Številni znani romarski kraji pri nas in po svetu so velikokrat povezani tudi z Marijinimi prikazovanji in številnimi čudeži, ki se tam še vedno dogajajo. Večinoma so povezani s prikazovanji Božje Matere Marije, kar velja zlasti za Lurd, Fatimo in Medžugorje, pri nas pa tudi za Kurešček, Sveto goro na Goriškem, Brezje, Ptujsko goro, Turnišče, Zaplaz, Petrovče …
Za začetek »moderne dobe« Marijinih prikazovanj sicer velja Marijino prikazovanje v Parizu leta 1830. Takrat se je Marija prikazala sv. Katarini Laboure in ji naročila izdelavo svetinjic s podobo in napisi po Marijinem naročilu. Seveda ni šlo za neke magične predmete, ampak za materializirano spodbudo k molitvi in zaupanju. Tistim, ki verujejo, Marijina čudodelna svetinjica še danes pomaga pri prejemu številnih milosti. Obstajajo pričevanja, kako se je mnogo ljudi na smrtni postelji spreobrnilo prav po zaslugi te preproste svetinjice, ki jo krasi napis »Marija, brez madeža spočeta, prosi za nas, ki se k tebi zatekamo.« Slabo stoletje kasneje je sv. Maksimilijan Kolbe to svetinjico uporabil tudi za posvetitev ljudi Brezmadežni, k temu vzkliku je dodal: » …in vse tiste, ki se k tebi ne zatekajo, posebej za sovražnike svete Cerkve (prostozidarje, op. ur.) in vse tiste, ki so ti priporočeni.«
Marija se je pri tem prikazovanju v Parizu, v kapeli sester usmiljenk v ulici Rue du Bac, torej že razodela kot Brezmadežna. 24 let kasneje je vesoljna Cerkev že dolga stoletja trajajočo vero v Marijino brezmadežno spočetje, ki je bilo od začetka 18. stoletja potrjeno tudi s praznikom 8. decembra, razglasila za versko resnico. Štiri leta po tej razglasitvi se je Marija v Lurdu slabo poučeni in komaj pismeni sv. Bernardki Lurški (Bernadette Soubirous) razodela z besedami »Jaz sem Brezmadežno spočetje« in s tem dala znamenje krajevnemu župniku, da je prikazovanje resnično – Bernardka namreč ničesar ni vedela o tem, kaj sploh je »brezmadežno spočetje«, pravzaprav najprej sploh ni vedela, kdo je ta žena, ki se ji prikazuje v votlini. Že tu so bila dana tudi prva sporočila o pokori, spreobrnjenju, zgodile so se tudi čudežne ozdravitve.
»Pokora! Molite za spreobrnjenje grešnikov!« (Marija v Lurdu 24. februarja 1854)
V času, ko je sv. Maksimilijan Kolbe ustanavljal »Vojsko Brezmadežne«, pa se je zgodilo prikazovanje Marije v Fatimi. Tu so bila sporočila glede pokore in spreobrnjenja še bolj poudarjena. Svet je namreč čedalje bolj izrinjal Boga na rob ter se obračal k takšnim in drugačnim malikom, ideologijam in modernosti. To je bilo že v času prve svetovne vojne, ki ji je nato sledila še druga, ki je bila še bolj uničujoča. Marija jo je tudi napovedala, a bi se jo dalo preprečiti, če bi prišlo takoj do posvetitve Rusije njenemu Brezmadežnemu Srcu in če bi se ljudje spreobrnili.
»Molite vsak dan sveti rožni venec in delajte pokoro za svoje grehe. Treba je, da se ljudje poboljšajo! Da prosijo za odpuščanje svojih grehov! Naj ne žalijo več Jezusa, ker je že vse preveč žaljen.« (Marija v Fatimi 11. oktobra 1917)
Leta 1981, zelo kmalu po atentatu na papeža sv. Janeza Pavla II. (napaden je bil ravno na praznik Fatimske Matere Božje), je prišlo do presenetljivega začetka Marijinih prikazovanj v tedanji Jugoslaviji, v Medžugorju (BiH). To je bilo dobro leto po smrti državnega in partijskega poglavarja Josipa Broza Tita, ko je bila komunistična Jugoslavija že v globoki gospodarski in politični krizi. Sporočila iz Medžugorja so kmalu dosegla ves svet in še vedno trajajo. Marija se je tu posebej razodela kot Kraljica miru (kasneje z istim nazivom tudi na Kureščku, kjer se nahaja edina cerkev, posvečena Kraljici miru, ki je bila v času slovenske pomladi po več desetletnem opustošenju obnovljena ob posredovanju spreobrnjenega partizana in nekdanjega miličnika, očeta Franca Špeliča, ki je bil leta 1993 posvečen v duhovnika). V Medžugorju je Marija tudi povedala, da bo tu dovršila to, kar je začela v Fatimi.
»Mir, mir, mir in samo mir. Mir mora zavladati med človekom in Bogom ter med ljudmi.« (Marija v Medžugorju 25. junija 1981)
Kaj je skupno vsem tem Marijinim prikazovanjem in kakšen smisel imajo? Vse skupaj nas spominja na Jezusovo javno delovanje, zlasti na njegov »program«: »Čas se je dopolnil in Božje kraljestvo se je približalo. Spreobrnite se in verujte evangeliju.« (Mr 1, 15) V času svojega javnega delovanja je Jezus torej pozival k spreobrnjenju in oznanjal prihod Božjega kraljestva, učil, pa tudi ozdravljal bolnike, obujal mrtve, osvobajal obsedene s hudimi duhovi ter storil tudi številne druge čudeže. S tem je nakazoval bližino in navzočnost Božjega kraljestva. Svoje učenje, svojo držo je nato izpričal na najbolj radikalen način: s smrtjo na križu ter vstajenjem od mrtvih. Predvsem je svaril pred zakrnjenostjo srca ter slepoto in gluhoto v odnosu do Božjega sporočila. Podobno tudi Marija preko sporočil, denimo v Medžugorju, vabi, svari in vzgaja svoje ljudstvo, ki je sredi brezbožnega sveta izpostavljeno številnim viharjem. Marijina prikazovanja tako lahko jemljemo kot posebno ponavzočevanje Jezusovega javnega delovanja v sedanjem času. So tudi dokaz, da Bog želi rešiti svoje ljudstvo njegovih grehov (in prav to pomeni ime Jezus, prim. Mt 1,21b ).
»Dragi otroci! Spreobrnite se in oblecite se v spokorna oblačila in osebno globoko molitev ter v ponižnosti prosite Najvišjega za mir.« (Marija v Medžugorju, 25. februarja 2023)
Zakaj ravno Marija? To je zanimivo vprašanje. Človeška zgodovina bo dopolnjena ob koncu sveta, ko se bo Jezus vrnil v vsej svoji slavi (prim. Mt 25, 31). Po človeški plati, torej kronološko, je bila Marija kot Jezusova mati »pred« Jezusom, čeprav je Jezus kot večna Beseda neustvarjen in, kot izpovedujemo v nicejsko-carigrajski veroizpovedi, »iz Očeta rojen pred vsemi veki«. Bog je na Sinov prihod izvoljeno ljudstvo neposredno pripravljal z nastopom sv. Janeza Krstnika, a pot do prihoda Odrešenika na svet je bila ustvarjena preko Marije, ki jo je že vnaprej obvaroval vsakega madeža izvirnega greha. Ker je Marija Jezusova Mati in hkrati njegova prva učenka, Marija Jezusa sedaj prinaša tudi nam in nam kaže pot. Marija ni Bog in tudi ni cilj – je pa najbolj zanesljiva pot do cilja, torej do Boga. Ker jo je Jezus pod križem izročil edino navzočemu apostolu Janezu, njega pa njej, je Marija na nek način prapodoba Cerkve kot matere. Pri njej lahko najdemo domačnost, zavetje in mir.
Ob koncu velja spomniti na še eno, povsem človeško razsežnost bližine med nami in Marijo. Ko namreč obiščemo kakšno marijansko romarsko središče, se lahko vprašamo, kako to, da je obisk v teh svetiščih precej večji od siceršnjega obiska nedeljske maše v naših župnijah? Morda se odgovor skriva v tem, da ljudje, tudi tisti, ki so se od Boga oddaljili, v teh svetiščih najdejo prej omenjeno domačnost, zavetje in mir. V njih se skriva hrepenenje po lepoti in svetosti. Vsako romanje je hkrati tudi neke vrste prelom z vsakodnevno rutino, ki nam lahko – tudi v verskem smislu – postane nadležna, tuja. Lahko bi torej rekli, da vsako romanje pomeni klic romarju, naj obnovi svojo zavezo z Bogom, da bo lahko tudi v vsakodnevnem življenju občutil mir in bližino z Božjim kraljestvom. Romanje ne pomeni samo prihod na nek romarski kraj, ampak tudi povratek v svojo domovino, v svoj domači kraj – vendar se vanj vrnemo spremenjeni, zaznamovani z Božjim dotikom. Naj nam Marija izprosi resnično spreobrnjenje, posebej v tem postnem času.
G. B.
