Alenka Jeraj (foto: arhiv Demokracije)

Alenka Jeraj (1973) je v širši javnosti znana predvsem kot poslanka SDS. Vendar ni samo to. Je tudi pesnica in dolgoletna predsednica Društva Fran Govekar na Igu. Piše pesmi in režira dramske igre. Maturirala je na gimnaziji Poljane prav v času slovenske osamosvojitve in se nato zaposlila na občini Ig, kjer je bila zaposlena do leta 2004, ko je bila prvič izvoljena za poslanko.

Leta 2001 je tudi postala predsednica Slovenske demokratske mladine, letos pa predsednica Ženskega foruma SDS. Tokrat se z njo nismo pogovarjali toliko o politiki, pač pa bolj o duhovnih ozadjih le-te.

Doma ste iz Iga, torej iz neposredne bližine Kureščka. Kaj vam pomeni ta romarska pot?

Na Kurešček hodim praktično od dne, ko je kot feniks vstal iz pepela. Dobesedno. Porušena in pogorela cerkvica se je, po naročilu Marije, obnovila in zasijala v novem sijaju. Podobno kot naša Slovenija. 9, decembra 1989 je Marija očetu Špeliču v Medžugorju naročila: »Obnovite molitev na pozabljenem kraju.« Že januarja 1990 je imel novo videnje, kjer je dejala: »Pojdite na Kurešček!«, 10. februarja 1990 pa je imel videnje na Kureščku s sporočilom: »Kraljica Miru sem. Na tem kraju obnovite molitev. Tukaj se srečujte z mojim in Sinovim Srcem. To bo milostni kraj, kraj ozdravljena dušnih bolezni in ran.« Ižanski župnik, salezijanec Anton Košir je z njim odšel na Kurešček in leta 1990 se je začela obnova. Obnovljeno svetišče je raslo v času naše priprave na samostojnost in v času osamosvojitve, 30. avgusta 1992 pa ga je blagoslovil nadškof Alojzij Šuštar in milostni kip Kraljice Miru se je iz Želimelj vrnil na Kurešček. Ižanci in cela Slovenijo smo dočakali novo rojstvo, na Kurešček je spet v vsem zmagoslavju prišla Marija, Kraljica Miru, ki je razlila svoje milosti na vse nas in na našo Slovenijo. A že kmalu je v sporočilih očetu Špeliču opozorila, da Sloveniji ne preti več vojna nevarnost, se pa vanjo plazi duhovna tema. Če se ozremo na današnjo situacijo, razdeljenost, agresivnost nekaterih v naši družbi, je temu res tako in pred nami je kar zahteven čas, ki od vseh zahteva maksimalno aktivnost. Vsak od nas lahko in mora dodati svoj delček v mozaiku Slovenije.ž

Kurešček – cerkev Kraljice miru (foto: arhiv A. J.)

Ste tudi zato eno od pesniških zbirk posvetili prav Kureščku?

Zbirka Pri Tebi na Gori je praktično nastajala na Kureščku. Včasih sem med molitvijo, meditacijo, celo med sv. mašo napisala kakšno pesem. V določenih trenutkih sem tako močno občutila bližino Marije, Jezusa, bližino Boga Očeta, da so se pesmi kar same pisale. So pravzaprav meditativne pesmi, moj pogovor z Bogom, z Marijo. Če še komu drugemu pomagajo pri pogovoru z Bogom, sem vesela. Zbirka je nastala ob 25. obletnici Slovenije, zato so v prvem delu domovinske pesmi in nekaj Marijinih sporočil, vezanih prav na čas osamosvojitve in Slovenijo danes.

Že dolga leta delujete v politiki. Zdi se, kot da sta politika in duhovnost dva različna svetova. Kako ju združujete?

Ja, zagotovo. Duhovnost prinaša mir, tolažbo, soočenje s samim sabo, iskanje odgovorov na vprašanja o sebi, ljudeh, ki so nam blizu, razmišljanje. To ti da potem energijo in osnovo za delo v politiki. V politiki pa je zadeva čisto drugačna. Veliko je različnih interesov. S politiko se ukvarjam, ker verjamem, da je to delo za ljudi in da sprejemamo dobre odločitve. A pogosto so zraven ljudje, za katere imaš občutek, da so slučajno pristali tu in so samo nekje na svoji življenjski poti poskusili še to. Nimajo vizije, ne vedo, kaj je bilo narejenega ali predlaganega v preteklosti in kaj bi bilo dobro, da je v prihodnje. Eno leto ali dve se učijo, spoznavajo, kako stvari funkcionirajo, nato pa skupaj s svojo stranko ustanovljeno za ene volitve, izginejo s političnega prizorišča. Mi, ki smo tu že leta, si želimo bolj profesionalen pristop, več angažiranosti, predanost in znanja. Da lahko skupaj premikamo gore in urejamo stvari, zaradi katerih bomo vsi skupaj bolje živeli.

Na zborovanju Odbora 2014 (foto: arhiv Demokracije)

Tako v Medžugorju kot na Kureščku so bila dana številna Marijina sporočila, ki se tičejo naše prihodnosti, pa tudi pozivov k spreobrnjenju. Kako jih sprejemate?

Velikokrat jih prebiram in poskušam tako tudi živeti. Ni pa vedno lahko. Vsakdanjik te hitro »potegne not« in si ne vzameš časa zase in za Boga. Je pa bil, po eni strani, prav blagoslovljen čas epidemije, ko smo bili prisiljeni biti več doma, tudi več sami s seboj in smo se spraševali, kaj je v življenju res pomembno in za kaj je smiselno porabljati čas, ki ga imamo. Življenje je v resnici kratko in treba ga je dobro izkoristiti. Pa ne za potovanja, užitke in zabavo, ampak za to, da vsak dan postajamo boljši, da zares vidimo ljudi okrog sebe in jih vključimo v svoje življenje. Da delamo dobro in prinašamo mir in pozitivni pogled na svet. Duhovnik Plut je v eni pridigi dejal, da v Svetem pismu piše »jokajte s tistimi, ki jokajo in veselite se s tistim, ki se veselijo«. Nikjer pa ne piše jamrajte s tistimi, ki jamrajo«. To se mi zdi zelo pomembno za nas Slovence, ker je res veliko jamranja, pa je redko upravičeno. Tudi, ko je vse v redu in nam stvari tečejo, se na vprašanje: »Kako si?«, odzovemo z jamranjem in to brez potrebe.  Tega, pozitivnega pogleda na svet, se moramo naučiti in to želim prinašati ljudem, ki jih srečujem.

Navsezadnje ste tudi v Medžugorje poromali že večkrat.

Ko smo začeli z romanji za domovino v okviru Krščanskega foruma SDS, sem šla prvič v Medžugorje. Prej sem o dogajanju tam brala, gledala posnetke ipd., a osebna izkušnja je nekaj povsem drugega. Žal mi je, da je lani in letos romanje za domovino, zaradi epidemije, odpadlo. Zagotovo gremo prihodnje leto. Medžugorje je povezano s Kureščkom. Marija je namreč ves čas v Medžugorju pozivala naj molimo in delamo za mir. Mnogi so se čudili – zakaj le – saj je mir, a že kmalu smo videli bratomorno vojno v Jugoslaviji, katere posledice so še danes velike. Marsikaj na območju bivše države ni rešeno in mnogi narodi so še vedno sprti med seboj. Ravno sedaj se spet intenzivneje kažejo nesoglasja. Slovenija je bila deležna posebnega blagoslova, Marija pravi, da zaradi vere maloštevilnih, a tudi naša pot še ni končana. Čaka nas sprava, pa da skupaj preženemo duhovno temo, ki je je veliko. Tudi tisto jamranje je del tega…

Alenka Jeraj pred leti na prvem romanju v Medžugorje. (foto: arhiv A. J.)

Minilo je tudi 25 let od obiska papeža sv. Janeza Pavla II. v Sloveniji. Kako se spominjate tega dogodka? Kaj vam pomeni?

Še en blagoslovljen čas v nizu vseh, ki smo jih bili in jih še bomo deležni Slovenci. Pogosto pravim, da smo blagoslovljena generacija, ker nam je dano, da živimo v času, o katerem so naši predniki samo sanjali. Sveti Janez Pavel II. je bil izjemen papež. Kot Poljak je razumel kako zavržen je komunizem in s svojim vplivom je pomembno pripomogel k padcu le tega in osvoboditvi vzhodnoevropskih držav, ki jim je vladala komunistična partija.

Takrat sem bila zelo aktivna kot animatorka v naši župniji na Igu, ki so jo takrat še vodili salezijanci. Njihovo osnovno delo je delo in vzgoja mladih, s čimer je začel njihov ustanovitelj sv. Janez Bosko. Zato smo imeli v župniji mnogo aktivnosti, od pevskih zborov, mladinskih skupin do športnih in zabavnih aktivnosti. Na prihod Svetega Očeta smo se pripravljali in v velikem številu odšli v Stožice, nato pa še na srečanje v Postojno. To so bili res izjemni trenutki. Sveti Oče je dobro začutil slovensko dušo in naše občutke in nam vliv upanja, spomnil na izjemne posameznike iz naše zgodovine in nas pohvalil za zgledno krščansko življenje in vero, kar nas je pripeljalo tudi do neodvisne in samostojne Slovenije.

Malo pred papeževim obiskom sem izvedela, da sem noseča in od papeža tako nisem bila deležna blagoslova samo jaz, pač pa tudi moj sin, ki bo oktobra dopolnil 25 let. To so bili res izjemni trenutki in ta blagoslov Svetega Očeta naju spremlja vse dni.

Slovenija se sooča s precejšnjimi izzivi. Odpor proti sedanji vladi je hud, vse bolj agresiven postaja tudi kulturni marksizem… Kakšno Slovenijo si želite ob 30-letnici osamosvojitve?

To so stvari, o katerih je govorila Marija s svojih sporočilih na Kureščku. Povedala je tudi, da naj zgradimo novo cerkev, posvečeno sv. Trojici in takrat se bo milost razlila po Sloveniji in širše. Verjamem, da smo sedaj v prelomnem trenutku, slabe stvari iz preteklosti, ki jih v 30 letih nismo razčistili, odhajajo, sicer počasi in na trd način, a zanesljivo in prihaja nova, svetla doba razvoja Slovenije. Verjamem, da je Slovenija lahko prostor za vse, ki v srcu dobro mislimo in si želimo enakih možnosti in priložnosti za vse. Verjamem, da imamo lahko učinkovito in delujočo javno upravo, zdravstvo, pravosodje, šolstvo in vsa druga področja, ki delajo naš vsakdan prijazen. Verjamem, da so v osnovi ljudje pošteni, pridni in dobronamerni in da nekaj posameznikov, ki jih preveva sovraštvo in negativizem tega ne morejo spremeniti. Vsaj na dolgi rok ne in slej ko prej zmaga dobro. Zavedati se moramo, da pot, ki smo jo prehodili od samostojnosti do danes ni bila lahka in da se demokracijo gradi vsak dan. Za to pa je potrebno spoštovanje med nami in iskrena želja, da skupaj delamo dobro. Sama se bom trudila v tej smeri in naredila vse kar znam in zmorem. Kot kristjanka in političarka.

Pogovarjal se je Gašper Blažič