Iz svetega evangelija po Mateju (Mt 25,1-13): Tisti čas je Jezus povedal svojim učencem tole priliko: »Nebeško kraljestvo bo podobno desetim devicam, ki so vzele svoje svetilke in šle ženinu naproti. Pet izmed njih je bilo nespametnih in pet preudarnih. Nespametne so vzele svoje svetilke, niso pa s seboj vzele olja. Preudarne pa so s svetilkami vred vzele v posodicah olje. Ker se je ženin mudil, so vse podremale in zaspale.
Opolnoči pa je nastalo vpitje: ›Glejte, ženin! Pojdite mu naproti!‹ Tedaj so vse device vstale in pripravile svoje svetilke. Nespametne so rekle preudarnim: ›Dajte nam svojega olja, ker naše svetilke ugašajo!‹ Toda preudarne so odvrnile: ›Verjetno ga ne bo dovolj za nas in vas. Pojdite raje k prodajalcem in si ga kupite!‹ Medtem ko so šle kupovat, pa je prišel ženin, in tiste, ki so bile pripravljene, so šle z njim na svatbo in vrata so se zaprla. Pozneje so prišle še druge device in govorile: ›Gospod, gospod, odpri nam!‹ On pa je odgovóril: ›Resnično, povem vam: Ne poznam vas!‹ Bodite torej budni, ker ne veste ne dneva ne ure!«
Ker se cerkveno leto nagiba h koncu, ne preseneča, da je tudi božja beseda usmerjena k Jezusovim govorom o poslednjih rečeh. Primerjava z devicami, ki pričakujejo ženina, da gredo z njim na svatbo, je pravzaprav zelo posrečena podoba našega pričakovanja Božjega kraljestva. Marsikdo bo pomislil na konec sveta ter na Jezusov prihod v slavi. Res je. Jezus je v svojih naročilih opozarjal, naj bodo naša ledja opasana in svetilke prižgane, pripravljeni moramo biti ves čas, ker ne vemo ne dneva ne ure, kdaj se vrne hišni gospodar. S tem Jezus namiguje na čas od svojega vnebovhoda do točke “omega”, ko bo, kot je obljubil, znova prišel.
Zakaj primerjava z devicami? To morda izhaja iz tedanje tradicije izvoljenega ljudstva, ko so nevesto pospremile njene družice, kakor pravi tudi psalm 45, ki opisuje to svatbo: “S pisanim oblačilom ogrnjeno peljejo h kralju, za njo vodijo k tebi device, njene družice.” (Ps 45, 15). Vendar je bistvo sporočila v tem, da device pričakujejo ženina, ki se je nekoliko zamudil. Ker polovica od njih ni imelo olja, so jim svetilke ugašale in bi ženina pričakale v temi. Želele so se izmazati na dokaj cenen način: naj tiste, ki so vzele s seboj rezervo olja, dajo olja tudi njim. Vendar bi to lahko pomenilo, da bi vseh deset ostalo v temi, če bi se ženin zamudil dlje. Pametne device so to vedele. Tu ni bilo prostora za improviziranje in naslanjanje na to, da bodo že drugi vse storili. Prav tako tudi ne za polovičarstvo in vsegliharstvo.
Vsekakor je prilika o pametnih in nespametnih devicah precej nenavadna, ker pametne svetujejo nespametnim, naj gredo raje k prodajalcem in kupijo olje. K prodajalcem sredi noči? Res nenavadno. A nespametne so odšle kupovat in zamudile trenutek, ko je ženin odprl vrata ter sprejel peterico devic, ki so imele prižgane svetilke. Ostalih pet je naletelo na zaprta vrata. Stavek “ne poznam vas” se sicer v Jezusovih govorih o poslednjih rečeh pojavi večkrat, te besede veljajo tistim, ki delajo krivico. V Lukovem evangeliju najdemo odlomek, ko Jezus svetuje, naj vstopamo skozi ozka vrata. “Ko bo hišni gospodar vstal in vrata zaprl in boste postajali zunaj in začeli trkati na vrata, govoreč: ‚Gospod, odpri nam,‘ vam bo odgovoril: ‚Ne poznam vas, od kod ste.‘ 26 Tedaj boste začeli govoriti: ‚Vpričo tebe smo jedli in pili in po naših ulicah si učil.‘ 27 In poreče vam: ‚Ne vem, od kod ste; proč od mene vsi, ki ste delali krivico.‘” (Lk 13, 25-27).
Ključno je torej, da vstopamo v nebeško kraljestvo tedaj, ko Ženin odpre vrata in je naša identiteta povsem jasna. Od kod izvira identiteta kristjana? Iz tega, da je sprejel Božjo ljubezen in iz nje živel, jo delil naprej. To je tisto “olje”, zaradi katerega gorijo naše svetilke. Ali, če uporabimo sodoben način osvetljevanja: žarnica ne gori, če nima zagotovljene stika z virom energije. Če žarnica ponoči ugasne, ostanemo v temi – naša identiteta je zatemnjena, ne vemo več, kdo smo, kajti v temi je “vse isto” in ni več razlike med dobroto in hudobijo. Kot je rekel Jezus Nikodemu: “Vsak, kdor dela húdo, luč sovraži in ne hodi k luči, da bi se ne odkrila njegova dela; kdor pa vrši resnico, prihaja k luči, da se njegova dela razodenejo, ker so storjena v Bogu.” (Jn 3, 20-21) Naj nas ne zavede laž, da si moramo Božjo ljubezen šele zaslužiti. Ljubezen je namreč zastonjski dar, ključno je, da se ji odpremo. In ta ljubezen je luč, ki razsvetljuje vse, kar je v nas skritega. In to, kar pripada temi, mora proč.
Naj bo naša identiteta ohranjena v svetlobi, ljubezen pa naj bo tisto olje, ki ga imamo tudi na “rezervo”. Kajti ko čakamo na Ženinov prihod, ni čas za kupovanje olja.
C. R.
