foto: Pixabay

Nedavni dan spomina na žrtve totalitarnih sistemov dvajsetega stoletja je vsaj v Sloveniji spet odprl Pandorino skrinjico politične zlorabe teh ideologij. Že vsaj nekaj let pa tudi potekajo v Evropi intenzivne diskusije o tem, katera ideologija v resnici najbolj ogroža Evropo, zlasti pa Evropsko unijo.

Pred dobrimi petimi leti, ko se je začel velik migrantski val, se je veliko govorilo o nacionalizmu in ksenofobiji. Tovrstne očitke so zlasti levičarski aktivisti, pa tudi nekateri funkcionarji Evropske unije, naslavljali na vodstva držav, ki so napovedovala omejitev migracij (zlasti Madžarska). S tem se je vzpostavilo množično čustveno izsiljevanje v smer, da bi se discipliniralo tiste vlade, ki niso hotele sodelovati pri uvozu migrantov. Tudi zato so nekateri vplivni mediji začeli objavljati članke o porastu populizma, nestrpnosti in skrajnega desničarskega aktivizma, kar naj bi bilo povezano tudi z nekaterimi vladami v članicah EU.

Resnica je, da je prav tovrsten pritisk, s katerim levičarji dandanes diskvalificirajo drugače misleče, v resnici sprožil porast števila privržencev nasprotne ideološke smeri. Delno pa je k temu pripomogla tudi preveč popustljiva politika Evropske ljudske stranke, ki je na področju migracij in širjenja agende LGBT podlegla pritisku evrosocialistov. Zaradi tega se je začela v Evropi oblikovati tok t. i. alternativne desnice (alt right), kar pa je pravzaprav zelo širok pojem. Zajema namreč tako tiste, ki si želijo zgolj zaustaviti levičarski prodor, kot tudi tiste, ki gojijo odpor do EU kot takšne in terjajo celo njeno razpustitev. Ob tem ne skrivajo tudi svoje izrazite antisemitske nastrojenosti in praktično v vsem slabem vidijo nekakšno »židovsko zaroto«. A če si njihova stališča ogledamo nekoliko podrobneje, lahko hitro opazimo tudi njihovo protikrščanski nastrojenosti, ki je pravzaprav zelo podobna tisti, ki jo imajo sicer že levičarji. Lahko bi torej rekli, da gre v tem primeru za Janusovo glavo z dvema obrazoma. Namreč, svojo identiteto tovrstni sektor gradi na starem evropskem poganskem izročilu kot simbolu nekakšnega odpora proti globalnim agendam, med katere (po njihovem merilu) spada tudi krščanstvo kot derivat judovstva.

Toda zmotili bi se, če bi mislili, da gre tu za nekakšno simetrijo dveh nasprotujočih se ideologij, ki potrebujeta druga drugo. Nasledstvo nacionalsocializma je zaradi dokaj brutalnega postopka denacifikacije po drugi svetovni vojni danes zelo okrnjeno ter omejeno na manjše skupine z dokaj marginalnim vplivom. Morda je zaradi dokaj bizarne evropske politike na področju migracij ta opcija dobila za malenkost več privržencev. V velikem porastu pa so razna domoljubna gibanja, ki se iz različnih držav povezujejo med seboj, kar sicer že vnaprej izključuje nacionalizem. Prav tovrstna gibanja pa predstavljajo zaskrbljujoč trend za internacionalistično in multikulturno usmerjeno evropsko levico, zato jih skuša diskreditirati kot nekakšno novo pojavno obliko nacionalsocializma. Zakaj? Levica se namreč zaveda, da lahko pridobi nekaj koristi le tako, da ustvari imaginarnega sovražnika, v tem primeru nekakšno skrajno desnico, ki nas ogroža. Zato je uporabila »muho« (nekakšno maloštevilno skupinico skrajnih desničarjev) in iz nje naredila »slona« (masa zmanipuliranih ljudi, ki nasedajo neonacističnim populistom, ki naj bi bili po levičarskem prepričanju na oblasti tudi v Sloveniji). In seveda, da ne pozabimo: po njihovo levičarski ekstremizem ne obstaja.

Seveda je jasno, da slovenski in evropski kristjan v tej zgodbi ne more simpatizirati z nikomer, ki spada v skrajni sektor: niti z levico, niti z novodobnimi pogani, ki obujajo antisemitska čustva. V slovenski zgodovini imamo namreč dovolj svetlih zgledov ljudi, ki so pričevali za krščansko obarvano domoljubje: blažena Anton Martin Slomšek in Alojzij Grozde, pa umorjeni profesor Lambert Ehrlich, pa mnogi katoličani, ki so svojo zvestobo Bogu in domovini dokazali s prelito krvjo.

Tudi to je razlog, da moramo sedanje razmere presojati preudarno in z zadržkom. Včeraj je portal Domovina objavil novico o tem, da je iz vrst Rumenih jopičev izšla grožnja NSi, pa napoved »desne milice« in podobno. Nenavadno je, da se je to pojavilo le dan pred tem, ko so MSM mediji z velikim pompom znova obudili razpravo o obstoju skrajne desnice v Sloveniji ter njene povezave z vrhom sedanje vlade. Potem ko je petkova divjaška akcija levičarskih aktivistov na Triglavu, kjer so hoteli igrati oporečnike, spodletela, so nosilci globoke države pozornost obrnili k seji KNOVS o skrajni desnici, pri čemer naj bi vsa slovenska javnost izvedela od izbranih »raziskovalnih novinarjev«, kako so skrajni desničarji tesno povezani s kabinetom predsednika vlade. Jasno je, da gre tu predvsem za politične igre ter insinuacije, katerih namen je ogroziti tudi projekt slovenskega predsedovanja EU. Zato se lahko vprašamo, ali gre pri tvitih, ki so prišli iz vrst Rumenih jopičev, morda za namerno provokacijo, katere namen je koristiti tranzicijski levici? To je vprašanje, ki si ga moramo vedno znova zastaviti.

Medtem pa Evropa še naprej ostaja ujeta med kladivo skrajnega levičarstva in nakovalo pogansko-antisemitske skupinice, ki predstavlja eno od sredstev levičarske osvojitve stare celine. Seveda ne moremo imeti za sprejemljivo nobene od teh. A naivni ne smemo biti, da gre za simetričen pojav. Daleč od tega.

C. R.