V kratkem bo minil mesec dni od prvih objavljenih pričevanj, ki bremenijo znanega jezuitskega teologa patra Marka Rupnika. Kot smo lahko pričakovali, so se komentarji v javnosti glede omenjenega škandala precej vrteli okoli dejstva, da se takšen škandal ne bi mogel zgoditi, če Cerkev ne bi predpisovala obvezni celibat (torej neporočenost) za duhovščino. Ergo: celibat je kriv za takšne dogodke, tudi za spolne zlorabe otrok. Ta urbani mit je zadnje čase zaslepil celo nekatere katoliške izobražence – morda tudi zaradi dejstva, ker se večina izstopov iz duhovniškega stanu zgodi zaradi želje po drugačnem življenju, saj se mnogi duhovniki počutijo strahovito osamljeni in neljubljeni (zadnji odmevni izstop se je zgodil v župniji Velika Polana v murskosoboški škofiji, pred meseci pa tudi na Jesenicah v ljubljanski nadškofiji, vendar vzroki nikoli niso bili javno pojasnjeni).
Poglejmo najprej osnovna dejstva o celibatu. Sedanji Zakonik cerkvenega prava iz leta 1983 okvirno določa, da je celibat obvezna norma za (škofijske) duhovnike zahodnega (latinskega) obreda, medtem ko imajo duhovniki vzhodnega obreda (npr. v eparhiji Križevci na Hrvaškem, ki pokriva tudi grkokatoliške duhovnike v Sloveniji) možnost poroke, vendar še pred posvečenjem. Takšna ureditev velja sicer za stalne diakone, izhajajo pa iz cerkvenopravne ureditve, sprejete na trulanski sinodi (7. stoletje), kjer je sprejeti šesti kánon določal: »Apostolske določbe naročajo, naj tisti, ki vstopajo v kleriški stan neporočeni, takšni ostanejo; le bralci in pevci se smejo poročiti. Subdiakon, diakon ali duhovnik, ki se poroči, bodi odstavljen; če se pa subdiakon, diakon ali duhovnik hoče zakonsko poročiti, naj to stori preden prejme redove in postane klerik.« Medklic: omenjena sinoda, ki je potekala v Konstantinoplu (Carigradu), je bila sicer predmet spora med zahodno in vzhodno Cerkvijo, vendar so zakonske ureditve prešle v sedanjo konstitucionalno ureditev tako katoliške Cerkve kot vzhodnih pravoslavnih Cerkva.
V kolikor diakon ni poročen (ali ni izrekel večnih zaobljub, če pripada redovni skupnosti), je dolžan škofu ordinariju ob posvečenju priseči celibat oziroma zavezanost k življenju v neporočenem stanu. Tako lahko iz omenjene ureditve izvemo, da se k celibatu zavežejo (škofijski) duhovniški kandidati ob prejemu prve stopnje zakramenta posvečenja (to je diakonat), pri čemer zaveza k celibatu ni integralni del posvečenja, ampak se izreče posebej. To pa tudi pomeni, da če duhovnik izstopi iz kleriškega stanu prav iz razlogov nezmožnosti zvestobe obljubi neporočenosti, mora nato na cerkveno sodišče nasloviti posebno prošnjo za spregled zaobljube celibata (ali redovnih zaobljub), če želi skleniti veljavno zakonsko zvezo. Slednje namreč ni mogoče veljavno skleniti, če kandidata veže ali prejšnja zakonska vez (denimo, da je sklenil zakon prvič in ta zveza ni bila ugotovljena kot nična ali razvezana pod pogoji, ki jih določa ZCP) ali obljuba celibata (redovnih zaobljub). To pomeni, da obljuba celibata ni integralno vezana na dejstvo posvečenja, niti na izstop iz kleriškega stanu oz. redovne skupnosti. Kar pomeni, da vesoljna Cerkev lahko to disciplinsko uredbo v pravnem smislu tudi spremeni.
Za zdaj še ni bilo znanih medijskih primerov, da bi kateri od klerikov zaprosil za spregled od celibata oz. da bi cerkveno sodišče takšno prošnjo odobrilo. Se je pa pred leti govorilo o primerih veljavno posvečenih ter poročenih anglikanskih duhovnikov, ki so v primeru prestopa v Katoliško cerkev v njej še naprej opravljali duhovniško službo, lahko še naprej ostali poročeni. Kot že rečeno, možnost poročenih duhovnikov velja pri katoliških duhovnikih vzhodnega obreda, tako kot pri pravoslavnih. Pri čemer je potrebno dodati, da so škofje teh Cerkva izbrani bodisi izmed duhovnikov celibaterjev bodisi izmed menihov. To pomeni, da celibat obstaja tudi med duhovniki vzhodnega obreda, pa naj gre za katoliške ali pravoslavne (avtokefalne) Cerkve, le da tam celibat ni obvezna norma. To ureditev je sicer težko primerjati z evangeličanskimi Cerkvami, ki ne poznajo zakramentalnega duhovništva.
V praksi so torej znani primeri poročenih nekdanjih katoliških duhovnikov (tudi v Sloveniji jih je precej, nekateri so celo znani kleriki, med drugim tudi dva nekdanja profesorja teologije), ki pa so trajno zaznamovani z zakramentom duhovništva. To velja za vse duhovnike, ki zapustijo duhovništvo (vendar se vanj lahko tudi vrnejo). To pa pomeni, da v primeru smrtne nevarnosti lahko podelita zakramente umirajočemu, tudi če niso aktivno v duhovniški službi. Ni pa znanih primerov pri nas, da bi se zoper celibat prekršil kateri od škofov (čeprav se je za dva slovenska škofa govorilo, da imata najmanj enega otroka). Konec devetdesetih let se je v Švici poročil nekdanji katoliški škof Hansjoergen Vogel, ki pa bi lahko sklenil zakonsko zvezo po cerkvenem pravu le z izrecno privolitvijo papeža. Na drugi strani pa imamo iz časa renesanse papeža Aleksandra VI., ki je se je na celibat požvižgal. Skozi zgodovino je bila razprava o celibatu ves čas prisotna, tudi zaradi drugih problemov v Cerkvi (simonija, nepotizem), pa tudi, ker je bil duhovniški poklic v določenem obdobju privlačen za revne, čeprav mnogi od teh niso imeli v sebi poklica.
Znano je sicer, da je ravnokar umrli zaslužni papež Benedikt XVI. sicer zagovarjal celibat. Vendar mediji, ki so ta stališča povzemali, nikoli niso navedli razlogov za to. V eni od knjig je Benedikt XVI. zagovarjal, da je celibat najprej osebna karizma in šele nato službena obveza. S tem stališčem se je mogoče strinjati, saj s tem poudari notranjo utemeljenost karizme celibata pred zunanjim jarmom postave celibata, kar mnogim povzroča težave. Pred kakima dvema desetletjema je celo krožila zgodba o tem, kako je konec sedemdesetih let tedanji ljubljanski nadškof Jožef Pogačnik sprejel novo generacijo bogoslovcev in vsakega od njih spraševal tudi, če je bil kdaj zaljubljen. Ko se je nekdo izprsil, češ da še nikoli ni imel opravka s tem, je nadškof pokazal skeptičnost, češ ali je takšen človek res pravi za bogoslovje. Ta anekdota nakazuje, da je glede prihodnje neporočenosti potrebno razločevati, ali smo res poklicani v to. Za današnji čas je tudi aktualno vprašanje, ali je lahko nekdo denimo poklican v duhovništvo, ne pa tudi v neporočeno življenje?
Toliko o pravni ureditvi. Kaj pa teološka in duhovna utemeljitev celibata? Urbani miti trdijo, da je bil celibat uveden izključno zaradi premoženjskih zadev Cerkve in zaradi zapletov glede dedovanja. Pa je res tako?
V judovski kulturi je veljalo, da je pomembno biti v zakonski zvezi in imeti potomstvo. Kdor potomstva ni imel, je veljal skoraj za prekletega. Trajno življenje v neporočenem stanu pa je veljalo za čudaško, kar pa ne pomeni, da takšna vrsta askeze ni obstajala. Janez Krstnik denimo ni izpričano živel družinskega življenja, Jezus tudi ne (pa pustimo ob strani razne priljubljene »eksegeze«, ki utemeljujejo, kako je samo navidez umrl na križu, dejansko pa nato živel družinsko življenje z Marijo Magdaleno). Je pa znano, da je bil prvak med apostoli Peter bil poročen (ker evangelij omenja njegovo taščo). Jezus je dejansko dal s svojim zgledom neporočenosti zgled življenja, usmerjenega k nadnaravnemu. Po naravi za človeka ni dobro, če je sam (prim. 1Mz 2,18), vendar Jezus postavi v ospredje tudi normo nadnaravnosti. Zakonska zveza je zemeljska stvarnost, v nebeškem kraljestvo bo to minilo (prim. Mr 12, 25: “Ko bodo namreč vstali od mrtvih, se ne bodo ne ženili in ne možile, ampak bodo kakor angeli v nebesih.”). Vendar pa Jezus zelo visoko ceni zakonsko zvezo in farizeje spomni na to, da zakonski stan predstavlja Božji dar in pot posvečevanja človekja, ločitev pa ni v Božjem načrtu (prim. Mt 19,6: »Tako nista več dva, ampak eno meso. Kar je torej Bog združil, tega naj človek ne ločuje.«). Ker pa so učenci slabo razumeli, kar je Jezus govoril, so celo zavzeli stališče, da se ni dobro ženiti (prim. Mt 19, 10).
Mt 19, 12: »Nekateri od evnuhov so se namreč že iz materinega telesa rodili takšni, nekatere so skopili ljudje, nekateri pa so se sami skopili zaradi nebeškega kraljestva. Kdor more doumeti, naj doume.«
Ekumenski prevod istega odlomka je nekoliko bolj razumljiv: »So namreč nekateri samski, ker so že od rojstva taki, da morajo samski ostati; in so nekateri samski, ker so jih v to prisilili ljudje; in zopet drugi so samski, ker so si samski stan izvolili zaradi nebeškega kraljestva. Kdor more razumeti, naj razume!«
Jezus tu še dodaja, da ne doumejo te besede vsi, ampak le tisti, ki jim je to dano (prim. Mt 19, 11), s čimer je že sam namignil, da bo vprašanje (posvečene) samskosti tudi kasneje stvar velikih razprav in tudi prepirov. Omenja tri vrste trajnega samskega stanu kot nasprotja osnovne naravne poklicanosti k zakonskemu življenju: naravni razlogi (morda telesna ali psihična bolezen, osebne težave v odnosih), družbeni razlogi (v različnih obdobjih zgodovine, denimo med Slovenci, je obstajal neformalni stan samskih »stricev« in »tet«, ki sicer niso izrekli nobene posebne zaobljube, ampak so bili v to nekako prisiljeni iz zasebnih razlogov) ter razlogi osebne posvetitve (lahko je brez formalne zaobljube, lahko je z zaobljubo devištva ali pa vstopom v posvečeni stan). S tem Jezus med vrsticami potrdi tudi obstoj celibata kot posledice odločitve za takšno življenje.
Če Jezus pri prvih dveh razlogih nakazuje na nekakšno zunanjo prisilo, pri tretjem razlogu za samskost ne gre za prisilo, ampak odgovor na poklicanost. Gre torej za to, o čemer je govoril pokojni papež Benedikt XVI.: celibat kot osebna karizma. In slednjo je nemogoče razumeti, ne da bi jo vrednotili skupaj z zakonom. Kajti vsaka trajno samska oseba ima prav tako očeta in mater kakor drugi. To velja tudi za duhovnika. To je samo eden od razlogov, da celibata ne moremo obravnavati ločeno od zakramenta svetega zakona. Oba načina življenja, zakonsko življenje in devištvo, tu podpirata drug drugega, se medsebojno bogatita.
Sv. Pavel, ki je tudi sam zaživel samsko življenje, izpoveduje:
»Povem pa samskim in vdovam, da je zanje dobro, če ostanejo kakor jaz. Če pa se ne morejo obvladati, naj se poročijo, ker je boljše skleniti zakon kakor plameneti. /…/ Glede deviških nimam Gospodovega naročila, dajem pa nasvet, ker sem prejel milost od Gospoda, da sem vreden zaupanja. Mislim, da je to dobro zaradi sedanje stiske – da je namreč dobro, če človek živi tako. Če pa si vezan na ženo, ne išči razveze, in če nisi vezan na ženo, žene ne išči. Pa tudi če se oženiš, ne grešiš; in če se deviška omoži, ne greši, vendar bodo taki imeli stisko v mesu. Jaz pa bi vam rad prizanesel. /…/ Kdor ni oženjen, skrbi za to, kar je Gospodovo, kako bi ugajal Gospodu, kdor pa je oženjen, skrbi za to, kar je svetno, kako bi ugajal ženi, in je razdvojen. Samska in deviška skrbi za to, kar je Gospodovo, da bi bila sveta po telesu in po duhu. Tista pa, ki je omožena, skrbi za to, kar je svetno, kako bi ugajala možu. To pravim vam v korist; ne zato, da bi vam nastavljal zanko, temveč zato, da bi mogli pošteno in nemoteno služiti Gospodu. Če kdo misli, da bi se zaradi močnih strasti vedel do svoje device nespodobno in mora priti do tega, naj stori, za kar se je odločil. Tak ne greši. Naj se poročita. Kdor pa se je v svojem srcu trdno odločil in ni v nobeni stiski ter obvlada svojo voljo in je v svojem srcu sklenil, da bo pazil na svojo devico, bo storil prav. Kdor torej poroči svojo devico, stori prav, kdor pa je ne poroči, stori še bolje.« (1Kor 7, 8.9.25-28.32-38)
Sv. Pavel tu nagovarja predvsem tiste, ki želijo neovirano služiti gospodov. Po eni strani predstavi prednost celibata, po drugi strani pa ničesar ne očita tistim, ki se poročijo, pravi pa, da je njihovo srce lahko razdvojeno.
Tu velja dodati, da se nihče ne rodi kot poročen. V formalnem smislu je vsak rojeni človek celibater – a po naravi za človeka ni dobro, če je sam. Ne glede na to, če se človek sam zaobljubi deviškemu življenju, je poklican k temu, da ima ob sebi skupnost, ki ga v molitvi podpira. In seveda so med ljudmi samo nekateri takšni, ki so res poklicani k takšnemu načinu življenja.
Če se vrnemo k primeru Rupnik, lahko ugotovimo, da ta primer nima neposredne zveze s celibatom. Pater Rupnik je namreč kot redovni duhovnik izpovedal svoje zaobljube svojemu predstojniku. Tudi če v tem trenutku celibat ne bi bil obvezen, to ne bi imelo bistvene zveze z omenjenim primerom.
Nasploh pa je zadeva Rupnik po svoje zelo kompleksna ter večdimenzionalna. V prihodnjih dneh in tednih bomo morda predstavili še katerega od vidikov omenjenega škandala.
Pa še to: če bi bil celibat res glavni vzrok vseh spolnih zlorab, potem bi lahko beležili odsotnost spolnih zlorab v družinah. V obeh primerih, pri celibatu in pri zakonskem življenju pa je skupna točka zvestoba danim obljubam. Če bi povzdigovali naravo in jo povzdignili na raven milosti, potem bi bilo vseeno, če so tudi zakonci nezvesti drug do drugega.
C. R.
