Potem ko so bili danes prešteti vsi podpisi za trojni referendum (o RTV, dolgotrajni oskrbi in birokraciji) – podpisov je za vsako od teh pobud v povprečju 52 tisoč, kar je 12 tisoč podpisov več od potrebnih 40 tisoč – se začenja nova bitka za zbiranje podpisov. Tokrat glede novele družinskega zakonika.
Morda je kdo včeraj prebral prodorno kolumno Jožeta Biščaka o tem, kako kulturni marksizem skuša že desetletja sesuti osnovno celico družbe, to je družino (glej TUKAJ). Takole pravi: “Zvijača kulturnih marksistov je, da se družina obrne proti njej sami, da se njena razgradnja kot skupnosti očeta, matere in otrok uporabi za izbris naslednje tarče – naroda. Treba je razumeti njihov načrt, njihove namene. Družina je osnovna celica, da se ohranijo nacionalni jezik, kultura, tradicija in vera. Zamislite si, da je telo narod, družina pa človeška celica, najmanjši del organizma, ki mu pravimo tudi gradbeni element življenja. Da bi uničili telo, je treba uničiti celico. To se najlažje naredi tako, da se virusu omogoči vstop vanjo. In natanko to so naredili poslanci, ki so glasovali za novelo (ali so se vzdržali) – odprli so vrata smrtonosnemu virusu, ki se bo zdaj razmnoževal in uničeval druge, neokužene celice. In sploh ni potrebno, da virus okuži vse celice v telesu, dovolj je, da doseže kritično točko, ki uniči imunski sistem in tako ubije celotno telo.”
Ni kaj dodati. Morda samo to, da je bilo doslej v Sloveniji kar nekaj poskusov, da se z zakonskimi spremembami spodnese družino in se na podlagi ideologije, ki poudarja spol kot sociološko in psihološko (in ne kot biološko) kategorijo, LGBT pa smatra kot manjšino, ki jo je treba zakonsko zaščititi (!), uvede nov družbeni red, kjer ne bo več očetov in mater, kjer bosta v paru le še starš 1 in starš 2. Že videno. Začelo se je leta 2001 s poskusom uzakonitve oplojevanja samskih žensk, kjer je zelo vidno vlogo pri obrambi zakonodajalca odigrala dr. Spomenka Hribar. Nadaljevalo z družinskim zakonikom. O njem smo na referendumu odločali leta 2012, tri leta kasneje pa še na podobnem referendumu o zakonu o zakonski zvezi ter družinskih razmerjih. Zagotovo ni dvoma, da bo tudi tokrat prišlo do referendumske pobude, a glede na ideološko opredelitev večine ustavnih sodnikov ni povsem jasno, ali bodo takšen referendum sploh dovolili, češ odloča se o temeljnih človekovih pravicah. A na drugi strani veljavna slovenska ustava v tretjem odstavku 53. člena določa, da “država varuje družino, materinstvo, očetovstvo, otroke in mladino ter ustvarja za to varstvo potrebne razmere.” Očetovstvo in materinstvo sta torej ustavni kategoriji, kar pomeni, da vsakršna odprava le-teh v zakonodaji dejansko pomeni kršitev ustave.
A tudi če bo do referenduma prišlo in bo sporna novela zavrnjena, to seveda ne pomeni, da bo s tem borbe za družine konec. Rezultat referenduma zavezuje zakonodajalca za dobo enega leta. Po preteku te dobe lahko parlament spet sprejme isti zakon. Nosilci zloglasne LGBT agende verjetno računajo na to, da se bo skozi poskuse spraviti svojo ideologijo skozi stranska vrata v uradni državni sistem, s čimer se bo ta zloglasni virus dokončno zasidral tudi v sistemu vzgoje in izobraževanja. Si predstavljate, da bodo morale tudi vse štiri katoliške gimnazije svoje dijake učiti s strani države zapovedano ideologijo o “sodobnih” družinah z dvema materama ali dvema očetoma? Težko, mar ne? Vendar pa jim veliko manevrskega prostora ne bo ostalo: če ne sprejemate vrednot države, pač zaprite svoja vrata, vrnite koncesijo in uvedite visoko šolnino za svoj lasten program, ki ni potrjen od države. Verjetno bodo uradniki ministrstva za izobraževanje na takšen način pritisnili na omenjene štiri gimnazije.
Razen seveda, če bo Cerkev pri nas toliko “odprta” (in upam, da ne bo), da bo sprejela stališče nemške “sinodalne poti” kot svoja lastna. To, kar se dogaja med katoličani v Nemčiji in Avstriji, namreč ni nedolžna stvar. Na podlagi prikrajanja in samovoljnega “moderniziranja” nauka Cerkve se uveljavlja nekakšen nov nauk, ki tudi s pomočjo argumentov iz Svetega pisma brani zloglasno novolevičarsko ideologijo. Dodatno težo tej novodobni iznajdbi daje dejstvo, da tej liniji pripada celo predsednik nemške škofovske konference, s čimer prihaja v Cerkvi v Nemčiji do nevarnega razkola. Tudi akterji slovenske različice kulturnega marksizma računajo na to, da se bomo slovenski katoličani skozi leta dovolj ozavestili in modernizirali, da bomo začeli sprejemati novo družinsko stvarnost kot nekaj samoumevnega. In da bodo zgodbe o referendumu odfrčale na smetišče zgodovine. Deloma imajo celo prav – sedanjo vlado s(m)o namreč pomagali izvoliti (tudi) slovenski katoličani. Morda se bo našel kdo, ki bo ogorčeno zavpil “Jaz že ne!”, a ne more govoriti v imenu tistih ostalih, ki jim je morda nerodno zaradi svojega dejanja na letošnjo nedeljo Božjega usmiljenja.
Sv. Pavel je v pismu Rimljanom pred skoraj dvema tisočletjema zapisal tudi naslednje vrstice: “In nikar se ne prilagajajte temu svetu, ampak se tako preobražajte z obnovo svojega uma, da boste lahko razpoznavali, kaj hoče Bog, kaj je dobro, njemu všečno in popolno.” (Rim 12,2) Na to vrstico sem se spomnil, ko smo se pred kratkim vračali iz Lurda, najprej seveda od tam z najetim avtobusom na letališče v Tolousu. In si je dokaj majhen del sicer 60-članskega občinstva zaželel nekaj ljudskega petja. Ki pa je od narodnih pesmi kmalu prešlo v polje težko razumljivega z “metanjem titovke v zrak” in “bleščeče zvezde”, vse do “kranjskega Janeza” (eden od uporabnikov twitterja je dodal zvočni DOKAZ). In ni dosti manjkalo do tiste “Na juriš” in “Hej brigade”. Kar se ni zgodilo, morda tudi zaradi tega, ker sva z ženo izrekla nekaj satiričnih komentarjev na ta pevski podvig, ki je še najbolj spominjal na češčenje zlatega teleta. No, ostalim se je takšno petje na romanju zdelo nekaj povsem običajnega. Saj so nas tako naučili v šoli, mar ne? Kajti zaman bi “raji” – sploh pa na takem dogodku, kot je romanje – dopovedovali, kaj se je v resnici dogajalo, saj bi verjetno že v začetku prišlo do pogojnih čustvenih refleksov protesta proti “pačenju zgodovine”. Verjetno bi nekaj več uspeha imela kakšna konkretna zgodba iz tistih časov, denimo o tem, zakaj je general Ivan Dolničar dal likvidirati svojega brata Petra (TUKAJ).
Slovenski katoličani – no, vsaj nekateri – s(m)o znali biti v marsičem zelo trmasti. V boju proti cepljenju proti covid19, denimo. Zanimivo, da te odločnosti in trmoglavosti sedaj, ko imamo “svobodo”, kar naenkrat težko najdemo. Le kaj bi na to rekel sv. Ignacij Lojolski?
Gašper Blažič
