Verjetno že dolgo časa ni več dvoma, da je vsegliharska mentaliteta v resnici skrajno škodljiva in dejansko ne prispeva k ničemur – razen k temu, da s tem nekako prikrito »požegnamo« tistega, ki je močnejši in hkrati bolj nemoralen. Pripombarstvu v stilu, češ »levi in desni, vsi so isti«, sicer poslušamo že dolga leta, navadno pa prihaja s strani raznih »šank komentatorjev«, ki jih resnica o slovenskem političnem dogajanju ne zanima kaj dosti, pač pa svoje mnenje krojijo glede na to, kako jim ga servirajo na pladnju razni tabloidni mediji. Pa ne samo tiskani, da ne bo pomote.
Ob tem velja spomniti, da se je z epidemijo covid19 – spomin nanjo je še dokaj svež – vse skupaj še dodatno poslabšalo, saj so priložnost dobili samooklicani disidenti, ki so se skrivali za raznimi anonimnimi spletnimi stranmi, na katerih so poudarjali svojo »neodvisnost« (no, kdo jih je v resnici financiral, lahko sicer ugibamo, ampak že tu se razprava o neodvisnosti konča) in tudi to, kako med »levimi« in »desnimi« dejansko ni nobene razlike, oboji so hlapci Bruslja, globalistov, prostozidarjev in še koga. Posledično smo aprila 2022 dobili lekcijo, za katero smo slutili, da bo hudo uničujoča. In se je kot takšna tudi pokazala. Toda spomniti velja, da se je Gibanje Svoboda pojavila kot »tretja pot« med »levico« in »desnico« – tako kot vsi projekti »novih obrazov« doslej. Pa čeprav smo vsi vedeli, da ta sinteza med tezo in antitezo vedno pomeni samo nadgradnjo – teze. Torej, ta heglovski dialektični motorček se vklopi vedno znova, čeprav že vsi vemo, kaj temu sledi: katastrofa, ki nam jo prinaša nasledstvo udbovskega podzemlja. Ki je očitno podobno trdovratno kot glivično obolenje kože, ki jo je treba zdraviti zelo dolgo zaradi trdovratnosti povzročitelja, ki se rad malo potuhne in po določenem času udari ven še bolj kruto kot prej.
V naši cerkveni (ali bolje rečeno katoliški) akademski sferi obstaja en problem: da lahko prevelika zazrtost v akademsko razčlenjevanje zamegli določene pomembne faktorje slovenske politične in nasploh družbene resničnosti. Slovenci smo namreč nagnjeni k temu, da se zaradi lastne majhnosti radi primerjamo z večjimi, razvitejšimi državami, ki pa se od nas razlikujejo po dolgoletni demokratični tradiciji ter temeljitemu obračunu s totalitarno preteklostjo. Nemčija je denimo takšen primer. Toda ko skušamo nemški primer preslikati na slovensko politično polje, nastane problem, ko skušamo utemeljiti, da je sodelovanje kristjanov v obeh polih povsem legitimno (glej TUKAJ). Že nemški primer lahko pokaže določene pasti, denimo, kako bo kristjan, ki deluje v nemški socialdemokratski stranki, lahko uveljavil obrambo človekovega življenja od spočetja do smrti in pravico starostnika, da ne bo umorjen s pomočjo evtanazije. Tu torej ne gre samo za podporo socialni državi, ampak tudi za etične dileme. Denimo, ali katoličan lahko brez slabe vesti podpre interese LGBT? Lahko, če čuti pripadnost t. i. »sinodalni poti« in ne bo čutil očitke vesti. Toda imeti čisto vest je še vedno individualno čutenje, za katerega ni nujno, da je kompatibilno z objektivno resnico. Zato nas ne sme presenetiti, ko bo po strahoviti zmedi zaradi dokumenta »Fiducia supplicans«, ki ga je sedaj papež Frančišek že nekoliko natančneje razložil, na dan prišla še kakšna modernistična teološka monografija, ki bo dokazovala, da je homoseksualnost hotena božja volja in da so bili nekateri že tako ustvarjeni po božji volji.
Če berete zakon o medijih, imate občutek, kot da je bil napisan leta 1952, v času najhujšega preganjanja Cerkve – tistega leta je naščuvana drhal sežgala škofa Vovka.
V slovenskem primeru je dilema, ali sme katoličan podpirati levičarsko opcijo, še hujša. Pri nas ni neke simetričnosti med levico in desnico, že izraza sta deloma neustrezna. V slovenskem prostoru je pravzaprav »desnica« tista, ki uveljavlja pravno in socialno državo v dokaj uravnoteženi obliki, hkrati pa se zavzema za razgradnjo sistema privilegijev ter delitve rent ideološko »pravovernim« nevladnim organizacijam. Hkrati pa zagovarja pristno liberalno idejo o zmanjšanju davčne obremenitve, večji svobodi trga, manj birokracije, itd. Na drugi strani so »svobodnjaki« že pred volitvami povsem odkrito govorili, da so davki pri nas prenizki, a očitno je volilno telo to preslišalo. Ker je pri nas klanovski sistem iz časov Udbe podedovanih privilegijev še vedno zelo močan, še ne moremo govoriti o pravi demokraciji, kaj šele o neki simetrični levici in desnici. To pa tudi pomeni, da je vsakršno kvazi-akademsko fantaziranje o tem, da je pri nas odločitev kristjana za desnico ali levico enako legitimna, dejansko samo veleizdaja resnice.
Kako zgrešeno je tovrstno vsegliharstvo, pa dokazuje ravno primer predloga novega zakona o medijih, ki niti ne skriva, kako zelo je usmerjen proti katoličanom, proti Cerkvi, proti krščanstvu nasploh. Če berete zakon, imate občutek, kot da je bil napisan leta 1952, v času najhujšega preganjanja Cerkve – tistega leta je naščuvana drhal sežgala škofa Vovka. Uvaja restrikcije proti medijem za primer »širjenja verske propagande«. Kar dolgoročno pomeni, da bi lahko tej vladi, ki jo imamo sedaj, uspelo to, kar ni uspelo niti rdečemu režimu: da bi verske medije dejansko spravil v popolno ilegalo. Seveda ne gre pozabiti, da sedanja ministrica za kulturo pripada stranki, ki je v svoji »pravovernosti« še bolj skrajna kot sicer tradicionalni »ponosni nasledniki ZKS« (tj. Socialni demokrati) in da ne gre za prvo takšno diverzijo proti katoličanom z njene strani. Ker pa je bila reakcija s strani katoličanov in vrha Cerkve očitno zelo blaga, so to razumeli kot signal, da lahko pri »kuhanju žab« še nekoliko povečajo temperaturo.
In kaj zdaj? Vrh Cerkve se je sicer res odzval, vendar je vse skupaj še vedno medlo. In še vedno skrito pod plaščem politične korektnosti. Morda tudi iz lažnega prepričanja, da se je treba za vsako ceno treba pokoravati vsaki, še tako pokvarjeni oblasti. No, če bi prvi kristjani v času rimskega imperija privzeli takšno mentaliteto, bi verjetno na ukaz oblasti mirno zavrgli Kristusa in sprejeli kult poganskih bogov.
Sam sicer ne trdim, da je vse, kar je na »desni«, že avtomatsko krščansko. Ker ni. Sekularizacija je pač pustila močne sledove v celotnem političnem spektru. V zadnjih letih sem se velikokrat srečeval s sovraštvom do vsega, kar je krščansko, ne samo na komunistični levici, ampak tudi na skrajnem koncu desnega spektra – tam, kjer se nahajajo sicer maloštevilni (sociološki) verniki predkrščanskih kultov, ki so prepričani, da lahko naš narod obstane samo, če se nemudoma odpove Evropski uniji, »judeokrščanstvu« in se opre na izročilo prastare tradicije, ki jo je menda veleizdajalsko zavrgel »Prešernov« Črtomir. Iz iste strani boste slišali tudi stališča, kako je potrebno podpreti takšne državnike, kot je denimo »denacifikator Ukrajine« in upornik proti globalizmu Vladimir Putin, ter herojski Hamas, ki uničuje »židovsko zalego«.
Skratka, čas je, da se dokončno odpovemo politični korektnosti ter vsegliharstvu. Kajti takšen lakajski relativizem nas bo razžrl od znotraj, še preden se bomo tega dobro zavedali.
Gašper Blažič
