Moj delovni dan se ponavadi začne z jutranjim branjem nekaterih od člankov, ki jih izbira Googlova umetna inteligenca. Tiste s stereotipnimo dolgočasnimi naslovi »umrla zelo znana pevka, njene pesmi smo prepevali vsi« navadno kar preskočim. Mi je pa prav danes zjutraj padel v oči zanimiv »zadetek« s spletne strani Delo. Poglejmo.
Avtorica članka je opisala svojo grenko izkušnjo z uporabo savne. Ker nikakor ni mogla najti tam miru pred menda slinastimi pohotnimi dedci, med katerimi so se nekateri obnašali kot opičji samci med parjenjem in si ogledovali žensko populacijo v slogu spolnih predatorjev. Da, in eden od njih si jo je celo drznil nagovoriti, naj sname to brisačo s sebe, sicer vročina ne bo prišla do telesa. Nauk te zgodbe? Da vsak pameten upravljalec savn ve, da mora en dan v tednu rezervirati izključno za ženske. Ker ve, da v ostalih dnevih žensk tam ne bo – seveda zaradi vsiljivih in pohotnih dedcev. Ki so menda vsi isti!
Kdor bere ta članek, lahko dobi precej pesimistično podobo o močnejšem spolu – no, ali pa o enem od 72 spolov, kolikor jih menda obstaja v moderni dobi. Še en razlog več, zakaj je feminizem ne samo legitimen, ampak tudi nujno potreben za normalno preživetje v družbi – pa ne preveč resno vzeti tega stavka, ker gre za sarkazem.
No, približno v istem času pa je znani duhovnik, bloger, publicist in poznavalec sodobne (pop) kulture pater Branko Cestnik na sam praznik svečnice pljunil na karbid feminizma. Objavil je naslednji zapis:
4 faze feminizma:
I. borba za volilno pravico žensk
II. borba za uzakonjenje splava in ločitve (razkol s krščanstvom)
III. trans-spolnost in lgbt-izacija (razkol z razsvetljenstvom)
IV. vdati se islamu (ker strah pred praznino in želja po močnem očetu)
— Branko Cestnik ﻦ (@BCestnik) February 2, 2024
Kar je bilo dovolj, da mu je znana novinarka Anuška Delić podtaknila vzdevek – “Pocestnik”:
Priimki so sveti. Priimek Delić je bil najprej zapisan leta 1691 na Hrvaškem in sicer v matične knjige Katoliške cerkve. Zapisal ga je celibatni moški. https://t.co/EHYGgdIiw6
— Branko Cestnik ﻦ (@BCestnik) February 3, 2024
In kar je najbolj pomembno: pater Branko se je na vse te odzive odzval zelo mirno, pravzaprav izjemno dostojanstveno, tudi z nekaj mere humorja. In to je tisto, kar nasprotnika še bolj razbesni.
Verjetno se bo občinstvu tu »šlepalo« predvsem na odzive, manj pa na bistvo te debate. To pa je, kako je dandanašnja kultura – da, celo tista »krščanska« – dejansko pripomogla k temu, da je izvirno naravo obeh spolov oropala bistvenega. Dovolj je pogled v uvodna poglavja znane knjižne uspešnice »Divji v srcu«. Tam je zapisana trditev, ki deluje strašljivo borbeno ateistična, če jo iztrgamo iz konteksta: »Krščanstvo, kakršnega trenutno obstaja, je moške grozljivo pohabilo.« Ups, res drzna trditev! Ampak ko pojasni, kaj je ideal moškega v neki krščanski kulturi nam to postane jasno. Pozabite na divjost, pozabite na konflikt, pozabite na pustolovščine, ki zaznamujejo hrepenenja moškega srca. Za dandanašnji krščanski svet (ja, za njegovo katoliško podvrsto to še posebej velja) je idealen moški tisti, ki je PRIJETEN DEČKO. Oziroma PRIDEN FANTEK. Ja, prav ste prebrali. Se še čudite, kako potem svet, ki ne pozna Boga, tako z lahkoto pometa z nami? In vsi »pridni fantki« morajo imeti občutke krivde, ker so še vedno preveč nasilni. Kar vprašajte kakšen klub pobožnih žena. Pa vam bodo razložile, da je to njihovo gavnarsko obnašanje posledica dejstva, da se PREMALO zavedajo svoje krivde. In s tem izražajo nespoštovanje, upornost do Boga.
Pozor, tu ne govorim o krščanstvu kot takem, niti o Bogu, kakršen v resnici je. Govorim o krščanski kulturi, torej v nekem izrazu krščanstva skozi človeški spekter, kjer se resnica o Bogu filtrira s človeškim izročilom. Že Jezus je na to večkrat opozarjal pismouke, ki si niso upali priti do izvirov judovske postave, pač pa so človeško izročilo prikazovali kot božje. Zato se ne čudite, da vas bo določen spekter krščanske kulture postavil na hladno, če se boste želeli spopasti s tegobami tega življenja tako, da boste prosili Boga za čudežen poseg. Kako prosim? Po dikciji »katoliškega talmuda« bi se morali s tegobami tega življenja sprijazniti, jih vzeti kot božji dar, vi pa bi z neko karizmatično molitvijo to reševali. Ne, niste »priden fantek«, Bog vas nima rad!
Naj mi bralke in bralci oprostijo ta nekoliko sarkastičen slog. Tukaj bom zelo iskren. Sam sem se že namreč že zdavnaj sprijaznil, da sem za stereotip »prijetnega dečka« enostavno preveč divji, čeprav so me hoteli v preteklosti večkrat zabrisati v Prokrustovo posteljo, da bi me oblikovali po svoje. Takrat sem bil še »mlad in perspektiven«, ker sem se rad javno bojeval z raznimi levičarji in borbenimi ateisti, bil sem študent teologije, tudi Cerkev je znala pokazati nekaj bojevitosti. Potem pa so v ospredje prišla nekoliko drugačna merila »dobrega kristjana« in sem hitro izginil tudi z radarjev cerkvenih aktivnosti ter aktivnosti za evangelizacijo. Denimo, v preteklosti sem bil tudi animator slavljenja – s kitaro in vokalom. Na moje mesto so začeli spontano prihajati drugi, sam pa nisem bil več potreben, tako da sem nekako spontano pristal v »penziji«. Ker pač nisem več »prijeten dečko«, sem pa tudi takšen, da se ne vsiljujem, če me ne povabijo. Nedavno sem si drznil dregniti v mehurček katoliških novinarjev (menda sam ne spadam mednje, pravijo), pa še svojemu profesorju s teološke fakultete sem čestital, ker je upal povedati, da na ustanovi, kjer je več desetletij poučeval, tista prava teologija drsi na obrobje.
A vrnimo se k naši debati o feminizmu. Poglejmo, kaj je še zapisal John Eldredge v prej omenjeni knjigi »Divji v srcu«: »Svet ubije žensko srce, ko ječe, da mora biti močna, učinkovita in neodvisna. Na žalost je tudi krščanstvo pozabilo na njeno srce.« In potem pričevanje o tem, kako v cerkvah najdemo predvsem utrujene ženske. Zaradi pritiska, da mora biti »dobra služabnica«. »Nihče se ne bori za njeno srce, nobene velike pustolovščine ni, v katero bi se lahko zapletla, in vsaka ženska močno dvomi, da je v njej kakršnakoli lepota, ki bi se jo dalo odkriti.« Res tragično – glede pojmovanja človeka smo se tudi kristjani prilagodili svetu, ker se mu je treba pač približati, mar ne? Tudi tako, da smo se odpovedali svojemu izvirnemu in dobili trendovsko mentaliteto, obdržali pa smo svoje tradicionalne stereotipe o »pridnih fantkih« in »pridnih punčkah«. In dobili cel kup pomožačenih žensk in poženščenih moških. Teorija spola je tu samo posledica.
In svet okoli nas z vsemi modernimi pritiklinami, med katerimi je tudi feminizem? Zanimivo je, kako se globoko v njem rojeva naklonjenost do islama. Ker je slednji “nevaren”. Tu ni pomembno, ali v muslimanskem svetu res mečejo geje s stolpnic, ni pomembno, v kakšnem položaju so denimo ženske v Savdski Arabiji ali Iranu. Večina si misli, da sicer ni dobra, je pa še vedno boljša kot v Katoliški cerkvi. To je sicer samo iluzija, ki pokriva primarno hrepenenje po močnem, avtoritarnem očetu, ki je povsem drugačen od povprečnega zahodnega moškega. Zato nas dandanes ne sme presenetiti ta na prvi pogled nenačelna koalicija med sodobno (novo) levico in islamom, ki sicer sam po sebi močno prezira levičarske ideologeme in jih marsikje tudi odkrito preganja.
A vendarle je javno razkritje četrte faze feminizma (po Cestniku) očitno tabu, podoben tistemu o resnici o »dražgoški bitki«, ki je dejansko nikjer ni bilo. Ta zapis o feminizmu pa je prišel na dan tudi v dokaj nenavadnem političnem kontekstu. Po vzponu sedanje vlade je postalo očitno, da se je »ženska kvota« močno okrepila. Dobili smo ekscentrično predsednico državnega zbora, pa predsednico republike, ki se rada primerja z Marijo Terezijo (čeprav slednja ni nosila hlač), pa nekaj ministric, med katerimi zadnjem času posebej izstopa pravosodna ministrica (očitno ji je uspelo, da je slovensko javnost prepričala v to, da je le žrtev zarote). Kar ni ravno najboljša reklama za ženske v politiki. Je to morda povabilo tistim PRAVIM DEDCEM z Bližnjega vzhoda, da pridejo v Slovenijo narediti red? Ne vem. Je pa to veliko svarilo celotnemu krščanskemu občestvu ter povabilo k premisleku o vseh naših stereotipih ter družbenih vzorcih, ki smo jih naivno gojili kot veliko dobrino, dejansko pa so uničili cele generacije ljudi. In to uničevanje se še vedno nadaljuje.
Gašper Blažič
