Letošnja proslava ob slovenskem kulturnem prazniku bi bila verjetno medijsko slabo odmeven dogodek, če ga ne bi malo pred tem začinila pesnica Svetlana Makarovič, znana po svoji siceršnji sovražni retoriki do kristjanov.
Gre za ustvarjalko, ki je bila leta 2000 nominirana za Prešernovo nagrado in je na odru sama povedala, da nagrado v celoti odklanja. Takrat ni razložila, zakaj nagrado odklanja. Zakaj si je po več kot dveh desetletjih premislila, lahko samo ugibamo. Morda je k temu pripomoglo nedavno medijsko razkritje grehov njenega tedanjega sonagrajenca patra Marka Ivana Rupnika, morda tudi dejstvo, da je sedaj že nekdanji predsednik republike Borut Pahor tik pred iztekom svojega drugega in hkrati zadnjega mandata vročil nekaj državnih odlikovanj, ki so bila že več desetletij deponirana v predsedniškem uradu.
A to niti ni več pomembno. Dejstvo je, da vse, kar se tiče Prešernove nagrade in nagrad Prešernovega sklada, ureja poseben zakon, katerega zadnja različica je bila sprejeta septembra 2017, kot predstavnik zakonodajalca se je takrat pod njim podpisal predsednik državnega zbora, sedaj evropski poslanec dr. Milan Brglez. Zato ni mogoče trditi, da je Prešernova nagrada politično ugrabljena. Je pa želela določena politična skupina, ki ima tudi neposredni vpliv na vodenje ministrstva za kulturo, na vsak način izsiliti, da bi se pred 23 leti že zavrnjena nagrada ponovno podelila Svetlani Makarovič. Seveda mimo zakona. Spomnimo: ista politična skupina je v času prejšnje vlade med politiki Evropske unije širila govorico, da ta vlada negira vladavino prava, sedaj pa na horuk sprejema zakone, kot je zakon o RTV, in skuša zaobiti zakonsko urejene postopke za podelitev Prešernove nagrade. In kako imenujemo pojav, ko neka skupina krši zakone, ki jih je sama postavila? Banditizem.
Tu seveda velja omeniti še dejstvo, da so nekateri mediji pred tem poročali, kot da je že določeno, da bo Makarovičevi nagrada vročena na osrednji državni proslavi. Ne da bi sploh kdo vprašal upravni odbor Prešernovega sklada ali se pozanimal, če je po pravni plati to mogoče. Priče smo torej politiki izvršenih dejstev, ki tepta zakone. Banditizem.
Problem proslave pa ni niti Svetlana Makarovič, niti njena spremljevalca, ki sta ji omogočila prihod na oder prav ob koncu. Problem je, ker ji je nekdo omogočil ta prihod, ki mu je najprej gromko ploskala prav ministrica za kulturo Asta Vrečko. In očitno je bilo, da je bil ta tako imenovani neuradni del ob koncu, ko so se zaključni napisi ob prenosu že odvrteli, očitno dobro pripravljen in se je zaradi njega televizijski prenos iz nepojasnjenih razlogov podaljšal. Še več, ko je Makarovičeva že začela govoriti, ji je uslužbenka prinesla mikrofon na stojalu. Ki je deloval. Zelo zanimivo. Delovalo je tudi ozvočenje in tudi razsvetljava ni ugasnila. Vse je bilo pripravljeno.
Ta dogodek mi je priklical v spomin neko drugo zgodbo o mikrofonu, ki se je zgodila samo streljaj od osrednjega hrama slovenske kulture. Zgodil se je pred dobrimi tridesetimi leti, natančneje na dan razglasitve samostojne države Slovenije, dan po tistem, ko je slovenski parlament sprejel temeljne osamosvojitvene akcije. Morda se boste spomnili, da je bil del scenarija te veličastne proslave tudi posaditev lipe, ki bi jo blagoslovil tedanji ljubljanski nadškof in metropolit Alojzij Šuštar. Po prvotni zamisli naj bi lipo skupaj posadili vsi trije predsedniki, ki so ob začetku proslave prišli iz parlamentarne zgradbe: predsednik predsedstva Milan Kučan, predsednik vlade Lojze Peterle in predsednik skupščine France Bučar. Ta zamisel je zaradi političnega nasprotovanja padel v vodo, ostal pa je blagoslov lipe, ki je prišel na vrsto po koncu uradnega protokolarnega dela, ko so po govoru predsednika predsedstva slovesnem dvigu zastave nove države pripadniki častne čete Teritorialne obrambe ob zvokih Ode radosti odkorakali s prizorišča.
In kaj se je takrat v resnici zgodilo? Na oder je res prišel nadškof Šuštar s štolo in blagoslovno knjigo, ob spremstvu svojega tajnika Antona Jamnika, sedanjega ljubljanskega pomožnega škofa, spremljal pa ju je tudi tedanji evangeličanski senior Ludvik Novak, ki je po nadškofovem blagoslovu tudi prebral svoje besedilo. Tudi kamere so pokazale ta prizor. Vendar tona ni bilo. Samo tisti, ki so spremljali dogajanje v neposrednem televizijskem prenosu, so lahko ujeli drugi del Šuštarjevega sicer zelo kratkega besedila, ker je nekdo od televizijcev vmes vklopil mikrofon iz televizijskega prenosa, medtem ko neposredni udeleženci proslave niso slišali ničesar. Glede na informacije, da so se že pred samo proslavo širila dokaj glasna politična nasprotovanja blagoslovu lipe, celo s strani tedanjega predsednika predsedstva, ni dvoma, da v tem primeru ni šlo za napako ali slučajni spodrsljaj, pač pa za sabotažo. Tega se ni zavedal samo nadškof Šuštar, ki je na poti s prireditve izrazil svoje razočaranje nad dogajanjem, ampak celo tisti, ki so scenosled prireditve pripravili in celo sami prišli do spoznanja, da je bil mikrofon, namenjen blagoslovu lipe, namerno zadušen s politično intervencijo. Kar je bilo tudi jasno znamenje, da stisk roke med nadškofom Šuštarjem ter predsednikom Kučanom slabo leto pred tem na komemoraciji v Kočevskem Rogu ni bilo iskreno dejanje s Kučanove strani.
Ta povsem politično požegnana sabotaža je bila takrat jasen pokazatelj želja mnogih, da nova država ne bi bila prelom s preteklostjo, ampak njeno nadaljevanje. In da si želijo še naprej zadušiti glas kristjanov v javnosti. Ko je prav v tistem času tedanji minister za kulturo, sicer univerzitetni profesor in prevajalec Andrej Capuder omenil geslo sv. Benedikta »Moli in delaj«, se je prav tako usulo po njem. Ostalih podobnih pojavov cenzure krščanskega glasu vse do današnjih dni raje ne bom našteval, ker jih je preveč. Težava krščanskega odnosa do teh pojavov pa je mešanica sindroma egiptovskih loncih mesa ter prikrite nečimrnosti. Namreč, po eni strani smo zaradi strahu, kaj bodo pa drugi rekli, raje tiho in takšne dogodke, kot je bil sedmega februarja letos v Cankarjevem domu, raje zavijemo v vato. Po drugi strani pa se zdi, kot da nekako sadomazihistično uživamo pri vsakem takšnem konfliktu in na nek način pristajamo na status zatiranih pripadnikov izraelskega ljudstva v Egiptu. Svoj eksodus iz komunistične Jugoslavije smo sicer že doživeli, a postavlja se vprašanje, ali je v naših glavah in srcih še vedno navzoče hrepenenje po egiptovskih loncih mesa. Češ, res nismo bili svobodni, ampak partija nam je dajala vsakdanji kruh. Takšna mentaliteta pa je več kot priročna za postmoderni totalitarizem oz. cinično distanco, kot je ta pojav sredi devetdesetih let imenoval Drago Jančar. Zdravilo proti tem pojavom pa je ne samo neomajna zvestoba evangeliju, ampak tudi takšno delovanje v svetu, kjer smo kristjani sol zemlje in luč sveta, kot smo nedavno slišali v nedeljskem evangeliju. In se ne prilagajamo miselnosti ter duhu tega sveta.
Makarovičevo in njene somišljenike lahko blagoslavljamo in zanje molimo, čeprav – ali pa ravno zato, ker – se z njimi ne strinjamo. Odklanjamo pa ugrabitev države zgolj zaradi mišljenja nekaterih, ki mislijo, da morajo vedno in za vse večne čase vladati drugim, ker so samo oni za to poklicani, vsi ostali pa naj bi se jim podredili. In v tem smislu nam ne sme biti žal, če to odklanjanje jasno pokažemo. A za to je treba najprej odvreči strah in prikrito nečimrnost. Zavedati se moramo, da bomo vedno znova deležni poskusov utišanja in bodo morda celo mislili, da se s tem strinjamo, saj nič ne kompliciramo. Prav tej miselni matrici pa je treba narediti konec. Tudi tako, da okrepimo zvestobo Božji besedi in cerkvenemu izročilu, in da naše krščanstvo ne bo zgolj obisk nedeljske maše, ne da bi imeli oseben odnos z Jezusom. To pa je seveda že druga tema.
Gašper Blažič
Podcast:
