Iz svetega evangelija po Marku (Mr 8,27-35): Tisti čas je šel Jezus s svojimi učenci v vasi Cezarêje Filípove. Med potjo je učence spraševal: »Kaj pravijo ljudje, kdo sem?« Odgovorili so: »Janez Krstnik, drugi: Elija, spet drugi: Eden od prerokov.« In vprašal jih je: »Kaj pa vi pravite, kdo sem?« Peter mu je odgovóril in rekel: »Ti si Kristus.« Strogo jim je prepovedal, da bi to komu povedali. In začel jih je učiti, da bo Sin človekov moral veliko pretrpeti, da ga bodo starešine, véliki duhovniki in pismouki zavrgli in umorili in da bo po treh dneh vstal. O teh stvareh jim je odkrito govóril.
In Peter ga je potegnil k sebi in mu začel braniti. On pa se je obrnil, pogledal po učencih in posváril Petra: »Poberi se! Proč od mene, satan, ker ne misliš na to, kar je Božje, ampak na to, kar je človeško!« Tedaj je poklical k sebi množico skupaj z učenci in jim rekel: »Če hoče kdo hoditi za menoj, naj se odpove sebi in vzame svoj križ ter hodi za menoj. Kdor namreč hoče rešiti svoje življenje, ga bo izgúbil; kdor pa izgubi svoje življenje zaradi mene in zaradi evangelija, ga bo rešil.«
Če bi takole na oko ocenili »razdaljo« od odlomka prejšnje nedelje – spomnimo, Jezus je ozdravil gluhonemega – pa do sedaj, bi lahko ugotovili, da se je od tistega čudeža pa do Petrove izpovedi vere zgodilo kar precej stvari. Med drugim še ena pomnožitev kruha, le da nekoliko za manj ljudi, pa seveda ozdravljenje slepega v Betsajdi. In da seveda ne omenjamo, kako je Jezus svoje učence svaril pred farizejskim, saducejskim in Herodovim kvasom, medtem ko so bili v duhu še vedno v posvetni miselnosti in zaskrbljeni, ker s seboj niso imeli kruha. Kakorkoli že, do dogodka v mestu Cezareja Filipova, ki ga je dal zgraditi Antipov brat Filip v čast cesarju (da, in to prav tisti Filip, čigar žena je prav nesramno prešuštvovala s svojim svakom in nato zahtevala glavo Janeza Krstnika), je torej preteklo že nekaj časa in Jezusovi stalni spremljevalci bi sedaj že morali biti povsem prepričani o tem, kdo je njihov voditelj v resnici. Eno je bilo tisto, kar je o Jezusu govorilo tedanje »javno mnenje«, saj se je glas o njem širil od ust do ust (časopisov tako ali tako niso poznali, kaj šele elektronskih medijev), drugo pa resnično spoznanje Jezusa.
In prav zato se Jezus odloči, da daleč na severu pod goro Hermon naredi nekakšno »anketo o anketi« – kakšne predstave imajo ljudje o njem. Malo nenavadno bi bilo, da bi Jezusa tako enostavno zamenjevali z Janezom Krstnikom, no, nekoliko bolj bizarno se nam zdi, da so ga enačili z Elijo, ki je živel dosti stoletij prej, a je tedaj obstajalo verovanje, da se bo veliki prerok nekoč vrnil nazaj. In navsezadnje je bil Krstnik tisti, ki je nastopil z Elijevim duhom. Najbolj enostavno bi bilo torej Jezusa razglasiti pač za nekega preroka, ki uči in ozdravlja. Domačini so v njem prepoznali zgolj Jožefovega sina, hudi duhovi pa so ga poznali in ga razglašali za Božjega sina. Sedaj je bil čas, da si učenci sami oblikujejo mnenje. In Peter, ki je že pred časom dejal »h komu naj pojdemo«, ga je v imenu vseh učencev razglasil za Mesijo, oziroma Kristusa, kar je grški prevod te besede, ki v slovenščini pomeni »maziljenec«. Maziljenec oz. Mesija je bil tisti, ki ga je Bog obljubil, da ga bo poslal, prišel pa je v času, ko so bile predstave o njem tako zelo posvetne. In zagotovo izraelsko ljudstvo ni pričakovalo, da Mesija ne bo samo neki odposlanec, ampak celo nekdo, ki je sam Bog.
A tu se predstave spet podrejo. Ne samo, da Jezus noče, da bi ga učenci naokoli razglašali kot Mesijo, pač pa napove nekaj, kar se nikakor ni ujemalo z njihovimi pričakovanji: da bo moral trpeti in bo celo umorjen, a tretji dan bo vstal. Tisto o vstajenju so učenci verjetno kar preslišali, tako zelo jih je morala vznemiriti napoved trpljenja, da je Peter Jezusu celo branil, češ to se ti pa res ne sme zgoditi. Največja ironija vsega je, da je Peter tokrat stopil v vlogo zapeljivca, kar naziv »satan« tudi pomeni. Ta Petrov poskus, da bi Jezusa rešil pred temno prihodnostjo, lahko razumemo kot naše obupne poskuse, da bi Bog sledil našim načrtom in da bi se Božja volja prilagala nam. Odpovedati se sam sebi tu pomeni, da nismo zgolj bitja, ki bi sledili svojim nagonom iz sekunde v sekundo. V borbi za tuzemsko življenje je človek pripravljen tudi na najbolj srdit boj in to največkrat na račun drugih. In zanimivo, da prav takrat človek najbolj izgublja, medtem ko takrat, ko misli, da izgublja, dejansko zmaguje. »Vzeti svoj križ« dejansko pomeni iti zmagi naproti, čeprav bo na tej poti morda veliko porazov in trpljenja. In takšna je resnična pot za Jezusom. Za Njim, ne pred Njim, tako kot je to želel Peter v nekem trenutku. Ko se zaradi Jezusa odpoveš sam sebi, dejansko sam sebe šele dobiš. In mnogi svetniki so ta paradoks presegli. Bomo to storili tudi mi?
G. B.
