Ob katastrofalnih poplavah je stekla ena največjih solidarnostnih akcij v zgodovini slovenskega naroda. V to dogajanje je močno vpeta Slovenska Karitas, pa tudi posamezne škofijske organizacije Karitas. S predsednikom ene od njih Rokom Metličarjem smo se pogovarjali prav v teh dneh.
Roka Metličarja smo ujeli tik pred birmo v župniji Laško (pravzaprav nadžupniji, kot na Štajerskem imenujejo nekatere pražupnije). Dela mu ne zmanjka, saj je tamkajšnji župnik, dekan dekanije Laško-Videm in še generalni vikar celjske škofije.
Rok Metličar (1961) je doma iz župnije Šmarje pri Jelšah in je duhovnik celjske škofije. Posvečen je bil pred 35 leti, takrat kot duhovnik tedanje mariborske škofije. Pred tem se je izučil za trgovca. Po duhovniškem posvečenju je bil najprej eno leto kaplan v Brežicah, nato pa osem let v Slovenskih Konjicah. Leta 1997 je postal župnik na Sladki gori, nedaleč od Šmarja, kjer je znana romarska cerkev. Za predsednika Škofijske Karitas je bil izvoljen leta 2007, leto dni po ustanovitvi celjske škofije. Leta 2009 pa je bil imenovan za župnika in dve leti kasneje za dekana v Laškem, nekaj časa je soupravljal tudi sosednje župnije (Rimske Toplice oz. Sv. Marjeto ter Sv. Miklavža nad Laškim). Leta 2018 je bil poleg nadaljnjega vodenja župnije Laško izvoljen za škofijskega upravitelja po upokojitvi celjskega škofa Stanislava Lipovška, od prihoda sedanjega celjskega škofa Maksimilijana Matjaža pa je generalni vikar škofije. Od leta 1999 je tudi duhovni voditelj župnijskih gospodinj na področju mariborske metropolije. Član zbora svetovalcev in duhovniškega sveta Škofije Celje je že od ustanovitve škofije, od leta 2006 torej.
Ste predsednik Škofijske Karitas Celje. V čem se razlikujejo Slovenska Karitas in škofijske organizacije Karitas po načinu dela?
Metličar: Skušamo se držati načela subsidiarnosti. Slovenska Karitas je krovna organizacija, ki ima specifične naloge in nam lajša delo na terenu. Škofijske Karitas so sicer samostojne organizacije, teh je zdaj šest, toliko, kot je škofij. Potem so še župnijske organizacije Karitas, ki delajo z ljudmi na terenu in s prostovoljci, se soočajo z aktualnimi problemi in v občestvo prinašajo to načelo.
Poplave in neurja so prizadeli precejšen del celjske škofije. Kje ta čas najbolj potrebujejo pomoč?
Metličar: Morda se neprijetno sliši, če nekdo reče, da so nekateri kraji vajeni poplav. A te poplave so zelo presenetile tudi Zgornjo Savinjsko dolino; predvsem Ljubno, Luče in Mozirje. Ljudje so reševali samo gola življenja, saj so se soočali s hudourniško vodo in nenadnimi vdori vode. Reka Savinja se je v tem času razlivala proti nam, nekaj informacij smo že imeli, vendar smo bili presenečeni zaradi izjemno visokega rečnega nivoja. Zadnja takšna poplava je bila v Laškem pred dobrimi tridesetimi leti, v tem času so se mnogi lastniki stanovanj menjali. Nekateri, ki so kupovali ta stanovanja in najemali kredite, so ostali brez stanovanj, kredite pa morajo vseeno plačevati. In teh družin je na žalost kar nekaj.
Potem je tu še psihološki učinek poplav …
Metličar: Drži. Ko pride neustavljiva gmota vode, ki s seboj prinaša in odnaša veliko različnih stvari, dreves, predmetov … in ko človek opazuje, kako voda narašča, se pojavi občutek tesnobe, ogroženosti, strahu. Ko voda vdira v človekovo intimo, to sproži v njem hude stiske, ki za seboj puščajo notranje rane; t e se ob kasnejših oranžnih alarmih, napovedanem deževju … znova in znova odpirajo ter ljudi vodijo v občutke strahu in tesnobe. Zato je zelo potrebna človeška bližina, da človek lahko v njej ubesedi svojo stisko, da je slišan in da se v njej počuti varno.
Je voda ogrozila tudi sakralne objekte v Laškem?
Metličar: Ni. Do najnižje kleti župnijske zgradbe je manjkalo še 70 centimetrov, tako da je župnišče ostalo nedotaknjeno, prav tako tudi druge župnije, ki jih oskrbujemo. Menim, da so se nekdaj pri graditvi veliko bolj držali opozoril glede t. i. stoletnih voda. Zato niso gradili na teh območjih. Sedanji človek pa je na to pozabil; misli, da bo naravo ukrotil, vendar tega ne zmore. Tu ne govorim, da so za to krivi tisti, ki so poplavljeni, pač pa tisti, ki dajejo na poplavno ogroženih območjih gradbena dovoljenja. Gre torej za državno politiko.
So verski obredi v tistih dneh potekali nemoteno?
Metličar: Kar zadeva Laško, smo bili nekako ločeni – levi in desni breg Savinje. Z drugega brega se ni dalo priti v središče Laškega. Vendar smo duhovniki, ki živimo tukaj, lahko oskrbeli tudi župnije v okolici, kot so Sv. Miklavž, Sv. Jedrt in Sv. Marjeta (Rimske Toplice). Res pa je, da smo morali v sobotnem jutru po poplavah odpovedati mašo v Rimskih Toplicah. Sicer se je dalo priti povsod, seveda po stranskih poteh.
Koliko duhovnikov deluje ta čas v Laškem?
Metličar: Tu smo trije. Dva od njih sva župnika, ki poleg Laškega oskrbujeva tudi okoliške župnije.
Nekatere sakralne objekte je vseeno zalilo. Denimo baziliko v Petrovčah.
Metličar: Drži. Petrovška bazilika je imela velike težave, saj se je v ravnini voda razlila po širokem območju, na katerem stoji tudi bazilika. Vanjo je vdrla voda in za seboj pustila veliko blata in pohištva, napojenega z vodo, in tega je bilo treba zavreči. Poplavljena je bila tudi župnijska cerkev v Šmartnem ob Dreti. Morda so cerkvene klopi, narejene iz hrasta, obstojnejše, vendar je treba vse dvigniti, jih osušiti …
Ko se danes (1. septembra) pogovarjamo, je po zadnjih podatkih Slovenska Karitas zbrala okoli pet milijonov evrov pomoči. Toda potrebe so precej večje …
Metličar: Slovenska Karitas je do sedaj zbrala rekorden obseg donacij, vendar je na žalost na drugi strani tudi rekorden obseg števila prizadetih gospodinjstev in res velikih potreb po pomoči, zato Slovenska Karitas prosi in spodbuja še naprej vse ljudi dobre volje, da se pridružijo in pomagajo. V naši Škofijski Karitas smo sprejeli 1.450 vlog oškodovancev, ki so s fotografijami dokazovali škodo. Kar nekaj t. i. prve pomoči smo že razdelili. Prva pomoč je znašala dvesto evrov, kar je sicer kaplja v morje pri reševanju škode, vendar ima ta pristop močnejši učinek, ker veš, da v nastali stiski nisi sam. S škofom sva bila presenečena, kako so se na nedeljo, ko je bila nabirka za žrtve poplav, verniki velikodušno odzvali. Toda za dolgoročno sanacijo bo treba veliko več; kar smo zbrali do zdaj, je morda za kritje odstotka škode. Zato smo se odločili, da bomo združili sredstva vseh dobrodelnih akcij ter organizacij v Sloveniji na Slovenski Karitas, kjer se bodo vloge prosilcev obravnavale enotno, tako da bi lahko denar čim bolj pravično razdelili.
Nabirka v avgustu je prinesla približno 760 tisoč evrov. Vas je to presenetilo?
Metličar: Mene zagotovo. V Laškem mnogi, ki niso bili v nedeljo pri maši, še vedno prinašajo finančna sredstva, mi pa jih pošiljamo na Slovensko Karitas.
Morda veste, koliko pomoči je poslala Cerkev na Poljskem, ki je imela na praznik Marijinega vnebovzetja solidarnostno nabirko?
Metličar: Imam podatek, ki pa še ni dokončen. Razumeti moramo, da se sredstva zbirajo v skupnem centru. Včeraj (31. avgusta) so predstavniki Slovenske Karitas navezali stik s kolegi iz Poljske. Sporočili so, da so do zdaj zbrali milijon 700 tisoč zlotov, to je nekaj več kot 380 tisoč evrov. V stiku smo bili tudi s Karitas Madžarske, ki nam je poslala kombi in petčlansko delegacijo. Pripeljali so nam razvlaževalce, higienske pripomočke za ženske in otroke, želeli pa so si ogledati posledice poplav. Odpeljali smo jih v Rastke pri Ljubnem, to je vas, ki je bila močno prizadeta, v njeni bližini je tudi elektrarna in jez, ki je popustil. Udarni val je povsem zalil kmetijo. Enemu od kmetov je odneslo cel hlev in še hišo, še sam se je komaj rešil. Za trenutek je zapustil hlev, da se je šel preobleč, a ko se je vrnil, hleva ni bilo več. Z vso živino vred ga je odneslo. Če bi bil v njem, bi bil mrtev. Marsikdo v vasi pravi, da je čudež, da so sploh preživeli, saj je bil val strašansko močan.
Presenetljivo je, da je bilo ob takšni razsežnosti poplav število smrtnih žrtev minimalno …
Metličar: Prav s to ekipo iz Madžarske sem se pogovarjal in so mi povedali primer iz Nemčije pred leti, ko so imeli tudi poplave, a manj agresivne, a kljub temu dvesto smrtnih žrtev. Veste, materialno škodo je še vedno mogoče kolikor toliko sanirati. Veliko huje je, ko moraš svojca, ki je v poplavah umrl, pospremiti do groba … In to je strašanska rana. V Laškem se srečujem s primeri, ko je koga od svojcev pred desetletji odnesla voda. Ko vidiš v pogledih njihovih svojcev to grozo, žalost …
V pogovoru za Družino ste dejali, da je »preizkušnja v prvi vrsti tudi možnost izziva in da nam postavlja ogledalo, v katerem se ne vidimo sami, ampak vidimo tudi svoje bližnje v stiski«.
Metličar: Nerad izpostavljam samo cerkvena občestva. Tudi druge humanitarne organizacije, ki imajo za svoje poslanstvo pomoč bližnjemu, so dragocene. Velikokrat vidim tudi med nevernimi, ko pride do takšnih preizkušenj, da znamo stopiti skupaj. Biti in ostati veren v taki situaciji pa je dodana vrednost vsakega človeka. Takšni dogodki nam nastavljajo ogledalo, ki v nas prebudi vprašanje, kako lahko pomagam. Ko je ob meni še nekdo v stiski, čutim, kako je njemu težko. Predvsem če nekdo živi sam in ne more deliti z nekom svoje bolečine. To je znamenje človečnosti. Da človek ne vidi samo sebe, ampak tudi drugega. Da se zaveda, da lahko vedno poišče nekoga in stopi na pot rešitve … Nekoč sem bil v družbi s človekom, ki je v nesreči izgubil obe roki. Mlad človek. In rekel mi je: »Živ sem pa le.« Njegov življenjski optimizem in voljo do življenja sem odkrival v izredno močnem zanimanju za ljudi ob sebi. V podeželskem okolju smo morda še vedno močneje prepojeni s krščanskim izročilom, da lahko preživimo le skupaj.
Lokalne skupnosti skušajo že dolgo časa delovati preventivno na področju poplavne varnosti. Pa vendar nekoliko izzivalno vprašanje: je mogoče tudi na duhovnem področju ravnati preventivno?
Metličar: Človek, ki pozablja na dimenzijo minljivosti, seveda razmišlja drugače. Smo tudi v družbi, ko se nič ne popravlja več. Po uporabi zavržemo. To se pozna tudi v zakonskih zvezah. Naša preventiva je v tem, da je popravljena stvar še žlahtnejša. Tudi proces žalovanja je tak primer. Od covida-19 dalje smo čas slovesa od pokojnika, ki smo ga zreducirali na čim manj ur, ohranili, pa čeprav covidnih ukrepov ni več. V hitenju in izogibanju naporom, stiski, bolečini, preizkušnji pozabljamo, da človek potrebuje čas in tudi poslušalca, s tem doživlja ozdravljenje. Poplave vidim kot možnost, kako tiste razlike, ki so nas prej ločevale, sedaj ozavestimo kot priložnost za povezanost.
Pogosto vidim, da objavljate fotografije z jutranjega sprehoda še pred sončnim vzhodom. Greste vsako jutro na Hum?
Metličar: V času, ko smo čakali na imenovanje novega škofa – trajalo je kar 33 mesecev od upokojitve prejšnjega do imenovanje novega –, sem začel vsak dan hoditi v hrib. Saj pride kakšen dan, ko se to ne da, ampak takrat hojo v hrib nadomestim naslednji dan. Včeraj zjutraj zaradi dežja nisem šel na Hum, sem šel pa potem zvečer, po končanih slovesnostih, ker je jutri (2. septembra) podelitev zakramenta svete birme. Zame je to rekreacija in tudi priložnost za meditacijo.
Gašper Blažič
(Intervju je bil prvotno objavljen v tiskani izdaji Demokracije.)
