foto: Pixabay

»Sad Duha pa je: ljubezen, veselje, mir, potrpežljivost, blágost, dobrotljivost, zvestoba, krotkost, samoobvladanje. Zoper te stvari ni postave.« (Gal 5, 22-23)

Nedavno sem na spletni strani SloWebZine pisal o tem (TUKAJ), da obstajajo primeri dobre prakse pri vključevanju t. i. tradicionalne latinske maše v vsakdanje življenje Cerkve. To sem sklepal po nedavnem sestanku predstavnikov Duhovniške bratovščine sv. Petra s papežem Frančiškom, rezultat tega srečanja pa je bil zelo pomenljiv: omenjena bratovščina večinoma ni zapadla v restrikcije, ki jih je lani jeseni sprožil papežev motoproprij »Varuhi tradicije«. Iz tega sem sklepal, da je z obojestranskim sodelovanjem in držo ponižnosti mogoče doseči sožitje med tradicionalističnim tokom ter širšim cerkvenim občestvom, ki se udeležile t. i. rednega mašnega obreda.

Morda pa sem bil v tem vendarle prevelik optimist, vsaj kar se tiče naše domovine. V zadnji številki Družine je bila namreč objavljena izjava vodstva Zavoda Antona Martina Slomška, ki se je distanciralo od izjav enega od sodelavcev zavoda v oddaji Preverjeno. Nerodno je namreč, da je neka rumena oddaja sedaj slovenski javnosti dokazala, da katoliški fundamentalizem obstaja. Pred kakimi dvajsetimi leti smo se levičarsko obarvanim izjavam nekaterih sociologov s FDV o katoliškem fundamentalizmu smejali, dr. Drago Ocvirk, tedanji profesor osnovnega bogoslovja na ljubljanski  teološki fakulteti (ki je predaval tudi meni), pa je tisto leto celo zapisal, da plača večerjo tistemu, ki mu dokaže vsaj en primer katoliškega fundamentalizma pri nas. Če bi to izjavil danes, bi verjetno bankrotiral na račun Scutum Fidei, organizacije, za katero ni znano, kakšen status v resnici ima. Je društvo, bratovščina, gibanje, zavod…? Ali nič od tega?

Čeprav se morda kdo ob tem nasmiha, so zadeve dokaj resne, saj trojica iz vodstvene ekipe prej omenjenega mariborskega zavoda – med njimi je tudi dr. Ivan Štuhec – terja od vodstva Cerkve na Slovenskem, naj ukrepa. Takšne zahteve pa bo morala Slovenska škofovska konferenca obravnavati previdno, a morda se ne bo smela preveč »šparati«: v Sloveniji se namreč med katoličani povečuje delež tistih, ki menijo, da so slovenski škofje lastne vernike dejansko prodali volkovom, se prepustili modernizmu in globalizmu, podprli cepljenje, itd. Kar naj bi bil dovolj velik razlog, da se škofom tudi javno odreče pokorščino in vzpostavi t. i. paralelno Cerkev, ki bo res »pravoverna« in zvesta Kristusu – ker po merilu fundamentalistov sedanja Cerkev s svojimi strukturami to pač ni.

Jasno je, da je ob takšnem dogajanju veliko ljudi zmedenih in prestrašenih. Toda morda je prav krvavo dogajanje v Ukrajini morda lahko v pomoč, kako presojati sodobne katoliške fundamentaliste. Veliko med njimi (seveda ne vsi) so namreč precej tesno povezani s t. i. alternativno desnico (ali »Alt Right«), ki poleg svojega sicer upravičenega nasprotovanja globalnim agendam velikega reseta (kar vključuje mešanje kultur na račun množičnih migracij muslimanov v Evropo in na drugi strani institucionalna legalizacija levičarskih teorij spola, itd.) gojijo tudi antisemitizem. In seveda tudi prepričanje, da je ruski predsednik Vladimir Putin eden poglavitnih odpornikov proti Sorosovi globalni agendi ter eden glavnih političnih branilcev krščanstva. Zato smo v zadnjem tednu dni, odkar poteka aktivna agresija Putinovega režima na Ukrajino, lahko spremljali neverjetno povezanost levičarskega putinofilskega (ne rusofilskega) jedra s sicer dokaj maloštevilčno skupino ljudi, ki se deklarirajo kot desno usmerjeni, vendar so pokazali zelo močno naklonjenost Putinu in tudi njegovi vojaški operaciji v Ukrajini. Seveda ni potrebno posebej omenjati, da tudi ta skupina ljudi močno nasprotuje sedanji vladi in seveda pošilja vse tiste, ki obsojamo rusko agresijo na Ukrajino, »v tri PM«, češ vi ste ovce in zaslepljeni, kupite vso umazanijo, ki vam jo ponudijo mediji. Torej, po famoznih »znanstvenih« ugotovitvah, da so v cepivih proti covid19 čipi, se sedaj soočamo s tezami, da je to, kar nam kažejo iz Ukrajine, le lažna slika zmontiranih posnetkov ukrajinskih napadov na ruske civiliste iz zadnjih let v Donbasu.

Gašper Blažič (foto: Polona Avanzo)

Seveda to v povezavi z Ukrajino omenjam le mimogrede, v poduk, kako nujno je potrebno spreobrnjenje človeštva in da Marijinih sporočil iz Fatime še vedno nismo vzeli resno. Spreobrnjenje ni nekaj, kar bi morali pričakovati od drugih – začeti moram pri sebi. Morda sem že dolgo vključen v versko življenje, morda imam za seboj že versko oz. duhovno izkustvo delovanja Svetega Duha. A o tem, kako pristno je to izkustvo, najbolj govorijo sadovi Svetega Duha (glej uvodni odstavek!). Če nas to izkustvo in dosedanje duhovno življenje ni preoblikovalo, da smo postali bolj ljubeči, veseli, mirni, potrpežljivi in blagi, potem to izkustvo ni bilo pristno. Pristno pa je, če prinese povečanje sadov Duha. In to je temeljni kriterij razločevanja, ne glede na to, kateremu toku (ali skupnosti, karizmi, gibanju…) znotraj Cerkve pripadamo. Zagotovo pa Sveti Duh ne bi nagnil človeških src k fundamentalističnemu rigorizmu ter izključevanju. Tudi ne k zatekanju k nekim mitom, ki relativizirajo agresijo na Ukrajino, itd.

Razmere, v katerih živimo, pa so preveč resne, da bi se sedaj spuščali v neskončne debate o tem, kdo ima prav, kdo je res krščanski, kdo je »modernist« in podobno. Tudi izraelske verske elite prvega stoletja po Kristusu ni rešilo ločevanje na farizeje in saduceje pred uničujočim pohodom Rimljanov na tempelj, kar je pomenilo eno največjih katastrof izvoljenega ljudstva v zgodovini. Ta trenutek pa nam grozi morda celo vojna, v kateri bi bilo lahko uporabljeno nuklearno orožje. To je tudi izziv, da tudi vodstvo Cerkve na Slovenskem ravna modro in morda znova ponudi možnost pripadnikom tradicionalnega gibanja, da se vključi v delo celotne Cerkve za skupno dobro. Če bodo (tudi tokrat) zavrnili sodelovanje, so se dejansko izobčili sami. Vsem ostalim pa dejansko ni potrebno, da se ukvarjamo s tem vprašanjem – delajmo na svoji resnični preobrazbi in spreobrnjenju. Ki ni zgolj delo človeških moči, ampak sodelovanja človeške narave in Božje milosti.

Gašper Blažič