Z včerajšnjim praznikom Marijinega obiskanja so se končale letošnje šmarnice. Na poseben način se je temu dogajanju pridružil tudi naš portal, ki je vsak dan objavljal šmarnice, ki poglabljajo naš odnos do Marije. Potrudili se bomo, da jih bomo v prihodnjih mesecih izdali v obliki knjižice »Po Marijinih stopinjah«.
Mesec junij pa je mesec, ko se na duhovnem področju še posebej posvečamo pobožnosti do Jezusovega Presvetega Srca. Že ta teden bomo praznovali praznik Svetega Rešnjega Telesa in Krvi. To je eden osrednjih praznikov v našem cerkvenem letu in dopolnjuje praznovanje velikega četrtka, ustanovnega dneva zakramenta evharistije. Predvsem v Janezovem evangeliju je Jezus veliko govoril o sebi kot o »živem kruhu«. Judje ga niso razumeli, njegove besede so smatrali za bogokletje. Njihova srca niso bila odprta za Božjo ljubezen, ki jo predvsem izraža praznik Jezusovega Presvetega Srca. Tega bomo praznovali naslednji petek. Bog je ljubezen, je na dveh mestih zapisal apostol Janez v svojih pismih. Sv. Frančišek Asiški pa se je zjokal, ker ta Ljubezen ni ljubljena. Še več, do Boga gojimo brezbrižnost, trdoto, nehvaležnost.
Koliko smo Slovenci hvaležni za dar samostojne Slovenije? Koliko ohranjamo spomin na dogodke, ki so zaznamovali čas slovenske pomladi? Prav na včerajšnji dan je minilo 23 let od aretacije Janeza Janše (ki je sedaj predsednik vlade) ter Ivana Borštnerja, tedanjega podoficirja JLA, ki je bil v službi na sedežu devete armade v Ljubljani na Metelkovi, kjer sedaj deluje »center alternativnih kultur«. Nekaj dni kasneje je Udba aretirala tudi Davida Tasiča. Dogodki in okoliščine v zvezi s tem so podrobneje opisani v knjigi Igorja Omerze »JBTZ – čas poprej in dnevi pozneje«. Slovenska komunistična oblast, ki je zaradi dogodkov v Evropi, zlasti njenem vzhodnem delu, postajala bolj pragmatična, se je morala odločiti, kako zadovoljiti apetite trdega jedra v Beogradu. Odločila se je, da bo žrtvovala najglasnejšega kritika režima iz vrst ZSMS Janeza Janšo, vendar je morala za to pripraviti načrt, da ga je lahko izročila v roke JLA. »Civilni« del komunistične oblasti si je tako opral roke in upal, da bo lahko nadaljeval s svojim »socializmom po meri ljudi«.
Tok dogodkov pa se je zasukal drugače, Jugoslavija je pokala po šivih in postalo je jasno, da na tak način skupno življenje ne bo več mogoče. Dogodki junija 1991 so bili tako le še pika na i. Ob tem ni mogoče spregledati skrite in zamolčane molitvene dejavnostih v tistih nemirnih časih. Precejšen del tega se je v nemirnem maju 1991 odvijal na Kureščku, kjer so potekala molitvena srečanja za spravo, kot je naročila Kraljica miru v svojih sporočilih očetu Francu Špeliču, tedaj še stalnemu diakonu. Nekdanji partizan, komunist, miličnik in režimski učitelj, ki se je spreobrnil in so ga zato zaprli in mučili, je tako postal tihi glasnik sprave. O prihodnosti Slovenije je odločala duhovna borba. Vojna z oboroženimi spopadi je trajala relativno kratek čas, če jo primerjamo z dogajanjem v naši južni soseščini. Vendar pa je na slovenski kulturni praznik leta 1992 Marija opozorila, da v Slovenijo vdira nevarna duhovna tema. Od tod bo segala daleč naokoli.
Tudi nedavni protestni shod, ki je opeval predvsem totalitarne simbole, je dokaz te duhovne teme. Pod temi simboli je junija 1945 ugasnilo življenje več deset tisoč ljudi: vojnih ujetnikov in civilistov. Mnogi so bili pobiti tudi v kasnejših mesecih in letih, še veliko več jih je bilo zaprti. Mnogi pa so morali domovino zapustiti za vedno. Tega ne pišem zato, ker bi gojil maščevanje, pač pa zato, ker je po Sloveniji še vedno okoli 600 morišč, kjer se še vedno nahajajo posmrtni ostanki žrtev komunistične revolucije. Brez groba, brez spomina, brez dostojanstva. V Celju so na teh truplih zgradili osnovno šolo, v Cerkljah ob Krki letališko stezo, na območju Mosteca in Dobove pa so odkopali samo toliko trupel, da bodo lahko tam gradili novo hidrocentralo. Ostale bodo pustili zakopane. Ko sem lani obiskal prizorišče odkopa, sem se lahko znova prepričal o civilizacijskih navadah večine Slovencev – velika večina tam prisotnih novinarjev se je obnašala slabše od živali. O posvečenosti mrtvih, o čemer govori celo svetovni etos, seveda niti besede.
Junij bo minil tudi v znamenju 40-letnice začetka Marijinih prikazovanj v Medžugorju, datum se ujema s 30-letnico samostojnosti Slovenije. Praznovanje bo zaradi velikih omejitev pri prestopanju meje verjetno zelo skromno. Ta obletnica pa tudi nakazuje, da časa za spreobrnjenje ni več veliko. Do začetka uresničevanja medžugorskih skrivnosti smo že zelo zelo blizu, verjetno bo prva od njih razkrita že v letošnjem letu. Zagotovo pa se lahko kristjani veselimo zmagoslavja Marijinega Brezmadežnega Srca, ki se po Fatimi nadaljuje v Medžugorju. Zmage pa bodo deležni tisti, ki bodo Boga postavili na prvo mesto v svojem življenju. Zato smo povabljeni k temu, da izprašamo svojo vest. Zdaj je (še) čast milosti, a prihaja čast pravične sodbe.
Gašper Blažič
