Kaj moramo kristjani vedeti o homeopatiji

Vsi ljudje bi bili radi zdravi in po tem hrepenimo. Nenazadnje, tudi ko se srečamo, je ena glavnih »tem« našega pogovora zdravje. Nihče ne želi biti bolan. Zakaj bi se pa kar tako sprijaznili z boleznijo.

Nenazadnje: Bog je vir zdravja. Zato nam je dal možnosti, ki jih On deli, dal nam je sposobnosti da ohranjamo in krepimo zdravje na telesu, duši, duhu. Dal nam je naravne danosti (zelišča, sadovi narave, rudnine, minerali, drugi naravni viri…), ki nam pomagajo obnavljati, vzdrževati in krepiti zdravje. Dal nam je strokovnjake na področju zdravja in pripomočke, ki jih uporabljamo za zdravje v najširšem pomenu besede. Nekaterim je dal sposobnosti (darove, karizme), ki v Njegovem imenu drugim omogočajo ozdravljenje. Seznanja nas, da je človek celota na duhovnem, duševnem in telesnem področju in da ni dovolj, da zdravimo eno področje naše celote, če je pa vzrok bolezni na drugem. Potrebna je celotna »diagnoza«. Toda: POZOR! Ni vse, s čemer se dandanašnji srečujemo na področju »zdravja« Božji dar in od Boga blagoslovljeno!!! Na prvi pogled mogoče izgleda, da nam določene »prakse« omogočajo zdravje, pa smo lahko hitro prevarani, čeprav imamo občutek, da je neka metoda »uspešna«. Zato v teh člankih želimo opozoriti s pomočjo čisto razumskega in znanstvenega pristopa, hkrati pa tudi z ozirom na duhovno področje, kjer prihajamo v stike z nadnaravnim svetom, na nekatere »skrite« vplive določenih metod ter tudi »pripomočkov« (zdravil), ki pa so lahko zelo škodljivi. V članku, ki sledi, želimo opozoriti na nevarnost homeopatije, ki je na prvi pogled čisto »nedolžna« metoda zdravljenja. Toda, ali je res? Prepričajte se sami in tudi druge seznanite…

Homeopatija

1. Zanka homeopatije

Izraz »homeopatija« je sestavljenka iz dveh besed: »homois«, kar pomeni »podoben« in »pathos«, kar pomeni: »bolečina«. Leksikon potrjuje, da je »… homeopatija metoda zdravljenja, ki jo znanost ne priznava. Temelji na spreminjanju vse do zelo velikega razredčenja sredstva, ki v normalni koncentraciji povzroči simptome, ki so podobni simptomom bolezni, ki jo hočemo »zdraviti«.« Homeopatija je zato pravzaprav sistem »zdravljenja«, ki temelji na »zdravljenju« bolnikov s pomočjo takih sredstev, ki vzpodbudijo podobne simptome, ki jih kaže bolezen, ki jo želimo ozdraviti. Ali če se izrazimo s »homeopatskim« izrekom: »Podobno zdravimo s podobnim«.

Poglejmo si izvore in znanstvene osnove homeopatije, ki se je danes se seveda močno razvila. Začetnik homeopatije je dr. Samuel Hahnemann, rojen 1755. 1810 je napisal knjigo z naslovom Organon der Heilkunst. Gre za najpomembnejše delo o homeopatiji. V knjigi se lahko seznanimo, da obstaja zelo tesna povezanost te metode zdravljenja z življenjskim magnetizmom. V njej se lahko seznanimo, da človekove bolezni »povzroči« motnja na duhovnem področju, ko se zmanjšajo duhovne moči (življenjski principi), ki omogočajo, da je človeško telo živo. (prim. Organon, 11). Zdravilo mora delovati na življenjsko energijo in zato je potrebno, da človeku točno diagnosticiramo bolezen in se popolnoma poenotimo z njo.

Homeopatsko zdravilo mora biti razredčeno maksimalno, kolikor je še mogoče. Stopnja razredčenosti se označuje s črko »D« (desetinska sestavina – redčenje na desetine), ali z »C« (stotinska sestavina – redčenje na stotine). Sestavina »D« je zasnovana na tem, da eno kapljico sestavine zmešamo z 9 kapljic vode, ali redkeje, alkohola. In tako dobivamo mešanico D – 1, potem eno kapljico tega mešamo z 9 kapljicami vode in dobimo D – 2, itd. Stoterno sestavino C dobimo pa tako, da eno kapljico »zdravila« mešamo z 99 kapljicami vode ali alkohola in na ta način dobimo raztopino C – 1 (CH – 1). Potem eni kapljici te raztopine ponovno primešamo 99 kapljic vode in tako dobimo C – 2, ali CH – 2, itd. Malo razredčene snovi se gibljejo med D – 1 in D – 10. Visoko razredčene pa se gibljejo od CH – 5 do CH – 30, ali pa celo CH – 100, itd. Če pogledamo nekoliko znanstveno, npr.: vzemimo kuhinjsko sol. S pomočjo enostavnega računa lahko dokažemo, da v raztopini CH – 12 ne obstaja niti ena celica te povezanosti. Torej: kaj je tisto, kar »zdravi«???

Doktor medicine H. J. Bopp iz St. Galla v Švici piše: »Če želimo dokazati nesmiselnost homeopatije, je prav, da vzamemo v roke vodič naslovom Guide practique d’homeopatie. Avtor vodiča je J. Holder. Ker vemo, da homeopatija zagovarja zdravljenje s podobnim, on svetuje, da damo Calculi renalis (ledvični kamen) CH – 9 bolniku, ki trpi zaradi ledvičnih kamnov. Če hočemo torej bolnika ozdraviti, potem je potrebno dati zdravilo, ki vsebuje ledvični kamen v prahu, vendar vse razredčeno z raztopino v razmerju 1 : 1 000 000 000 000 000 000 (18 ničel). In ledvični kamen naj bi izginil. In ta način je po njihovo najmanj nevaren, nima škodljivih posledic tudi pri prenosljivih boleznih, oz. virusnih obolenjih.«[1]

Druga faza pripravljanja homeopatskih zdravil je tako imenovano potenciranje ali dinamizacija. Ta vsebuje ponavljajoče se tresenje, ko pripravljamo posamezno raztopino. Ta tresenja morajo »ujeti« nevidno okultno energijo, oz. nematerialno raven te snovi. V Organonu beremo: »Zdravnik lahko ozdravi določeno bolezen edino tako, da izzove reakcije na to nematerialno energijo. Pri tem mu pomagajo sile, ki imajo specifične (posebne) sposobnosti in moči, ki vplivajo na nematerialno plat organizma in ga zazna živčni sistem tega organizma. Zato te moči preko tega »zdravila« dinamično odreagirajo na življenjsko energijo organizma in obnavljajo biološko ravnotežje bolnika.« Kot lahko vidimo, nas to vodi v okultni svet uporabe skrivnih (okultnih) moči. Glede tega je nauk Cerkve jasen: »Vsako izvajanje čarovništva (magije) in vražarstva, s katerima si kdo skuša podvreči tajne okultne sile in jih spraviti do tega, da bi mu služile in bi tako dobil nadnaravno moč nad bližnjim – tudi če zato, da bi mu priskrbel zdravje – je v hudem nasprotju s krepostjo bogovdanosti. (KKC, čl. 2117).

Med proizvajalci homeopatskih zdravil je splošno poznano, da oni menjajo okultne prakse, da bi lahko iznašli nova in nova zdravila, ki »odgovarjajo« na sodobne bolezni. Tako menjavajo tudi nihala, da jim pri tem bolje pomagajo. Prav tako pa tudi izvajajo različne spiritistične seanse, pri katerih prosijo duhove (demone) za informacije.

Doktor H. J. Bopp piše: »Homeopatija je v sorodstvu z magnetizmom, prakso hipnotizerjev, kot tudi z terapijo, ki se opira na določanje pravih informacij iz oblike ušesnega hrustanca (auriculo therapie). Vse te metode so okultne, ali pa so povezane z okultnim (skrivnim delovanjem). Truditi bi se morali, da bi razkrinkali ta privid »znanstvene metode« homeopatije, ki to ni. Potrebno je poznati izvor, teorijo, prakso, kot tudi spremljajoče učinke uporabe homeopatije. Zelo naivni bi bili, če bi od farmacevta ali zdravnika, ki »zdravi« s homeopatskimi metodami, pričakovali jasen in zavestno resničen odgovor glede resničnega delovanja in učinka homeopatije. Gotovo med farmacevti in zdravniki, ki uporabljajo homeopatska zdravila in metode obstajajo taki, ki se ne ukvarjajo z okultno prakso in bi jo hoteli izločiti iz tega, tega ne morejo storiti tudi zaradi tega, ker se vse skupaj skriva za masko »znanstvene teorije«. Prav tako pa tega okultnega vpliva ne moremo »odstraniti« na ta način, če si namenoma zatiskamo oči in ne priznavamo vpliva okultnega.

Enostavno povedano: HOMEOPATIJA JE NEVARNA!!! Je v popolnem nasprotju z oznanilom Božje Besede. Kajti zdraviti želi s snovmi, ki so »obremenjeni« z okultnim nabojem. Torej je zdravljenje s homeopatijo sad praktičnega sprejemanja filozofije in religije hinduizma, panteizma in ezoterizma.« Dr. Bopp tudi jasno poudarja, kakšno naj bi bilo stališče kristjana do homeopatije, ko trdi: »Sveto Pismo zelo izrazito opozarja na posledice prakticiranja spiritizma in astrologije, kar pa homeopatija zelo ceni in uporablja«.[2]

V Svetem pismu tudi beremo: »Ne obračajte se na zarotovalce duhov in na duhove umrlih! Ne iščite jih, da bi ob njih postali nečisti; jaz sem Gospod, vaš Bog!« (3 Mz 19,31). In še: »Naj se ne najde pri tebi nihče, ki bi sina ali hčer žrtvoval v ognju, ki bi opravljal vedeževanje, zarotoval, razlagal znamenja ali čaral, ali izgovarjal uroke ali klical duhove umrlih in druge duhove in povpraševal mrtve za svet. Kajti Gospodu je gnusoba, kdorkoli dela te reči, in zaradi teh gnusob jih bo Gospod, tvoj Bog, pregnal pred teboj!« (5 Mz 18,10-12). Torej jasno vidimo, da ima Gospod grehe, ki nas onečiščujejo za duhovno prostitucijo, odvratna dejanja. In Njegovo opozorilo je nadvse resno in močno. Dobesedno slovesno.

Medicina sicer ne priporoča jemanje teh zdravil, prav tako pa tudi ne proizvodnjo antropozofičnih zdravil. Nekateri verjamejo, da manj razredčena homeopatska zdravila (do D – 6) ne ogrožajo duha in za duhovni svet niso nevarna. Nekateri tudi menijo, češ da moderna homeopatska sredstva proizvajajo stroji in jih tudi »pretresajo« stroji, ter jih tako dinamizirajo (povečujejo moč), zato niso duhovno nevarna, pa temu ni tako. Že zgolj sprejemanje homeopatije in zdravljenje z njeno pomočjo kaže na dejstvo sprejemanja in praktičnega priznavanja filozofije in religije hinduizma. Že če kristjan vstopa v kontakt z nematerialnim bistvom snovi, z nevidno močjo ezoteričnega sveta, ki deluje v »zdravilu«, to »ruši« v njem zvestobo odločitvi za Boga in Jezusa Kristusa in greši, ker vstopa v kontakt z delovanjem zla. Kajti skrivno okultno delovanje se v homeopatiji prenaša na bolnika in ga s tem zavestno ali nezavedno podvrže delovanju zlega duha. In pogosti sad tega je vzpostavljanje vse tesnejše zveze s Satanom. Homeopatija sicer »zdravi« človeka na telesnem področju, ko ta zdravila sprejema, se v njem ruši področje njegove psihe in seveda tudi duhovno področje. Zelo je pomembno dejstvo, da se v družinah, kjer jemljejo homeopatska sredstva, najprej pojavi depresija, nato pa še druge psihične bolezni in vse vrste duhovnega nazadovanja.

Dejstvo je, da se s pomočjo homeopatije dogajajo nekatera »čudežna« ozdravljenja na telesnem področju, toda to dejstvo še zlasti kristjana nikakor ne bi smelo prevarati. Ne gre za to, da bi zanikali ozdravljenja. Celo znanstvena medicina ne zna pojasniti, zakaj z njeno pomočjo nekdo ni ozdravel, s pomočjo homeopatije pa je ozdravel. Sveto Pismo nas poučuje, da je tudi Satan zmožen delati čudeže in ljudem omogočati ozdravljenja: »Delovanje krivih prerokov bo v skladu s satanovim delovanjem in se bodo kazali z vso močjo, z znamenji in lažnimi čudeži. Z vsakovrstnim krivičnim zapeljevanjem se bodo predstavljali tistim, ki gredo v pogubo, ker niso sprejeli ljubezni do resnice, da bi bili rešeni.« (2 Tes 2,9-10)

Kaj moramo storiti, ko smo spoznali, da smo se izpostavljali temu skrivnemu (okultnemu) delovanju? Najprej se je potrebno vsega tega iz srca kesati. Potem se je potrebno odločiti, da se popolnoma ločimo od tega delovanja. Po priznanju svojih grehov je potrebno verovati z vsem srcem, da nas popolnoma osvobaja Jezus Kristus v svoji Krvi, ki jo je za nas prelil na križu. Prav tako je potrebno, da se srečujemo z verniki in kleriki (laiki in duhovniki), ki imajo izkustva na tem področju. Posebej še takrat, ko opazimo da smo s tem zabredli v duševne in duhovne probleme. Gospod Jezus je prišel, da nas odreši in osvobodi: »Če priznamo svoje grehe, nam jih bo odpustil in nas očistil vse krivičnosti, saj je zvest in pravičen.« (1 Jn 1,9). »Če vas torej Sin osvobodi, boste resnično svobodni.« (Jn 8,36).

2. V čem je težava?

Do kakšnih sklepov nas je pripeljala pot raziskovanja izvorov homeopatije? »Tu terapevtska praksa predpostavlja skoraj »božansko naravo« življenjske moči. Tega pa ne moremo znanstveno potrditi. Hahnemann ni imel namena, da bi te svoje domneve znanstveno dokazoval. On je hotel uvesti novo teorijo svetovnega nazora. Imel je nekakšno »vizijo popolnega sveta«, ki pa pojmuje življenjsko silo, moč (vis vitalis) na panteistični način, ali quasi (kvazi) »božanski««.[3]

Iz zgoraj navedenih dejstev je znano, da imamo v homeopatiji opravka z določenim svetovnim nazorom, ki je popolnoma nasproten evangeljskemu: »Homeopatija se začenja v okultizmu in se v njem prav tako zaključuje. (…) Kristjani bi se morali zavedati, da ta teorija temelji na lažnivih in ne svetopisemskih načelih ter vse, ki vanjo pristanejo, vodi v popolno zablodo.«[4] V tem času je zelo dobro in koristno, da se sklicujemo na Katekizem katoliške Cerkve (KKC): »»Vsako izvajanje čarovništva (magije) in vražarstva, s katerima si kdo skuša podvreči tajne okultne sile in jih spraviti do tega, da bi mu služile in bi tako dobil nadnaravno moč nad bližnjim – tudi če zato, da bi mu priskrbel zdravje – je v hudem nasprotju s krepostjo bogovdanosti. (Torej je to težki greh (op. prevajalca)) (KKC, čl. 2117).

Poleg tega bodimo pozorni na ezoterične prvine (sklicevanje na skrivno vedenje) te metode zdravljenja. Homeopati imajo svoje zdravilo kot fetiš ali talisman, ki je naravnan na višje sile in njihove moči. Po drugi strani pa se sklicujejo na spiritistični medij, ki jim »išče« nova zdravila in načine zdravljenja.[5]

Ezoterijska literatura vidno dokazuje, da v akupunkturi in homeopatiji ne uporabljajo naravnih sil, ampak kličejo na pomoč duhovna bitja. Ko koristimo tako zdravljenje, svojega duha in telo »odpiramo« tem bitjem.«[6]

Dejstvo, da je homeopatija nastala na podlagi »informacij«, ki jih je Hahnemann prejemal v času spiritističnih seans, je osrednjega pomena. On je bil med drugim tudi član prostozidarske (masonske) lože, kar tudi ni nepomembno dejstvo.

Ne zavračamo homeopatije samo zaradi njene učinkovitosti, ali njenih pomanjkljivosti v procesih zdravljenja, ampak predvsem zaradi njenega okultnega, posrednega delovanja. Oče Salij nam tako pojasnjuje središče problema: »V meni se prebuja največ nejasnosti prav v zvezi z homeopatijo. Med drugim dobro poznam tudi dva resna doktorja medicine, ki sta tudi goreča katoličana in ju prav nič ne moti, ker priporočata uporabo homeopatskih zdravil. Po drugi strani pa ne smemo podcenjevati dejstev, da je homeopatija okultnega značaja, saj so njeni izvori okultni. Zato sem se prav zaradi znanih okvirov in argumentov odločil, da ne bom nikoli uporabljal homeopatije. Kakorhitro so znana dejstva, da je nekaj okultno, kristjan ne sme vstopati v stik s tem, ker bodo posledice strašne.«[7]

3. Pričevanje:

Pred nekaj leti sem slišala pri pridigi v Medžugorju naslednje: »Mnogo ljudi je zasužnjil demon. In taki ljudje pogosto iščejo pomoči pri psihiatru. In ker psihiatri nimajo pravega uvida v to, kaj se dogaja, jim dajejo zdravila, ki so tudi homeopatska.«

Bila sem farmacevtka. V svojem poklicu sem doživljala marsikaj. Spremljala sem znanstvene raziskave, se soočala z novimi zdravili, ker sem delala v kar nekaj lekarnah. Bila sem tudi v uradu, ki izvaja nadzor nad iznajdbo, proizvodnjo in porabo zdravil. Delala pa sem tudi v trgovini zdravil, ki se prodajajo na drobno in na debelo. Te besede pridigarja so me zato, razumljivo, vznemirile. Po sveti maši sem počakala duhovnika in ga vprašala, kaj misli pod tem, da so homeopatska zdravila nevarna. Ta duhovnik pa mi ni znal dati jasnega odgovora, govoril je samo, da je to slišal v neki farmacevtski firmi. Tam so mi rekli, da v proizvodnji homeopatskih zdravil uporabljajo magijo.

V Svetem Pismu beremo: »Če ostanete v meni in moje besede ostanejo v vas, ste moji učenci; spoznali boste resnico in resnica vas bo osvobodila!« (Mt 8,31-32.) Prepričana sem, da je Marija slišala mojo notranjo željo, da hočem spoznati resnico in kmalu me je »poklicala« na duhovne vaje v tišini, kjer smo kar nekaj dni premišljevali 1. Božjo zapoved: »Ne imej drugih bogov poleg mene!« Marija me je vse te dni vodila kot najboljša Mati do tega, da sem spoznala resnico, ki sem jo že dolgo vztrajno iskala.

Vedela sem, da nas je Marija zbrala. Vsak je prišel s svojimi problemi. Najbolj čustveno pa smo se odzvali, ko je voditelj spregovoril o temi, ki zadeva zdravje. Mnogi so postavljali vprašanja. Ta so me vzpodbudila, da tudi jaz iščem odgovore, ki pa so temeljili na znanju, ki ga že imam in vprašanja so postajala vse bolj očitna. Zelo sem hvaležna Bogu, ki me je postopno razsvetljeval. Ta odkritja sem hotela deliti z mojimi bližnjimi, toda najpogosteje so me zavračali. Izgubila sem najboljšo prijateljico, v zameno za to pa sem prejela največje prijateljstvo.

Zavedam se, kako je za vsakega človeka pomembno zdravje in kako visoko je na vrednostni lestvici. Saj želimo drug drugemu predvsem zdravja, ko si čestitamo ob raznih praznikih. Prav tako pa naj navedem dejstvo, da demon mnogih katolikov ne more več napeljati na neke težke grehe, zato je »spremenil taktiko«: Prav na področju zdravja je postavil zelo zvijačne zanke.

Torej: kaj je pravzaprav homeopatija? V skoraj vsakem barvnem časopisu se v zadnjem času pojavljajo članki, ki govorijo o naravnem načinu zdravljenja. Avtorji teh tekstov zagovarjajo in priporočajo homeopatijo kot popolnoma varno metodo zdravljenja. Ta metoda temelji na dejstvu, da v svoje telo sprejemaš minimalno dozo nekih kemičnih sredstev, ki pa v večjih količinah izzovejo simptome, ki so podobni simptomom določene bolezni. To se ujema z zakonitostjo: »simillia similibus curantur«, ali v prevodu: »podobno zdravimo s podobnim«. Pri tem se sklicujejo na dejstvo, da homeopatska sredstva delujejo podobno kot cepivo. Vse to pa počnejo zaradi tega, da bi prepričali čimveč ljudi, kako čudežno delujejo ta tovarniško proizvedena sredstva.

V času mojega študija farmacije, so homeopatijo zgolj omenjali. To pa zaradi tega, ker tedanje farmacevtsko pravo ni dopuščalo uporabo tovrstnega zdravljenja. Pred nekaj leti pa so uvedli obvezne tečaje homeopatije zlasti za podiplomski študij. To je potrebno za specializacijo farmacevtov. Sedaj pa farmacevtske firme že organizirajo zelo drage tečaje na področju homeopatije in homeopatsko zdravljenje imenujejo: »moderen način zdravljenja«. Zelo so hvaležni nemškemu zdravniku Samuelu Hahnemannu (1753 – 1843). On se je norčeval iz krščanstva in iz Odrešenika. Bil je član sekte prostozidarjev. Ti obsojajo Cerkev kot središče in sredstvo hudiča. 1777 so ga sprejeli v masonsko ložo v Transilvaniji. Poleg tega se je ukvarjal tudi z spiritizmom. On je začetnik homeopatije. Homeopatija pa je nastala tako, da je v času spiritističnih seans prejel informacije, kako naj jo ustanovi. To je osnovno dejstvo, zaradi česar je potrebno zavračati ta način zdravljenja. Tovarniška proizvodnja zdravil Hahnemannske »medicine« temelji na več kot očitni spiritualizaciji človekovega organizma, ki ga napadajo bolezni. Po njegovem je treba «zdraviti« človekovega duha in izginili bodo simptomi telesne bolezni. Njegovo najpomembnejše delo nosi naslov Organon der Heilkunst, govori o tem, da so bolezni rezultat »duhovnega neskladja v človeku«. Treba je torej doseči, da bi zdravila delovala na človekovega duha, kar Hahnemann trdi, ko govori o »poduhovljeni materiji«.

Navajam očeta Aleksandra Posackega: »Obstajajo določene skupine, ki iščejo odgovarjajoča homeopatska zdravila med svojimi spiritstičnimi seansami. Mediji prosijo duhove, naj jim dajo prave informacije.« Če primerjamo napredek klasično-medicinskih znanosti ter tudi farmacevtskih znanosti z homeopatijo in njenim razvojem, potem lahko rečemo za homeopatijo, da se vrača v stare magijske kulte in prakse. Razlika je le v tem, da se je »preoblekla« v »obleko znanstvenih dosežkov«. Proizvodnja homeopatskih sredstev temelji na pripravi raztopine. Ustvarjajo popolnoma razredčeno snov, kjer z načinom razredčevanja, ki ga spremlja določen kultni obred (magija), omogočajo njeno delovanje. In »moč« te razredčene snovi je odvisna od stopnje in moči kultnega obreda. Primer: če hočemo dobiti pravo delitev neke snovi D-6, ki jo moramo razredčiti, ne smemo razredčiti ene kapljice te snovi z 999 999 kapljicami razredčila (vode ali alkohola), ampak je treba zmešati en del tinkture z devetimi deli razredčila in vse to pretresti. In tako del za delom. Le tako lahko z ustreznim tresenjem dobimo ustrezno moč. Torej raztopina zavzema en del, ki pa je potem razredčena z devetimi deli čistega razredčila. In vsa ta operacija se šestkratno ponovi. Treba pa je strogo paziti, kako to tresemo in s tem udarjamo. Če pa npr. želimo pripraviti snov D – 10, je razredčena aktivna substanca v razmerju zgoščena snov proti razredčeni 1 : 10 000 000 000. Ali če se hočemo slikovito izraziti: vsebina ene žlice aktivne snovi bi morali razredčiti v razredčilu, ki smo ga natočili v kontejner, ki je visok 100 metrov. V praksi pa se dogajajo še večja redčenja, tako da v razredčeni snovi ni niti kapljice prave snovi.

Kot lahko opazimo iz takih in podobnih dejstev, sploh ne vemo, kaj tu sploh lahko še deluje? Ne more delovati zdravilo, ampak magija!!! Iz navedenih dejstev lahko zlahka pridemo do zaključka, da teh »zdravil« niti ne preverjajo na tak način, kot preverjajo druge »zdravilne« proizvode. Zato ga farmacevtska industrija na Poljskem označuje za »zdravilni proizvod« in ne za »zdravilo«. Nobenega smisla ni, zakaj bi ga tako poimenovali. Tako pojmovanje je povzročilo, da so se začeli širiti »zdravilni proizvodi«, ki jih nikakor ne moremo imeti za »zdravila«.

Pa vendar niti tako formulirani zakon ne dovoljuje prodaje v lekarnah, ki jih vodijo farmacevtski tehniki. Med te »zdravilne proizvode« spadajo psihotropska sredstva, zdravila v epruvetah, zdravila z zelo »močnim« delovanjem, kot tudi homeopatski preparati, ki vsebujejo neko zmes, ki pa dosega največjo moč z redčenjem. Iz tega lahko zaključimo, da zakonodajalec priznava, da ti pripravki zahtevajo poseben nadzor, ker so nevarni za zdravje človeka.

Sedaj spremljamo celo invazijo takih homeopatskih »zdravil« na Poljsko tržišče. V zvezi s tem se samo za promocijo homeopatskih zdravil obrača velika vsota denarnih sredstev. In ker jih prodajajo tudi lekarne, v njih ta »zdravila« niso vključena v »službeni popis zdravilnih proizvodov«, ki jih farmacevtska industrija lahko prodaja na ozemlju Poljske države. Kriza zdravstvene službe ustvarja izjemne pogoje za spodbujanje uporabe homeopatskih sredstev in metode »zdravljenja«. In to toliko bolj, ker jih lahko dobimo brez recepta. In ne samo zdravil za zdravljenje gripe, ali za hujšanje, pač pa tudi proizvode, ki »zdravijo« vse mogoče zdravstvene težave, tudi če te »zahtevajo« obisk pri specialistu. Podobno kot če se zdravimo z nekimi energijami, katerih izvor nam ni poznan, tudi pri zdravljenju s homeopatskimi metodami in sredstvi izginjajo samo zunanji simptomi nekega obolenja, ali pa se prenesejo na nek drugi organ. Pacient, ki se je rešil simptomov enega obolenja, rad vzame drugi preparat, a se pri tem ne zaveda, da vse bolj zapada v odvisnost. Ko opazujem in spremljam ljudi, ki se zdravijo s homeopatijo, sem prišla do zaključka, da pri vseh do zadnjega, ki jemlje ta sredstva, bolezni nikoli ne izginejo in jih ni mogoče ozdraviti.

Zelo pomembno dejstvo, ki vpliva tudi na razumevanje ljudi glede učinkov homeopatskih sredstev je, da pri homeopatskih zdravilih, ki jih tovarniško proizvajajo, nikjer ne najdete zapisanih (možnih) stranskih (škodljivih) učinkov. Stranski učinki so namreč zelo močni, vendar se ne odražajo toliko na fizični ravni, veliko učinkovitejši so namreč (v negativnem smislu) na duševni in duhovni ravni. Dejstvo je namreč, da se pri ljudeh, ki so dalj časa jemali homeopatska zdravila pojavljajo težko popravljive posledice na duhovnem področju. To področje je raziskoval tudi duhovnik prof. Nowosielski. On je prišel do zaključka, da ljudje, ki jemljejo homeopatska sredstva, izražajo zelo močno nezaupanje in nevero v Boga Očeta.

Prav tako tudi eksorcisti potrjujejo, da so se v praksi osvobajanja srečali s prisilami, zvezanostjo, ki je izvirala iz homeopatije. Marsikomu se to zdi neverjetno, vendar pa je potrebno poudariti, da se tu dogaja nekaj podobnega, kot pri alkoholiku, ki je začel s tem, da je na začetku popil le eno pivo, kasneje pa je pitje alkohola postalo redna praksa. Ali pa narkoman, ki je na začetku dejal, češ: »Ah, kaj pa je to? Saj bom pokadil le eno »travo«!« Ne glede na to, ali je homeopatija učinkovita ali ni učinkovita, lahko na osnovi opazovanj in analiz z gotovostjo trdimo, da homeopatija vedno prinaša s seboj probleme, kot so: duhovna suhota, pomanjkanje radosti in notranjega miru, depresija in druge psihične motnje, pomanjkanje smisla za življenje in delovanje, neutemeljen nemir, razočaranje, odpor do molitve,…

Pogosto sem se pogovarjala z ljudmi, katerih vera je bila močna in trdna, ki pa se ne bi hoteli na noben način osvoboditi svojih ampul z homeopatskim zdravilom oz. kapljicami. Niti takrat, ko bi bilo njihovo življenje ogroženo. Ker pa vemo, da so ta »zdravila« škodljiva, je to dejstvo dovolj velik razlog, da jih zavrnemo, jih ne jemljemo in  nikomur ne priporočamo. Prepričana sem, da nas bo Bog neizmerno nagradil, če jih zavržemo ali odstranimo bodisi iz svoje osebne ali družinske uporabe, kakor tudi še bolj, če delamo v lekarni in jih ne nabavljamo več, oz. jih odstranimo iz polic.

Katekizem katoliške Cerkve priporoča vsem, ki so člani Cerkve in verujejo v Boga: »Vsako izvajanje čarovništva (magije) in vražarstva, s katerima si kdo skuša podvreči tajne okultne sile in jih spraviti do tega, da bi mu služile in bi tako dobil nadnaravno moč nad bližnjim – tudi če zato, da bi mu priskrbel zdravje – je v hudem nasprotju s krepostjo bogovdanosti. (KKC, čl. 2117).

Enostavno povedano: homeopatija je nevarna. Želi zdraviti s snovmi, ki so dejavne, oz. »obremenjene« z okultnim nabojem. Sveto Pismo nikoli ne omenja energije, zelo izrazito pa govori o moči. Ta moč se najbolj kaže v zakramentu svete evharistije. V njej je izvor, od koder naj črpamo duhovne in fizične moči. In ne pozabimo na zakrament bolniškega maziljenja, ki ga je uvedel Jezus Kristus, da bi po služabnikih Cerkve bolniki v moči Svetega Duha prejemali ozdravljenje. Tistim pa, ki trpijo, bi bila podarjena nova moč.

Marija, v: Ljubite drug drugega!, št. 2/2008.

4. Pika na »i«

Oglejmo si še nekoliko stališče znanstvenikov glede znanstvenih raziskav v povezavi z homeopatijo. Sklicujemo se na strokovnjake, kot so: prof dr. medicine Andrzej Gregosiewicz, doc. dr. Jack Tyczkowsky (center molekularnih in mikromolekularnih raziskav PAN v Lodzu; magistrica Eva Tyczkowska (absolventka Oddelka Farmacije Medicinske Akademije v Lodzu). Znanstveniki odločno zavračajo samo bit homeopatije, kot tudi način proizvajanja zdravil. Znanstveniki so si edini, da se ob tako izrednem redčenju izgublja tudi še edina celica nerazredčene snovi. »Znanost ni našla nobenega dokaza, da je mogoče ob tako razredčeni snovi najti kakršnokoli celico nerazredčene snovi.«[8] Kaj to pomeni? »Homeopatija je zanimiva za vse čase. Vedno so »nič« prodajali za denar. In zvijačno zakrivali, da je ta »nič« vsebina zdravila. In odjemalcem prikrivali, da s takim zdravilom dobijo »nič«. Če bi bilo tako, nihče več ne bi prišel na to idejo, da bi koristil »nič«. To, kar se sedaj dogaja, je prag transcendence.«[9] Poleg tega je treba vedeti, da skoraj vso znanstveno literaturo na temo homeopatije financirajo francoski laboratoriji »Boiron« in »Dolisos«, ki proizvajajo homeopatska zdravila. Nikoli pa ni niti eden neodvisen znanstvenik potrdil rezultatov tega raziskovanja. Prav tako pa tudi noben resen znanstveni časopis ne obravnava tem iz področja homeopatije.[10]

Duhovnik M. Piotrowski, v: Ljubite drug drugega, št. 3/2004.

5. Službeno stališče zdravnikov glede homeopatije

(najprej navaja 10 znanstvenikov na področju medicine, ki glede homeopatije ugotavljajo naslednje):

Najprej smo se seznanili s sedanjo situacijo in spoznanji glede osnovne zamisli (hipoteze) o homeopatiji, pa o njeni učinkovitosti, varnosti in posledicah uporabe homeopatije. Ugotavljamo, da ta metoda zdravljenja ne izpolnjuje nikakršnih zahtev, ki jih določajo metode sodobne medicine in da osnove homeopatije in njeni izvori nikakor niso v skladu z sedanjim medicinskim znanjem in spoznanji. Skupina nas posebej opozarja, naj bomo pozorni na:

1. Temelji homeopatije so v popolnem nasprotju z sodobnim znanjem o patogenih boleznih, kot tudi o patofiziologiji.
2. Trditev, da homeopatija spodbuja sam organizem, da se bori z boleznijo in da lahko zdravje dosežemo z prejemanjem določene količine homeopatske substance (snovi), je v nasprotju z poznanimi in dokazanimi tehnikami delovanja sredstev zdravljenja. Znanstveno je dokazano, da vse te »substance«, ki so tako zelo razredčene, same na sebi nimajo nobene moči delovanja. To dokazujejo tudi številni primeri.
3. Načelo homeopatije: »podobno se zdravi s podobnim«, ni potrjeno v znanstvenih krogih.
4. Homeopati trdijo, da ista bolezen deluje na vsakega obolelega drugače in da so za to pri enem človeku potrebna drugačna zdravila, kot pa pri drugem. To je v nasprotju z medicinskim znanjem. Tako razumevanje »individualnega« pristopa k zdravljenju ne omogoča objektivnega pristopa k delovanju homeopatskega zdravljenja.
5. Razlaganje mehanizma delovanja homeopatskih zdravil je v popolnem nasprotju z zakonitostmi sodobne kemije, farmakologije (glede raziskav, odkrivanj ter proizvodnje novih zdravil) in imunologije (odpornosti organizma). Še posebej v zvezi z zakonom odvisnosti zdravilnega učinka o količini zdravila. Ta zakon je bil potrjen v odnosu na vsa zdravila, ki jih uporablja medicina. Njihovo učinkovito delovanje je bilo večkrat potrjeno pod strogo nadzorovanimi pogoji.
6. Sedanje znanje na področju kemije in fiziologije kaže na dejstvo, da je trditev, da homeopatsko zdravilo pridobiva več moči z razredčevanjem z vodo ali alkoholom in tresenjem, neresnična. Trditev, da šele homeopatsko redčenje substance dovoljuje, da se povečuje moč zdravila, ki potem omogoči organizmu, da se samo bori z boleznijo in jo premaga, ni sprejemljiva glede na poznavanje današnje fiziologije. To pa zato, ker vemo, da kemijske reakcije in receptorji zahtevajo koncentrat snovi (substance), ki je višji od 1: 10 000 000 (na sedmo potenco), zato zdravila ne morejo delovati, če so razredčena na npr. C – 12 (kar je kot 1: 10¹²), ali pa razredčena na še višjo potenco, kot npr. D – 22 (1 : 10²²) na 100 ml »zdravila«. V taki razredčenosti je lahko navzoča le ena celica prvotne substance. Kakšno »prisotnost« te osnovne substance lahko šele najdemo, če redčimo še naprej (homeopati namreč razredčijo celo na »potenco« D – 200)?
7. Dejstva, da bi lahko povečevali moč zdravila s pomočjo t.im. potencializacije oz. s tresenjem na strogo določen način, ne moremo pojasniti z nobenim efektom, ki ga sicer poznamo v fiziki in kemiji. Samo tresenje (navodilo: »pred uporabo pretresite!«) omogoča pridobitev enotnega sredstva po vsej posodici tekočega zdravila, oz. brez usedline v posodici ali epruveti. Zato se nikakor ne strinjamo s tresenjem, ki ga zahteva homeopatija, kajti tako tresenje nima namena pridobiti enotne emulzije.
8. Homeopati trdijo, da delovanja njihovih zdravil ne moremo razlagati s splošno sprejetimi načeli v medicini. Oni razlagajo delovanje homeopatskih sredstev z t.i. ustvarjanjem spektakularnih koncepcij in se pri tem sklicujejo na pomoč magije. Zato tu ni toliko pomembna snov, ki je materialne narave, ampak ona pusti samo »pečat«, »spomin«, ali »informacijo«. In to je namreč osnovnega pomena za pridobivanja ozdravljajočega učinka. To pa je v popolnem nasprotju z znanostjo fizike, kemije, fiziologije in farmakologije (pridobivanja in uporabe zdravil).
9. Prav tako tudi ni dopustno, da homeopatska zdravila označujejo z imenom »zdravila«, ker ta »zdravila« niso dokazano učinkovita. Prav tako pa tudi ne izpolnjujejo zahtev, ki so potrebne za registracijo proizvodov za zdravljenje.
10. Kar zadeva vrsto, količino, kakovost proizvodov, ki jih izdeluje homeopatija, lahko rečemo, da so zelo pomanjkljiva. Prav tako je tudi pomanjkljivo pomanjkanje vidnih kriterijev, da bi pri homeopatiji lahko govorili o zdravljenju, ki dopolnjuje zdravljenje po klasičnih medicinskih postopkih. Prav tako pa tudi ni primeren izraz, češ da gre za »naravna zdravila« ali »alternativno zdravljenje«. Poleg tega homeopati ne dovoljujejo kontrole, raziskave njihovih metod in zdravil glede na zakonitosti medicinske znanosti.
11. Trenutno nimamo dovolj dokazov, ki bi potrjevali visoko kakovost teh zdravil, ki potrjujejo klinično učinkovitost homeopatskega zdravljenja, ki presega placebo.
12. Poljski strokovnjaki znanstvenih medicinskih združenj z nobeno smernico ne priporočajo uporabo katerekoli homeopatske metode.
13. Poljski pravni predpisi ne vključujejo zakona, ki bi zahteval dokaze za učinkovitost in sigurnost »homeopatskih zdravil«, prav tako pa ga tudi ne priporočajo uporabe, preden so ta »zdravila« registrirana in dobijo »dovoljenje« za prodajo na tržišču. Prav tako pa tudi ne ščiti zdravnika pred odgovornostjo za mogoče posledice, da ne zdravi več po metodah sodobnega medicinskega znanja, ampak se opredeli za homeopatsko zdravljenje.
14. Zakon zdravstvene etike nalaga zdravnikom dolžnost, da uporabljajo samo preverjene metode zdravljenja. Ker sprememb homeopatskega zdravljenja ne moremo znanstveno podkrepiti z dejstvi, je zdravnik, ki zdravi po homeopatskih zdravljenjih, sam odgovoren za posledice, če pride do negativnega rezultata zdravljenja ali pomanjkanja učinka zdravljenja.
15. Prav tako tudi ne moremo dokazati trditve, da »homeopatsko zdravilo ne škoduje in ne more škodovati«. Če zdravnik v času zdravljenja ugotovi, da bolniku niso dana prava sredstva ali metode zdravljenja, je dolžan zamenjati zdravilo ali postopek zdravljenja. Če pa po ugotovitvi zdravnika ni potrebna menjava zdravil, homeopatske metode bolnika brez potrebe izpostavljajo nepredvidenim posledicam, prav tako pa ga prisilijo v velike stroške zdravljenja, ter postavljajo pod vprašaj strokovnost zdravnikov in klasične medicine.

Zgoraj navedene trditve ne izčrpajo vseh problemov, ki so povezani s pojavom in delovanjem homeopatskih metod in sredstev. Vendar pa že ta dejstva prepričujejo zdravstveno osebje, da ne opuščajo svoje stalne medicinske prakse in se namesto tega odločajo za homeopatsko zdravljenje. Če pacient zahteva homeopatska zdravila, je naloga vsakega zdravnika, da zavestno informira pacienta o pomanjkanju učinkovitosti homeopatskih zdravil, ter celo o škodi, kateri bi se izpostavil z uporabo teh zdravil. Zdravniki, stomatologi, institucije in medicinske organizacije ne bi smeli organizirati tečajev, predavanj in drugih dogajanj, ki bi spodbujala uporabo metod in sredstev homeopatije.

Predsednik: K. Radziwil, tajnik: M. Janikowski

[1] H. J. BOPP, La bonne Nouvelle, Olivet 1984.; citat vzet iz članka revije Lion, št. 1/1999, str. 130.

[2] H. J. Bopp, Dnevnik, str. 132 – 133. Levitski zakonik.

[3] Oče A. Posacki, Enciklopedija »bele magije«, TOM VII, str. 61.

[4] Duhovnik G. Daroszewski, Zdravljenje s podobnim ali zavajanje z neznanim?, v: Ne iz tega sveta, 1999, št. 100, str. 64.

[5] Prim. A. Posacki, n.d. str, 63-64.

[6] Dr. Maria Mayer, Univerza v Hanovru, predavanje, ki ga je imela 28. 4. 1999.

[7] Oče J. Salij, Naravna ali okultna medicina?, v: Na poti, št. 11/2003.

[8] J.Tyczkowski, E. Tyczkowska: Vera dela čudeže, v: Znanje in življenje, december 2000.

[9] A. Gregosiewicz, Homeopatija – norčevanje iz medicine, v: Merdicus, maj 2002.

[10] A. Gregosiewicz, n. d., maj 2002.

Prevedel: Niko Rupnik