Iz svetega evangelija po Janezu (Jn 3,14-21): Tisti čas je rekel Jezus Nikodemu: »Kakor je Mojzes povzdignil kačo v puščavi, tako mora biti povzdignjen Sin človekov, da bi vsak, kdor veruje, imel v njem večno življenje. Bog je namreč svet tako ljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogúbil, ampak bi imel večno življenje. Bog namreč svojega Sina ni poslal na svet, da bi svet sodil, ampak da bi se svet po njem rešil. Kdor vanj veruje, se mu ne sodi; kdor pa ne veruje, je že sojen, ker ne veruje v ime edinorojenega Božjega Sina. Sodba pa je v tem, da je prišla luč na svet in so ljudje bolj ljubili temò kakor luč, kajti njihova dela so bila hudobna. Kdor namreč dela húdo, sovraži luč in ne pride k luči, da se ne bi razkrila njegova dela. Kdor pa se ravna po resnici, pride k luči, da se pokažejo njegova dela, ker so narejena v Bogu.«
Četrta postna nedelja je navadno tudi nedelja veselja. Ne glede na to, da je postni čas bolj “resen”, v duhu spokornosti, nas evangelijski odlomek te nedelje usmerja prav k temu veselju. Sporoča nam, da se naše odrešenje približuje. Vendar pa, če pogledamo Jezusov pogovor z Nikodemom, Jezus dejansko govori “nadčasovno”. V času pogovora se križ in vstajenje še nista zgodila, a Jezus govori z Božje perspektive. Najprej se naveže na povzdignjenje kače v puščavi. Spomnimo: zaradi nergaštva Izraelcev je prišla preizkušnja – strupene kače so usmrtile precej ljudi. Lahko bi bila to tudi kakšna smrtonosna bolezen. Mojzes je po navodilu Boga izdelal bronasto kačo in jo obesil na drog, kdor se je ozrl nanjo, je ostal živ. To povzdignjenje kače nas spominja na dogodek s kačo v raju. Kača je torej simbol hudega, zapeljivca, satana. Njeno povzdignjenje je pravzaprav v tem, da je razrešena svoje negativnosti in postane rešitev – tudi zato se kača pojavlja kot simbol npr. v lekarništvu. Tu se skriva namig na križ – križanje je bil zelo krut način usmrtitve, ki so ga uporabljali Rimljani zoper upornike v provincah, kjer so vladali. Rimski poveljnik Kvintilij Var je tako dal križati več tisoč upornikov v Galileji, razdejanje je bilo strahovito, najverjetneje se je to zgodilo v času Jezusovega otroštva. Smrt na križu je tako pomenila tudi znak strahotnega prekletstva, zavrženosti od Boga. In prav tako smrt je sprejel Jezus.
Sin človekov – kakor Jezus imenuje sebe – je bil tako zavržen, a hkrati s tem povzdignjen. To, kar Jezus govori Nikodemu, je pravzaprav, lahko bi rekli, “prvo oznanilo” (kerigma), osnovno sporočilo evangelija. Bog želi rešiti svet tako, da pošlje svojega Sina. Svet hoče rešiti, ne pogubiti. Pogubil bi se sam. Jezus tako v tem govoru razloži velikokrat napačno razumevanje sodbe in božje jeze. Tisti, ki veruje, se izogne sodbi. Tako se je tudi desni razbojnik, ko je izrazil vero tik pred smrtjo, izognil božji sodbi. Vera nas torej rešuje. Morda pripadamo generaciji, ki so jo učili, da je Bog strog sodnik, ki hudo kaznuje – vendar nam evangelij daje drugačno sliko. Bog želi najprej človeka rešiti pred uničenjem.
Jezus govori tudi o luči in temi. Pokaže, zakaj je toliko zavračanja luči. V temi smo “vsi enaki”, ali, kot pravi nek pregovor: “Ponoči so vse krave črne”. Ko pa luč razsvetli in odžene temo, se pokažejo razlike. Zato se tisti, ki počnejo hudobijo, skušajo prikriti in imajo raje temo. To tudi pojasni, zakaj tolikšen del človeštva zavrača Boga ali pa ga ne jemlje resno. Bog se nikomur ne vsiljuje. A če želimo sprejeti Boga, to pomeni sprejeti tudi križ, ki predstavlja nespamet in pohujšanje. Prav preko križa pa se je razodela božja ljubezen do nas. Bog rešuje, kar je izgubljeno.
Vabljeni smo, da v tem postnem času sprejmemo zakrament sprave in pokore – spoved. Naj bo spovednica “tuš kabina” našega duha. Spovednica je neke vrste “sodišče”, vendar je to sodišče usmiljenja in odpuščanja. Preko nje se izgubljeni sinovi in hčere vračamo k Očetu, ki nas odprtih rok sprejema. V spovednici vsa slaba dejanja polagamo pod Kristusovo luč, ki nato izginejo. Bog se ne spominja več naših pregreh. Veselimo se tega!
G. B.