Kot veroučenec sem v prvem razredu prvič slišal za Palestino, kar naj bi bilo drugo ime za Sveto deželo. Gre pa za ozemlja, ki so zgodovinsko vezana na zgodovinsko naselitev Izraelcev in tudi na Jezusovo delovanje, zato Sveta dežela sega v širšem pomenu na severu v Libanon ter jugovzhodno Sirijo (tu se vmes nahaja Golansko višavje kot nekakšna »vmesna cona«), na jugu pa v vzhodni Egipt – sicer pa poleg sedanje države Izrael (z vsemi arabskimi ozemlji) obsega še (zahodno) Jordanijo. Palestina, nekdaj poimenovana tudi Kanaan, kot regija tako obsega območje med Egiptom, Sirijo, Savdsko Arabijo in Sredozemskim morjem.
Da bi imeli lažjo predstavo, v katero državo spadajo določeni svetopisemski kraji, naj pojasnim, da vzhodni del Jeruzalema, Betlehem, pokrajina Samarija in ozemlje južno od Jeruzalema (med Hebronom in Mrtvim morjem) sodijo pod jurisdikcijo t. i. Zahodnega brega, torej arabske uprave. Na ozemlju Jordanije pa boste denimo našli goro Nebo, s katere je Mojzes tik pred smrtjo ugledal obljubljeno deželo, Betanijo onkraj Jordana, kjer je Janez krščeval, pa tudi Deseteromestje, skupino antičnih helenističnih utrdb vzhodno od reke Jordan, ki jih je obiskal Jezus. Verjetno ni naključje, da je bila že v Jezusovem času napol poganska Samarija zelo neprijazna do pravovernih Judov, medtem ko je bilo področje Gaze z okolico vseskozi domovina Filistejcev, torej ljudstva, ki se je trdo bojevalo proti Izraelcem. Vsi poznamo zgodbo, kako je deček David, ki je kasneje postal izraelski kralj, premagal zloglasnega filistejskega bojevnika Goljata (prim. 1Sam 17). Po imenu so Filistejci sicer povezani s Palestino, torej regijo, kjer dandanes v glavnem prebivajo Judje in Arabci. In dejansko so, glede na kraj bivanja, oboji Palestinci.
In mesto Gaza? Kar nekajkrat je omenjeno v Svetem pismu. Znano je, da so tam Filistejci v ujetništvu zadržali sodnika Samsona, ki ga je malo pred tem izdala Dalila (prim. Sod 16, 21-30). Znano je tudi, da so vojskovodjo Jonatana iz družine Makabejcev najprej slovesno sprejeli v bližnjem Aškelonu. Vendar: »Od tam je odrinil proti Gazi, toda mestni prebivalci so mu zaprli vrata. Začel je oblegati mesto, požgal je okolico in jo oplenil. Mestni prebivalci so zaprosili Jonatana za mir. Podal jim je desnico, vendar pa je vzel sinove njihovih voditeljev za talce in jih poslal v Jeruzalem.« (1Mkb 11, 61-62) V preroških knjigah o Gazi praktično ne najdemo dobre besede: »Resnično, Gaza bo zapuščena in Aškelón bo postal pustinja…« (Sof 2,4) Skratka, gre za mesto, ki se ga že od pradavnine drži nekakšno prekletstvo in je doslej vedno predstavljalo sovražno pogansko utrdbo med Izraelci.
Zakaj naštevam ta dejstva? Predvsem zaradi mnogih zmot ter iluzij, ki se dandanes v javnosti širijo o t. i. državi Palestini. Slednjo je šele leta 1988 proglasil vodja Palestinske osvobodilne organizacije Jaser Arafat kot nekakšno oživitev propadlega načrta OZN iz leta 1947, ki je predvideval razdelitev britanske Palestine med Jude in Arabce. Medtem ko so Judje načrt sprejeli, so ga Arabci odločno zavrnili, čemur je sledila državljanska vojna. Ob tem ni odveč omeniti, da je leto dni pred tem samostojnost dobila današnja Jordanija, ki je leta 1948 ob ustanovitvi judovske države sodelovala pri agresiji arabskih držav proti Izraelu.
Kaj je danes največja ovira za mir na Bližnjem vzhodu? Predvsem vpliv Hamasove propagande preko medijev ter brezmejna naivnost mednarodne politike, ki noče videti resničnega ozadja npr. blokade bolnišnice v Gazi, kjer so pacienti v resnici talci Hamasove brutalnosti. Dokler bo namreč obveljala samomorilska logika, ki gradi na doseganje ciljev na vse ali nič (preko trupel lastnih ljudi!) in dokler se ne bodo palestinski Arabci odrekli terorizmu kot načinu doseganja ciljev, je vsaka razprava o mednarodnem priznanju Palestine odveč. Zato je tudi škandalozno, da zunanja ministrica Tanja Fajon na račun slovenskega ugleda sporoča svoje »mokre sanje« o priznanju Palestine, ob tem pa javnost med vrsticami prepričuje, da je treba oblastem v Gazi, ko poročajo o nasilju Izraela, pač verjeti na besedo. Prav tako je nesmiselno objavljati razne primerjalne zemljevide, ki kažejo na domnevno načrtno krčenje življenjskega prostora palestinskih Arabcev, ki navkljub mirovnemu sporazumu iz Osla (iz leta 1994) še vedno zase zahtevajo celotno območje Izraela. Do kdaj še?
Gašper Blažič
