Ste morda že kdaj gledali film »Hotel Ruanda«? OK, če ga niste gledali, ste pa verjetno vsaj slišali za dogodke, ki jih film opisuje. Gre za resnične in zelo grozljive dogodke iz leta 1994 v eni od držav osrednje Afrike, ki povrh vsega velja za afriško državo z največjim deležem katoličanov. Le da takrat teh dogodkov morda niti nismo zaznali, ker smo v svoji neposredni soseščini imeli podobno stanje – najprej na Hrvaškem in nato še v BiH.
Začelo se je 6. aprila 1994, kar je, zanimivo, isti dan, ko so leta 1941 nacisti z vojaškim strojem surovo napadli Kraljevino Jugoslavijo. A tistega dne leta 1994 je bilo sestreljeno letalo, na katerem sta bila tedanja predsednika Ruande in Burundija. Sestrelitev letala je bil povod za začetek strašnega genocida, ki je do sredine julija terjal verjetno več kot milijon smrtnih žrtev. V glavnem so bili to pripadniki manjšinskega plemena Tutsi, pa tudi zmerni pripadniki večinskih Hutujcev. Oborožene milice in tolpe so več tednov sistematično preiskovale vse hiše v državi in brez milosti izvajale pomore Tutsijev, pa tudi različna mučenja, tudi s pomočjo kisline. Posiljenih je bilo več kot pol milijona žensk. Hutujski skrajneži pa so celo likvidirali deset belgijskih pripadnikov enot Združenih narodov. Med redkimi preživelimi je bila Immaculee Ilibagiza, ki je o tem napisala knjigo in pričevala v Medžugorju na festivalu mladih (TUKAJ).
Padec letala z dvema predsednikoma je bil le povod za začetek krvave nevihte, ki pa je bila napovedana že konec leta 1981 – takrat se je namreč v Kibehu trem dekletom prikazala Božja Mati Marija. To je bilo samo nekaj mesecev po začetku prikazovanj v Medžugorju. Marija je preko treh vidkinj pozvala k spreobrnjenju in pokori, tako kot že v Fatimi. Če bi do spreobrnjenja res prišlo, bi bila Ruanda morda obvarovana genocida, ki je sledil dvanajst let kasneje. In tudi ta genocid se ni zgodil čez noč. Bil je posledica zapletenih političnih razmer, še posebej pa napake belgijske kolonialne vlade, ki so sledile po versajski mirovni pogodbi in nato še po drugi svetovni vojni. Te napake so omajale odnose med obema etničnima skupinama, zlasti po ruandski revoluciji po letu 1959, ko je belgijska vlada podprla Hutujce. Leta 1990 pa se je začela nova državljanska vojna med plemenoma.
Tudi krvavi dogodki v razpadli Jugoslaviji so se začeli že zdavnaj prej, preden je prišlo do eskalacije vojaškega nasilja. Že leta 1989 so se na Hrvaškem pojavili prvi odkriti pozivi tam živečim Srbom, naj se uprejo. Zaradi demokratičnih sprememb, nastanka novih političnih gibanj v tedanji SFRJ in okvirne možnosti, da bi Hrvaška lahko šla na svoje, je reagiral zločesti (kontra)obveščevalni aparat KOS JLA in začel strašiti srbsko prebivalstvo. Kako se je zgodba nadaljevala, je znano – od prvih mitingov (Petrova gora) do razvpitega referenduma v Kninu in splošne mobilizacije tamkajšnjega prebivalstva z barikadami (t. i. balvan revolucija), kar je v letu 1991 prineslo prve smrtne žrtve (Plitvice, Borovo selo, Pakrac) in jeseni istega leta totalno vojno. V istem času so tekle priprave na vojno tudi v sosednji Bosni in Hercegovini – spomnimo se, kakšna svarila je takrat izrekal Radovan Karadžić (glej TUKAJ). In da seveda ne pozabimo raznih hujskaških provokacij, ki so kaj kmalu prešle v povsem odkrito nasilje in v oborožene spopade. Tudi v Ruandi je bilo klanje spodbujano preko radijskih sprejemnikov, iz katerih so prihajali strašljivi glasovi hujskanja in motiviranja napadalcev k pobijanju »ščurkov«.
Drage bralke, dragi bralci, se vam vse to zdi nekam znano, predvsem v zadnjem času? Zadnji primeri pljuvaških napadov na poslance koalicije bi morali biti znak za alarm, vendar se zdi, da je vse to šele začetek. Za zdaj ostajajo grožnje izrečene in zapisane na papirju. Ukrepov policije praktično ni. Grožnje s smrtjo padajo tudi na račun predstavnikov NIJZ. Tu ne gre več za neke stare prepire o tem, ali so imeli prav partizani ali domobranci. Sedaj gre za druge teme. Če primerjam to z razmerami npr. pred dobrimi dvajsetimi leti, ko sem se šele vključeval v javne debate, lahko ugotovim, da so se že takrat pojavljali nestrpneži, vendar so bili to v glavnem posamezniki, ki se jih je dalo nevtralizirat. Dandanes temu ni več tako, ker gre za masovno psihološko spodbujanje prevratniških strasti. Takrat, pred dvema desetletjema, so mnogi naivno mislili, da bomo Slovenci spravljeni, ko bo umrl zadnji neposredni udeleženec druge svetovne vojne. Ne bi se mogli bolj zmotiti – zadnjih deset let lahko opažamo porast revolucionarnih strasti, znanih iz leta 1945, pri mulariji, rojeni po letu 1991. In to tistih, ki so jim že dolga leta prej vbijali v glavo tezo, da so komunisti leta 1945 preslabo opravili delo.
Prava vojna se vedno najprej začne v srcu. Vse vojne so bile vedno najprej duhovno dogajanje. Spočenjajo pa jih tisti, ki v sebi nimajo notranjega miru. Kraljica miru v Medžugorju leta 1981 ni zaman svarila, da mora zavladati mir med Bogom in človekom ter med ljudmi. Tako kot tudi Jezus ni zaman svaril pred posledicami neodpuščanja ter zamer. Normalno je, da se tisti, ki se čuti ogroženega, skuša zaščititi – spomnimo se, v kakšnih okoliščinah je sredi leta 1942 (ko je vojna trajala že dobro leto) nastala prva vaška straža. Težje razumljiva pa je sla po maščevanju. Ki je tudi najbolj brutalna.
Toda obstaja tudi rešitev. Namreč recept za to, kako se sovražniku »maščevati« na najboljši možni način. Predvsem tako, da mu odpuščaš in blagoslavljaš – tako pač veleva Božja beseda. Da ne bo kdo narobe razumel: ne gre za potuho početju nasprotnika. Z blagoslavljanjem sovražnika namreč gradimo Božje kraljestvo, podiramo pa to, kar želi hudič. Potrebni sta nam tako akcija kot kontemplacija, tako civilnodružbeno ozaveščanje kot tudi molitev in post. Potrebne so nam tudi maše za blagoslov in zaščito domovine. Smo namreč v letu svetega Jožefa, ki je, kot je zapisano v litanijah, »strah hudobnih duhov«. In zakaj se ne bi katoličani odzvali na znamenja časa tudi tako, da bi pri svojih domačih duhovnikih naročili maše za domovino, denimo v čast Kraljici miru, sv. Jožefu, Srcu Jezusovemu, Kristusovi predragoceni Krvi, itd. Bog nam je dal na voljo številna sredstva duhovnega boja, samo uporabiti jih moramo. Predvsem post (razne manjše in tudi večje odpovedi), ki lahko ustavlja tudi vojne in naravne nesreče.
A tisto prvo, kar nam je potrebno, pa je SPREOBRNJENJE – to pomeni sprememba srca in miselnosti. Že res, da nam je boj sikarijev in zelotov proti Rimljanom v Jezusovem času morda blizu, vendar so ti borci razmišljali povsem pozunanjeno, saj so vse stavili na meč. Res je, tudi slovenski vojaki in policisti so leta 1991 branili domovino s puško v roki – a kdo ve, kako bi se to končalo, če ne bi bilo iz ozadja močne molitvene podpore za rešitev krize in končanje oboroženih spopadov. Kraljica miru je na Kureščku leta 1992 opozorila, da v Sloveniji razsaja nevarna duhovna tema, ki sega daleč okoli. In sedaj, trideset let kasneje, je ta duhovna tema še najbolj nevarna. Moramo jo ustaviti – in prižgati luč.
Gašper Blažič
