Iz svetega evangelija po Janezu (Jn 20,19-23): Pod noč tistega dne, prvega v tednu, ko so bila vrata tam, kjer so se učenci zadrževali, iz strahu pred Judi zaklenjena, je prišel Jezus, stopil mednje in jim rekel: »Mir vam bodi!« In ko je to rekel, jim je pokazal roke in stran. Učenci so se razveselili, ko so videli Gospoda. Tedaj jim je Jezus spet rekel: »Mir vam bodi! Kakor je Oče mene poslal, tudi jaz vas pošiljam.« In ko je to izrekel, je dihnil vanje in jim dejal: »Prejmíte Svetega Duha! Katerim grehe odpustite, so jim odpuščeni; katerim jih zadržite, so jim zadržani.«
Binkoštni praznik je sicer zaključek velikonočnega časa, seveda le za letos. A dejansko ne pomeni to, da se veselje velike noči končuje. Prav nasprotno. Velika noč ostaja nekaj trajnega. Že tako ali tako je vsaka nedelja mala velika noč, a na to pozabljamo. Vstajenje Jezusa Kristusa je za vedno spremenilo svet, predvsem pa tiste, ki so sprejeli vero v to.
Tudi evangelijski odlomek letošnjih binkošti se spet vrača na sam dan vstajenja, na večer, ko se je Jezus prikazal apostolom. Zakaj prav ta odlomek? V njem izvemo, da so se apostoli – bilo jih je deset, brez Juda Iškarjota, ki se je obesil, a tudi brez Tomaža, ki je začasno zapustil Jeruzalem – skrivali iz strahu pred Judi, torej velikimi duhovniki in njihovimi oprodami. Usmrtitev njihovega Učitelja jih je povsem zlomila. Sedaj so bili prepričani, da bodo oni na vrsti. Zaprli so se v hišo na Sionu, kjer so še pred nekaj dnevi obhajali zadnjo večerjo, in se niso več premaknili od tam. No, razen seveda, ko sta Peter in Janez šla gledat prazen grob… Vendar so bili zmedeni in prestrašeni in šele Jezusov nepričakovani obisk jih je nekako utrdil, da Jezus ni mrtev, pač pa živi.
Odlomek poroča, da je Jezus “dihnil vanje”. Besedi “dih” in “duh” sta si dejansko zelo podobni, imata isto korenino. Svetega Duha si lahko predstavljamo kot veter, ki ga ne vidimo, vendar ga še kako dobro čutimo. V času priprave na binkošti smo lahko brali in poslušali odlomke iz Jezusovega nagovora po zadnji večerji v isti dvorani, kjer so se zadrževali prestrašeni učenci. Jezus jim je napovedal prihod Svetega Duha. Že na dan vstajenja je začel uresničevati svojo obljubo, ki pa se bo v polnosti izpolnila na binkoštni dan. Jezus je svoje učence pripravljal na ta dan. Polnih štiridesetih dni se je prikazoval s poveličanim telesom, na katerem so bile vidne rane. Ko je šel v nebesa, je to pomenilo konec njegove konkretne fizične navzočnosti, kot so jo bili vajeni. S ten dnem je prišel čas neposrednega pričakovanja izlitja Svetega Duha. Sveti Duh, ki so ga prejeli že prej, je začel dokončno delovati. Če so se prej od strahu skrivali, so sedaj začeli neustrašno pričevati, tudi za ceno mučeništva.
Kaj pa Jezusovo pooblastilo o odpuščanju grehov? Zanimivo, da evangelist Janez poroča o tem prav na dan vstajenja. Jezus je Petru že prej napovedal, da mu bo dal ključe nebeškega kraljestva – vse, kar bo zavezano ali razvezano na zemlji, bo zavezano ali razvezano v nebesih. Nato pa je, ko je dihnil vanje, dal pooblastilo za odpuščanje grehov, kar predstavlja osnovo za spoved. S tem pooblastilom je vsem duhovnikom dal oblast odpuščati grehe v Jezusovem imenu, kar lahko storijo le v moči Svetega Duha. In pri zakramentu spovedi Sveti Duh deluje kot zagovornik in tolažnik nasproti tožniku, to je hudiču. To je pomembno spoznanje. Mnogi kristjani imajo predsodek pred spovedjo, češ zakaj bi priznavali grehe navadnemu človeku, če jih lahko povedo neposredno Bogu.
Po Svetem Duhu pa se tudi poslanstvo, ki ga Oče nalaga Jezusu, prenaša na nas. Oče je poslal Jezusa, Jezus pa pošilja nas, ker imamo po Svetem Duhu delež pri njegovem božanstvu. Jezus nam je celo obljubil, da bomo v Svetem Duhu lahko izvrševali še večja dela kot Jezus v času svojega javnega delovanja – in to zato, ker je šel Jezus nazaj k Očetu in je poslal Svetega Duha. Verujemo v to?
Bodimo torej odprto Svetemu Duhu, kličimo Ga, odprimo se mu!
C. R.
