje oziroma telo. Morda se bo kdo spomnil, da je Janez Krstnik razglasil Jezusa za “božje jagnje”. Gre za namig na darovano jagnje na veliko noč (pasha), ko so Izraelci v Egiptu uživali jagnje, z njegovo krvjo pa so zaznamovali podboje vrat v njihove domove in ostali živi. Če so v starozaveznih časih simbolno prelagali na grešnega kozla vse svoje grehe in ga poslali v puščavo, je sedaj Jezus brezmadežno jagnje, ki jemlje nase grehe vseh drugih.
Ne gre pa več za navadno hrano. Jezus je, kot se spomnimo, malo pred tem pomnožil kruh in nahranil navzoče, s tem je tudi obudil spomin na to, kako je Bog nahranil svoje ljudstvo z mano. Sedaj gre za hrano za večno življenje, vendar se moramo sami odločiti, ali jo sprejmemo. Po vstajenju so njegove besede dobile pravi pomen, mnogi so jih šele začeli doumevati. Navsezadnje je to, kar je govoril, uresničil pri zadnji večerji.
Ključen pa je zaključek tega odlomka. Jezus govori o tem, da živi po Očetu, mi pa lahko živimo po Jezusu. Navaden kruh pomeni zgolj vzdrževanje golega zemeljskega življenja. “Kruh iz nebes”, ki je več kot mana, pa prinaša večno življenje. Tu bomo zelo konkretni: telesna smrt, ki za vse nas predstavlja strah in trepet, lahko postane krst za večno življenje. Naše življenje na tem svetu je šele priprava na večnost. In če smo redno soudeleženi v evharistiji, življenje vsakega od nas čedalje bolj postaja kot mladika na trti, ki je poveličani Jezus. Prihaja do konkretnih sprememb, do hrepenenja po nebesih. Naš odhod s tega sveta nenadoma ni več breme. Uživanje Jezusovega telesa in krvi nas posvečuje, da postajamo Jezusu podobni, naš pogled je tako usmerjen v večnost.
C. R.
