Iz svetega evangelija po Marku (Mr 10,2-16) Tisti čas so pristopili farizeji, in da bi Jezusa preizkušali, so ga vprašali: »Ali je dovoljeno možu odsloviti ženo?« Odgovóril jim je: »Kaj vam je naróčil Mojzes?« Rekli so: »Mojzes je dovôlil napisati ločitveni list in jo odsloviti.« Jezus pa jim je rekel: »Zaradi vaše trdosrčnosti vam je napisal to zapoved, na začetku stvarjenja pa ju je Bog ustvaril kot moža in ženo. Zaradi tega bo mož zapústil očeta in mater in se pridrúžil svoji ženi in bosta oba eno telo. Tako nista več dva, ampak eno telo. Kar je torej Bog združil, tega naj človek ne ločuje!« Ko so bili v hiši, so ga učenci spet spraševali o tem. In govóril jim je: »Kdor se loči od svoje žene in se oženi z drugo, prešuštvuje z njo; in če se ona loči od svojega moža in se omoži z drugim, prešuštvuje.«
Prinašali so mu otroke, da bi se jih dotaknil, učenci pa so prinašalce grajali. Ko je Jezus to videl, je postal nejevoljen in jim je rekel: »Pustite otroke, naj prihajajo k meni, in ne branite jim, kajti takšnih je Božje kraljestvo. Resnično, povem vam: Kdor ne sprejme Božjega kraljestva kakor otrok, nikakor ne pride vanj.« In objemal jih je, polagal nanje roke in jih blagoslavljal.
Za zakonsko zvezo je znano, da je ta že nekako vgrajena v človekovo naravo. Ne glede na kulture, ki so poudarjale poligamijo, je jasno, da moderna civilizacija ne bi mogla preživeti brez zakonske zveze ter družine kot osnovne celice družbe. Cerkev je zavezo med zakoncema postavila celo na raven zakramenta in poudarila njeno neločljivost. Pa čeprav se zdi, da se statistika prav nič ne ozira na te, na prvi pogled kar trde zahteve za današnji čas. Na eni strani narašča število razdrtih zakonskih zvez, na drugi strani pa se ljudje odzivajo tako, da enostavno živijo skupaj brez sklenitve zakonske zveze. Celo med katoličani. Marsikdo namreč kloni pred obljubo in je ne zmore odreči, ker se boji prevzeti odgovornost. Ker v modernem času ni nič stalno. Če ti partner postane odveč, si poiščeš drugega. Mar se ni tudi ženi iz Samarije, ki se je srečala z Jezusom, zgodilo natanko to? In pomislite, že v tistem času je Mojzes zaradi človeške slabosti dovolil ločitev nečesa, kar naj bi bilo po božjem načrtu nerazdružljivo. A Jezus je tukaj zelo dosleden: ni prišel odpravljat postave, pač pa je pokazal na njen izvor, pa tudi na to, kako so človeška izročila velikokrat spodrinila tisto, kar želi Bog. S tem pa si je človeštvo, ki je mislilo, da bo zaživelo bolj svobodno, ukradlo blagoslov.
Kaj nam torej Jezus želi povedati? Ne samo o tem, kako velika in sveta stvar je zakonska zveza, pač pa tudi o receptu za to, kako nasploh živeti v neki skupnosti. Življenje v skupnosti pomeni neko odgovornost do tistih, ki živijo z nami. Bolj ko so nam blizu, bolj smo odgovorni. Če sem z možem/ženo »eno telo«, potem se ne morem obnašati kot individualist, saj bi s tem grešil celo proti lastnemu telesu. Res je, da smo vsi ljudje grešni in slabotni, a bistvena je naša fundamentalna odločitev. To pa je odločitev za ponižnost in krotkost. In prav tega nas Jezus želi naučiti, ko je znova postavil otroka za zgled, kako sprejeti Božje kraljestvo. Ne, to ne pomeni, da bi morali zatajiti lastno odraslost – daleč od tega. V duhu biti kot otrok pomeni biti ponižen in hkrati imeti popolno zaupanje v Boga. Prvega oktobra, torej pred dvema dnevoma, smo praznovali godovni dan sv. Terezije Deteta Jezusa, ki je pravi zgled tega, kako biti kakor otrok. Stopala je namreč po mali poti otroka, ki z drznim zaupanjem najde svoje zavetje v Bogu. Takšnega zaupanja je zmožno samo ponižno srce, a prav takšna drža prinese tudi v življenju v skupnosti največ blagoslova. In če bi s to otroško vdanostjo skrbeli tudi za medsebojne odnose, bi bilo zagotovo tudi veliko manj prelomljenih zakonskih obljub. Vsak takšen prelom pa pomeni izguba blagoslova. Ne pravijo zaman mnogi, da je ločitev najboljša pot do revščine – ne samo do finančne, ampak tudi duhovne, če smo bili sami tisti, ki smo prelomili obljubo.
Ob tem pa izročimo v molitev vse, ki so doživeli zakonolom, čeprav si tega niso želeli, pa tudi vse tiste, ki se na zakon šele pripravljajo, pa tudi vse, ki za zdaj nimajo dovolj poguma, da bi stopili na pot zakonske zveze. Vsem nam pa naj Bog podeli milost ponižnega in otroško krotkega srca.
C. R.
