Kaj je vera in kaj je kultura? Vemo, da obojega ne moremo enačiti. Sta pa med seboj tesno povezani. Ob današnjem kulturnem prazniku se sicer spominjamo predvsem vrhunskih dosežkov na področju kulture – in vemo, da smo Slovenci glede tega dokaj občutljivi, saj je naše nacionalno preživetje krojilo ustvarjanje, zlasti literarno. In ni naključje, da je velik pesniški talent človeka, ki je iz revščine prišel celo do visokega akademskega naziva s področja prava, sovpadlo z rastjo slovenske narodne zavesti v 19. stoletju. Prav tako tudi ni naključje, da je naš največji slovenski poet dr. France Prešeren na neki točki prišel v stik z vrstnikom s Štajerske, velikim narodnim buditeljem, ki je kasneje postal škof in rešil slovenstvo na Štajerskem pred zanesljivo asimilacijo. Govorimo o blaženem Antonu Martinu Slomšku.
Nemogoče bi bilo ločiti Prešerna od krščanstva. Prav tako kot je nemogoče ločiti kulturo od krščanstva, ne glede na pojav sodobne sekularne, tudi alternativne kulture, ki se napaja iz drugih duhovnih tokov. Tako kot Prešernov svetniški vrstnik Slomšek je tudi Prešernov pranečak postal škof. Rojen je bil celo v isti hiši kot slavni poet, le da sto let kasneje. Ribčev Tone (Anton Vovk) je svoje življenje kronal s svetništvom. Ne glede na to, da se je po njegovem prastricu Francetu Prešernu imenovala celo ena od partizanskih brigad, mu komunistična oblast niti malo ni prizanesla. Nedavno smo tako lahko obeležili 70-letnico sramotnega dogodka: atentata na škofa z zažigom. In vse le zato, ker je škof Vovk želel ostati zvest resnici. Večina javnosti (celo tiste krščansko usmerjene) niti danes ne ve, da je škof Vovk s trpljenjem plačeval ceno za to, ker ni hotel privoliti v konstrukt, ki ga je povojna oblast zgradila o njegovem predhodniku dr. Gregoriju Rožmanu. Hoteli so, da se škof Vovk, ki je bil vse do Rožmanove smrti v eksilu (leta 1959) »zgolj« apostolski administrator ljubljanske (nad)škofije (in ne redni škof), javno distancira od svojega predhodnika in ga obsodi. V ta namen se je leta 2008 v javnosti pojavil celo nekakšen falzifikat domnevnega Vovkovega pastirskega pisma iz leta 1946, v katerem naj bi Vovk obsodil medvojno sodelovanje z okupatorjem. Izkazalo pa se je, da pastirsko pismo vendarle ni bilo delo škofa Vovka, pač pa nekakšen »seznam želja« komunistične oblasti. Avtentičnost »pastirskega pisma« nikoli ni bila potrjena.
Zakaj omenjamo ta dogodek? Morda zato, ker je kulturo nemogoče ločevati od resnice. Kakor hitro je resnica izključena iz te enačbe, postane kultura le še propaganda in ideologija, kjer se umetniško sporočilo izčrpa zelo hitro (to smo videli kak mesec nazaj v zvezi z vsakoletno proslavo v Dražgošah). In morda bo tu kdo odgovoril z očitkom, češ ali ni s krščanstvom enako? Ali ni največji slovenski pesnik, čigar obletnico rojstva za nebesa (pustimo ob strani nekatere pesnikove življenjske okoliščine, ki bi nas lahko pohujševale) praznujemo danes, morda prav s Krstom pri Savici – ta nacionalni ep so včeraj počastili z veličastno uprizoritvijo na državni proslavi – pokazal s prstom na krščanstvo kot nekaj nasilnega? A kdorkoli bi želel to legendarno obsežno Prešernovo pesnitev, ki govori o spajanju krščanstva z našimi davnimi predniki in je doživela več dramskih predelav (od Zorka Simčiča, Dominika Smoleta do včerajšnje izvedbe v režiji Katje Pegan), prikazati kot nekakšno poanto o krščanski nasilnosti, bi s tem zgrešil bistvo sporočila tega epa. Duhovnik, ki se pojavlja v tej zgodbi, namreč ni zagovornik Valjhunove vizije krščanstva, ki se širi kot politični mesijanizem, a podobne nastavke dejansko opazi tudi pri poganski veri svojih očetov, zaradi katere izreče: »Bolje je umreti za svobodo, kot ostati živ in biti suženj.« Ta stavek nas morda spomni tudi na današnjo trmoglavost mnogih covid-skeptikov.
In dejansko v »Krstu« (osrednjem delu sicer trodelnega epa, ki ima tudi močan lirski značaj) pesnik izrazi tudi resničen pogled na krščanstvo:
De pravi Bog se kliče Bog ljubezni,
de ljubi vse ljudi, svoje otroke,
de zemlja, kjer vijó viharji jezni,
je skušnje kraj, de so naš dom visoke
nebesa, de trpljenje in bolezni
z veseljam vred so dar njegove rôke,
de čudno k sebi vód’ otroke ljube,
de ne želi nobenega pogube.
De ustvaril je ljudi vse za nebesa,
kjer glorja njega sije brez oblaka,
oko ni vidlo, slišale ušesa
veselja, ki izvoljene tam čaka,
de spróstenim bo vseh težav telesa
se srečnim izpolnila volja vsaka,
de bodo tamkej božji sklepi mili
té, ki se tukaj ljubijo, sklenili.
In še:
“Po celi zemlji vsem ljudem mir bodi!
tako so peli angelcov glasovi
v višavah pri Mesijesa prihódi;
de smo očeta enega sinovi,
ljudje vsi bratje, bratje vsi naródi,
de ljúbit’ mórmo se, prav’ uk njegovi.
Valjhun ravna po svoji slepi glavi,
po božji volji ne, duhovni pravi.”
In še medklic: ste opazili, da se je po tej zadnji navedeni kitici morda navdihoval papež Frančišek z okrožnico »Vsi bratje«? Morda je temu krivo dejstvo, da se je leta 1971 za en dan ustavil tudi v Sloveniji in poleg Brezij obiskal tudi Bled. No, še nekaj kilometrov, pa bi skoraj stopil na tla, kjer naj bi se dogajala ta dramatična zgodba s Črtomirjem in Bogomilo.
Izbira letošnjih Prešernovih nagrajencev (tako glavnih kot tistih iz Prešernovega sklada) je samo dokaz več, kako močan pečat je pustilo krščanstvo tudi dandanes. In če je karkoli škandaloznega v tej zgodbi, je to, da sta oba Prešernova nagrajenca to veliko priznanje prejela šele zdaj, pri 92 letih. Če ne bi dočakala tako visoke starosti, bi bil njun opus spregledan. In čeprav je eden od njiju duhovnik, se lahko tolažimo, da tokrat ne bo junaka, ki bi nagrado zaničljivo zavrnil, tako kot se je to zgodilo leta 2000.
M. Š.
